Umiranje evropske socialdemokracije

Levica izgublja volivce: povsod na celini izginja socialdemokracija, fenomen ni nič manj pomemben kot vzpon populizma.

Objavljeno
18. marec 2018 23.30
Praznovanje praznika dela 1. maja na Rožniku. Ljubljana, Slovenija 1.maja 2015.
Saša Vidmajer
Saša Vidmajer
Italijanske volitve so zadnji nazoren primer, kako pospešeno socialdemokracija izgublja volivce, poraz Demokratske stranke je uničil tisto malo upanja, da center v evropski politiki še obstaja. To je samo en prizor širše evropske politične slike, gre za vélike premike, ki preoblikujejo evropsko krajino.

Četrti marec je bil pomenljiv datum za evropsko socialdemokracijo: v Italiji so bili Demokrati Mattea Renzija tako rekoč izbrisani s političnega zemljevida, v Nemčiji je socialdemokratsko članstvo glasovalo o vnovični veliki koaliciji s krščanskimi demokrati. Kanclerka Angela Merkel si je rešila kožo, SPD je spet v vladi, toda za nekdaj vplivno socialdemokratsko stranko – eno najstarejših, najpomembnejših strank leve sredine v Evropi – je izbira dolgoročno pogubna. Ali kdo sploh lahko pomisli, da se leva sila, ki je minulo jesen na volitvah dosegla najslabši povojni rezultat, lahko obnovi v veliki koaliciji s svojo politično tekmico?

Italija in Nemčija

Čeprav je levosredinska vlada v Rimu imela razmeroma dobre rezultate, Paolo Gentiloni je bil povsem spodoben premier, med drugim je edini italijanski politik, ki je v vseh javnomnenjskih raziskavah deležen visokega spoštovanja, je prvo marčno nedeljo stranka doživela uničujoč, ponižujoč poraz; z 19 odstotki je prepolovila svoj izid iz leta 2014.

Primerljiv primer je Avstrija, kjer je bil socialdemokratski kancler Christian Kern lani na parlamentarnih volitvah poražen. Čeprav je veljal za dobrega kandidata, prav tako njegova kampanja, in se avstrijsko gospodarstvo ponaša s solidnimi rezultati, celo boljšimi od nemškega, je socialdemokratska stranka bistveno zaostala za mladim izzivalcem Sebastianom Kurzem, ki je konservativni ljudski stranki znal nadeti svežo podobo. Tako kot drugod so volivci poistovetili Kerna z včerajšnjimi ljudmi in s sklerotično socialdemokracijo, ki ji je bil potekel rok trajanja.

Podobno se dogaja povsod na celini. Nekdaj množične delavske stranke, vodilne v povojni Evropi, njihov zaščitni znak je bila socialna država, njihov model socialno partnerstvo in konsenzualna demokracija, se osipajo ena za drugo. Najbolj izstopajoč primer je SPD v Nemčiji, veljala je za pojem evropske socialdemokracije.

Nemčija je te dni dobila še eno veliko koalicijo in večna Angela Merkel je dobila še en mandat – vstopila je v zgodovino, prva kanclerka, izvoljena četrtič, umestila se je ob Konrada Adenauerja in Helmuta Kohla – a to je slabo znamenje za demokracijo in tudi za socialdemokracijo. Zadnja je pred kratkim doživela nov udarec: javnomnenjske meritve kažejo, da bi levosredinska SPD, če bi bile volitve zdaj, dobila manj glasov kot skrajno desna AfD. Podobno kot je v Italiji prvak Demokratov Matteo Renzi uničil stranko, je Martin Schulz, ki se je vrnil v nemško politiko s pomembnega položaja predsednika evropskega parlamenta, pogubil socialdemokratsko stranko.

Številni argumentirajo, da bi bilo bolje, če bi SPD, v skladu s svojo povolilno napovedjo, odšla v opozicijo; navsezadnje je glasovanje članstva pokazalo precejšnjo razdeljenost med vodstvom in bazo. V opoziciji bi se stranka lažje spet postavila na noge, obenem je z vstopom v vlado povzročila, da je največja opozicijska stranka postala Alternativa za Nemčijo – od weimarske republike se ni zgodilo, da bi bila skrajna desnica najštevilnejša opozicija v bundestagu. Manjšinska vlada CDU/CSU je boljša opcija, je pred kratkim zapisal britanski zgodovinar Timothy Garton Ash, problematiziral je, da se socialdemokracija ne more regenerirati v zdajšnji veliki koaliciji.

Od 15 do šest

Leta 2000 so bili socialdemokrati in socialisti v desetih od 15 vladnih garnitur tedanje Evropske unije, zdaj, po velikih porazih, med drugim v Franciji, na Nizozemskem, Češkem in v Avstriji, sodelujejo samo še v šestih od 28 vlad na celini; z izjemo Nemčije v manjših državah članicah Unije, na Malti, Portugalskem, v Romuniji, na Slovaškem in Švedskem.

V času vse večje družbene neenakosti, prekarnega dela, izginjanja socialne države in nebrzdane globalizacije bi bila močna socialdemokracija potrebna bolj kot kdaj prej. Pa vendar se je utopila v neoliberalizmu, opustila je levo misel, ne zmore več pritegniti volivcev, ti so izgubili zaupanje, ker se je preveč prilagodila in ne zagovarja več dostojno sebi lastnih idej.

Umiranje socialdemokracije traja že dlje, nekateri drugi pojavi, na primer vzpon populizma, so ga potisnili v ozadje. Leto 2017 je bilo véliko volilno leto, z volitvami v Franciji, Nemčiji, Avstriji in na Nizozemskem. Celotna pozornost je bila posvečena temu, kako se bodo odrezale populistične, skrajno desne stranke. Niso prevladale, predvsem ne v Franciji in na Nizozemskem, kjer sta Marine Le Pen in Geert Wilders dobila manj glasov, kot se je bilo bati. Toda uspeh Emmanuela Macrona in konsolidacija oblasti Marka Rutteja sta prekrila neki drug trend, namreč zaton leve sredine.

Francoski socialisti so lansko pomlad dobesedno izginili s prizorišča, malokateri polom je bil primerljiv z njihovim; leta 2012 so imeli absolutno večino v narodni skupščini in Françoisa Hollanda v Elizeju, 2017. so iztržili samo šest odstotkov. Podobno je z laburisti na Nizozemskem, v povojnem obdobju so postavljali vlade, na zadnjih volitvah so zbrali 5,7 odstotka. Švedska socialdemokracija je bila model in najmočnejša politična sila na vseh volitvah po letu 1917, od devetdesetih naprej peša, tudi na evropskem severu so bili rezi v socialno državo velikanski. Po volitvah leta 2014 je Stefanu Löfvenu sicer uspelo sestaviti vlado, podpora, ki jo stranka dosega, pa je za švedske standarde obupno nizka.

Tudi možnosti za naprej so slabe. V Belgiji, kjer bodo volitve maja prihodnje leto, takrat kot evropske, v preteklosti dominantnim frankofonskim socialistom v Valoniji slabo kaže. Podobno fragmentirani levici na aprilskih volitvah na Madžarskem, ki si ni opomogla po nekompetentni vladavini pred letom 2010, pa tudi na Poljskem, kjer bodo volitve leta 2019; pred dvema letoma je levica ostala brez poslanskih sedežev. Gre za del širše evropske slike in ne samo za neliberalno vladavino premiera Viktorja Orbána in sive eminence stranke Pravo in pravica Jaroslawa Kaczyńskega.