Zakaj bi Kolinda rada videla Vučića v Zagrebu?

Zagreb je sprt z vsemi sosedami, za takšno politiko pa nimajo razumevanja niti »tradicionalni« zavezniki.

Objavljeno
01. februar 2018 15.13
Željko Matić, Zagreb
Željko Matić, Zagreb

Zagreb - »Prepričana sem, da Hrvatje in Srbi, stara evropska­ naroda z več kakor tisočletno zgodovino med seboj prepletenih usod, lahko najdejo in si želijo najti pot, ki nas bo nazadnje vodila v lepšo prihodnost,« je hrvaška predsednica Kolinda Grabar Kitarović pojasnila odločitev, ko je nepričakovano povabila na obisk srbskega predsednika Aleksandra Vučića.

Nepričakovano povabilo, ki ga je srbski predsednik v sredo prav tako nepričakovano hitro sprejel in potrdil, da bo prišel v Zagreb sredi meseca, najverjetneje 12. ali 13. februarja, je poslala po odprtju razstave »Jasenovac - pravica do spominjanja«, ki so jo pripravili v stavbi OZN in z njo dodatno zaostrili že tako slabe odnose, o katerih mnogi menijo, da so zdaj najslabši po medsebojnem priznanju obeh držav. Hrvaška je nezadovoljna z držo in govorom srbskega zunanjega ministra Ivice Dačića, zato je poslala Srbiji ostro diplomatsko noto »zaradi manipuliranja s številom žrtev, ki koristi samo dnevnopolitičnim ciljem, in zaradi obtoževanja Hrvaške, da poskuša rehabilitirati ustaštvo«.

Srbski odgovor je bil še ostrejši. Dačić je označil noto za »nesramno in hinavsko« ter obljubil, da bo poslal Hrvaški »poimenski seznam 20.000 ubitih srbskih otrok v Jasenovcu«. Vučić je povedal, da je nota približno tako smiselna, »kakor da bi Nemci protestirali, ker Judje praznujejo dan holokavsta«. Hrvaško sta pri sporni razstavi zmotila fotografija Alojzija Stepinca, ki ga povezujejo s »pokatoličevanjem Srbov«, in ponovno omenjanje števila 700.000 ubitih v Jasenovcu, čeprav so poimensko ugotovili, da so v tem zloglasnem ustaškem taborišču ubili 83.145 oseb, od tega več kakor polovico Srbov, ki jim po vrsti sledijo Romi, Judje, Hrvatje, Muslimani in Slovenci.

S pretiranim zviševanjem števila žrtev poskušajo vsiliti Hrvatom oznako »genocidnega naroda«, Srbi pa »glede na vlogo v zadnji vojni in rehabilitacijo vojnih zločincev iz druge svetovne vojne nimajo pravice govoriti o Jasenovcu«, so sporočili s hrvaškega ministrstva za zunanje zadeve. Avtor razstave je dr. Gideon Greif in na njej se mu nič ne zdi sporno. Številke ni komentiral, je pa ugotovil, da je bil Jasenovac po brutalnosti in primitivizmu pri ubijanju zapornikov hujši od Auschwitza.


Srbski predsednik Aleksandar Vučić. Foto: Darko Vojinović/AP

Ovire in spodbude

Ko so vsi pomislili, da se tudi tokratni prepiri, kakor vsi drugi, ki jih začnejo Hrvatje in Srbi, ne bodo končali, se je pojavilo povabilo Vučiću, da bi »rešili usodo izginulih, pospešili gospodarsko sodelovanje, zaščitili manjšine, določili meje in se dogovorili o sodelovanju v boju proti terorizmu in nezakonitim migracijam«. O vseh teh odprtih vprašanjih so se pogovarjali tudi konec lanskega leta, ko so hitro odpovedali dogovorjen obisk Aleksandra Vučića v Zagrebu. Kot razlog za odpoved so omenili »nesprejemljive srbske trditve, po katerih je na Hrvaškem divjala državljanska in ne obrambna vojna«, ter postavitev spomenika majorju Milanu Tepiću, ki ga imajo zaradi razstrelitve bjelovarske vojašnice na Hrvaškem za zločinca, v Srbiji pa za junaka.

Kaj se je v treh mesecih tako spremenilo, da so bile ostre besede o zgodovinski dediščini najprej ovira za srečanje obeh predsednikov, zdaj pa so postale dodatna spodbuda za to, da se bosta voditelja dejansko srečala? Prav nič razen tega, da se je hrvaški zunanjepolitični položaj, zlati kar zadeva odnose s sosednjimi državami, še poslabšal, samovoljno razglašenega vodilnega položaja v jugovzhodni Evropi (hrvaška predsednica nikoli ne bo izrekla njej tako zoprne besede »regija«) pa nihče ne jemlje resno. Hrvaška je z vsemi sosedami resno sprta, njenim pobudam, denimo tisti o »treh morjih«, se posmehujejo, za takšno politiko pa nimajo več razumevanja niti »tradicionalni« zavezniki.

To se je pokazalo tudi pri najnovejši pobudi, povezani s spreminjanjem volilnega zakona v BiH, da bi izboljšali položaj tamkajšnjih Hrvatov. Kolinda Grabar Kitarović je odpotovala v Ankaro, da bi pridobila Erdoğanovo podporo, vendar ji ni uspelo. Pred kratkim je obiskal Ankaro tudi srbski predsednik Aleksandar Vučić pa tudi bošnjaški član predsedstva Bakir Izetbegović. Prisrčno srečanje treh predsednikov je Izetbegović ocenil za zgodovinsko, pogovarjali so se predvsem o gradnji avtoceste Beograd-Sarajevo, hrvaške pobude pa nihče ni omenil.

Drugorazrednost

Hrvaška predsednica se deloma zaveda drugorazredne vloge na Balkanu, saj so, denimo, na sestanek vplivne skupine Bilderberg kot prvo iz regije povabili srbsko premierko Ano Brnabić, zato bi rada s povabilom Vučiću okrepila hrvaški pa tudi svoj položaj. Premieru Plenkoviću pravzaprav ni preostalo drugega, kakor da izjavi, da se bo tudi on sestal z Vučićem.

Od sestanka ni treba veliko pričakovati. Preveč je odprtih vprašanj, pravzaprav še niso rešili skorajda nobenega, kar velja zlasti za vprašanja, povezana z zgodovinskimi odnosi. Toda tudi če srečanje ne bo koristno, bo gotovo pomagalo na obeh straneh umiriti histerijo, ki se je okrepila po newyorški razstavi o Jasenovcu. Do naslednje razstave, seveda.