#gantar
Antična književnost je v slovenščini v veliki meri oblečena v besede Kajetana Gantarja. Ajshilovega Vklenjenega Prometeja je prevedel pred pol stoletja, Sofoklovega Ojdipa v Kolonu, enega svojih najlepših prevodov, končuje v teh dneh. Vmes je nekaj ducatov najpomembnejših antičnih tekstov v kristalnih čašah njegovih prevodov, izbrušenih in hkrati prosojnih za vsebino. Rodove študentov je pritegnil z radovedno zagledanostjo v grščino in latinščino ter v svet, ki ga razkrivata. Za njegovim delom stoji neobičajna življenjska izkušnja, »videl je mesta premnogih ljudi, spoznal je njih misli«, prav kot Homerjev Odisej v njegovi prepesnitvi. O svojih osmih desetletjih govori s skorajda igrivo vedrino.Kot filolog predstavljate že precej redko vez s svetom, ki ga danes ni več - s svetom vrhunskih klasičnih gimnazij, ki jih je Slovenija poznala v prvi polovici prejšnjega stoletja. Kako z današnje distance gledate na tisti čas, na njegove svetle in manj svetle strani?Ti profesorji so bili čudoviti, imeli so ogromno znanje. Temu, čemur danes rečemo klasične paralelke, denimo v Mariboru ali na poljanski gimnaziji, bi v časih mojega šolanja rekli realna gimnazija - medtem ko si o klasični gimnaziji z osmimi leti latinščine in šestimi leti grščine danes niti sanjati ne upamo več. Tudi v evropskem merilu je že redek pojav. No, lahko da se bo kdo od mojih učencev pohujšal, vendar sem ob kritičnem razmišljanju o tem modelu ugotovil, da se na Filozofsko fakulteto od ustanovitve dalje ni mogel vpisati, kdor ni imel vsaj realne gimnazije. Torej vsaj štirih let latinščine. Takrat so bile na Filozofski tudi matematika, fizika, kemija ... Tudi na matematiko se ni mogel vpisati, kdor ni imel normalne gimnazije. Moj oče se je vpisal na slavistiko, imel je pa idrijsko realko, ki ni štela za gimnazijo in ni imela sploh nobene latinščine - in mi je pripovedoval, da je moral opravljati zelo zahteven izpit iz latinščine pri profesorju Pipenbacherju.
