Eva z napako

Nekega ležernega nedeljskega popoldneva, ko je Bog počival in se naslajal nad svojim Stvarstvom, se je zagledal v početje Adama v Raju. Zdolgočaseno je ležal na travi, metal kamenčke v ptiče, se praskal po jajcih, nažiral jabolka z dreves in pri tem glasno rigal v nebo. »Ojoj,«, je pomislil Bog, » saj mi bo uničil Raj! Čas je, da mu ustvarim družico, da ne bo osamljen.«
In Adam je nad seboj zaslišal glas: »Ni dobro človeku samemu biti. Adam, naredim ti družico. Tebi primerno. Kakšno si želiš ob sebi?«
Adam se je v trenutku predramil iz otopelosti in začel naštevati: » Mora biti lepa kot jaz, zelo pametna, odločna, pogumna kot Lev, okretna kot Panter, samostojna in ...«
» Stop, stop Adam...dovolj bo,« je rekel Bog, » za takšno družico ti moram vzeti več kot polovico tvojega telesa!«
Adam se je ob teh besedah zdrznil in milo vprašal: » Gospod Bog, kaj pa dobim za eno rebro?«
In tako je bila ustvarjena Eva.
A biblija ne navaja dela zgodbe, ki se je Bog nekako sramuje, kajti on je nezmotljiv, alfa in omega Stvarstva; da je Adamu izpolnil njegovo željo, torej oblikovati družico z vsemi navedenimi lastnostmi.
In ker Bog vse vidi, kar je naredil, je bil prepričan, da je bilo prav in dobro.
Adam je sprva res užival sadove njene lepote in pametovanja, dokler ga njeni presežniki niso začeli iritirati in najedati do zadnje kocine, ki jo je imel na svojem nagem telesu.
In tako se je rodil moški Ego.
Poslal jo je nazaj k Bogu, češ da ima napako.
A pa med njunim kratkim druženjem je spoznal, da mu je živeti v dvoje lepše, zato je pač žrtvoval še eno svoje rebro in z velikim olajšanjem sprejel drugo različico.
Ki je bila prijaznejša. Bolj vodljiva. Šibkejša.
In vsi poznavalci Biblije vedo, kako se je nadaljevala zgodba. Eva je pojedla prepovedan sadež in ju pognala iz Raja.
Razen tega, da ji je Bog naložil bolečine rojevanja, je Adamu dodelil še pravico gospodovanja nad njo.
In tako se je rodila Oblast.
A Bog je imel osebno dilemo. Kaj narediti z Evo z napako? Adam je ni hotel imeti, v Raju pa ni mogla ostati. Zato je skonstruiral potop in jo podtaknil Noetu kot eno od osmih preživelih na barki.
In Eva z napako je preživela. In njen genski zapis še vedno diha skozi revolucionarke, umetnice, znanstvenice, okoljevarstvenice, gospodinje, delavke. Poanta te zgodbe je pa v moji presenetljivi ugotovitvi, da je tudi moja mama potomka Eve z napako. Kako to vem?
Pa gremo lepo po vrsti.
Od prvega dne otroštva me je mama polnila z besedami: »Melita, v pogovoru ni tabu teme!« in še pogosteje je v moja ušesa odmevalo: »Melita, kuhati mulo v sobi je prepovedano! Dvigni »čobo« in takoj ven, da se pogovorimo!«
Takšni in podobni vzgojni pristopi v meni niso razvili instrumentov za prefinjeno diplomacijo v komunikaciji, kar je posledično povzročilo, da sem zrasla v Žensko, ki vedno udari v ljudi glasno brez omejitev in olepšav direktno s šapo po licu ter pusti odtise krempljev še dolgo potem, ko že odidem.
Za okolico sem baje zato agresivna. Pritiskam s težo na njihov razum.
Mama pravi, da tako nadležnih muh ni lahko prenašati.
Razen, če raziskovanje opravljaš ilegalno in se vsem mimoidočim znancem, ki jih srečaš, butasto smejiš z besedami: »Kak sem? V redi.«
Ob pohvali, da končno živim življenje kot v filmu, me začnejo sumničavo opazovati, češ kaj pretiravam, ter se v njih odpre veliko okno zavisti. Kar pomeni, da me ne sprašujejo naprej, zakaj sem tako orgazmično razpoložena, temveč se v pogovoru s svetlobno hitrostjo poslovijo.
Če pa rečem, da, sem v totalnem dreku, me njihov privoščljiv pogled odkrito graja, češ kaj pa nisi zadovoljna z malimi stvarmi v življenju. In začnejo sočutno takoj pridigati o svoji skromni malomeščanski sreči.
In povem vam, da me taki scenariji pogovorov strašansko utrujajo. Kar posledično pomeni, da nimam ravno veliko prijateljic ne prijateljev, s katerimi bi hodila na kavo, ker od njih pričakujem jasen črno beli odgovor - da ali ne. Njihove sivine preprosto ne morem ponotranjiti.
Ljubiš ali ne ljubiš! Jebeš vse ostalo!
In tako je moj stegnjen jezik velikokrat končal na tnalu. Sledilo je večdnevno samokritično bičanje, dokler me ne v samici razmišljanja doletelo spoznanje, da nikoli ne bom angel, temveč baba, ki je z vsako levitvijo občutljivejša na meglo blefiranja.
Zato danes sodim med težko kategorične jezljivce.
Pa da boste lažje dojeli pomen te besede vam naj povem, da so mi sorodniki letos kupili za rojstni dan škatlo pomirjevalnega čaja, ker baje veljam za ultra Helgo.
Meni pa se ne zdi tako slabo biti kolerik!
Starejša sestra pravi, da se moram sprostiti in umiriti svoje nabrušene nože.
»Pa saj to sploh ni težko,« ji odgovorim. »Nalij nama kozarec viskija in zaplešiva tukaj in zdaj v dnevni sobi!«
Pa spet ni v redu. Češ, da sem čustveno nestabilna.
Mater, če pa začnem preklinjati kot stara Bosanka, pa sem baje sramota za učiteljski ceh!
Pa mi povejte, kako se naj sprostim, če vsakega nekaj moti v moji sproščeni podobi?
Do nedavnega sem verjela, da imam to pravico zagotovljeno na WC- ju.
Pa sem ugotovila, da tudi tam koga moti moje branje, ali luč, ki jo pozabljam ugasniti, ker je baje neverjetni porabnik električne energije.
V takšnih dneh v mesecu, ko sem v duhovni temi, kričim v nebo: »Bog, zakaj si me zapustil?«
Izza črnih oblakov razmišljanja zasije vame optimističen nasmešek:»Meli, še vedno živiš v nevednosti! Bog je naglušen!«
Z obešenjaško podobo se potem po navadi pojavim pri drugi sestri, ki me skuša v svoji razsvetljenosti strezniti z namigom, da je čas, da obiščem psihiatra.
Takšnega v ameriškem slogu.
Da se enkrat na teden usedem na zguljen divan in mu izpljunem svoje frustracije in praštevilne komplekse, ki jih nisem razrešila iz otroštva.
A potolažiti me zna le prijateljica iz slikarskega sveta, ki pravi, da smo slikarji itak vsi depresivci, da drugače ne bi imeli ustvarjalnega navdiha in da ni nič narobe z mojo naravo.
Narava me preprosto ni obdarila na možganski loteriji z optimističnim genom. Genetika namreč trdi, da to, da so eni ljudje optimisti in drugi pesimisti, je čisto gensko pogojeno.
A to ne pomeni, da ne znam gledati na življenje po svetli plati, temveč samo, da imam sposobnost izražati svojo hudomušno nastrojenost, ki je ljudje pod rafalom besed pri Danteju na žaru ne vidijo.
Še najbolj modro misel na to temo je pljunil oni dan moj ostareli bratranec, ki pravi: » Življenje je treba gledati skozi biFUKalna očala! Vse je naenkrat lepše!«
A tega preprosto ne znam.
Ker nosim jebene leče!
Z tipičnim upokojenskim nasvetom me je skušala potolažiti celo soseda, ki ureja rože pred našim vhodom: » Čas je, da si omisliš še enega otroka. Ali psa.«
Za otroka sem prestara, za psa pa premlada.
Poleg tega sem hedonist življenja.
Vem pa eno.
Da srečo najdeš v življenju, ko se osvobodiš pričakovanj od njega. Lastne želje in pričakovanja so pekel, ne drugi ljudje.
Kaj mi torej preostane?
Odgovor upam, da najdem, preden vzide sonce.