Okužba je za telo kot vzpon na Triglav brez kondicije

Imunski sistem še oslabijo debelost, alkohol, kajenje, veliki telesni napori, stres, kronične bolezni.

Objavljeno
27. maj 2020 06.00
Posodobljeno
27. maj 2020 06.00
Primerna higiena in način življenja (previdnost pri vsakodnevnih stikih) sta preprost, a učinkovit recept proti okužbam. Foto Reuters
Pandemija koronavirusne bolezni, ki je človeštvu po vsem svetu povzročila izjemno veliko škodo, nam je po drugi strani odprla oči. Razmišljati smo začeli o stvareh, ki so prej večinoma šle neopazno mimo nas, o vrednotah, ki smo jih že skoraj pozabili, o ceni brutalnih posegov v naravo, o posledicah prehitrega življenja in površnih medsebojnih odnosih. Prva skrb je postalo ostati zdrav, izogniti se okužbi ali jo, če že, preboleti čim lažje. Strokovnjaki se strinjajo: dokler ni cepiva in zdravil za covid-19, je naš edini adut močan imunski sistem.

Zato ni naključje, da v letošnjem Delovem projektu Zdravje 2020 veliko pozornosti namenjamo prav imunosti in človeškemu imunskemu sistemu. Zanima nas, kakšen je, kako deluje, kaj mu koristi in kaj ga slabi, predvsem pa, kako ga krepimo; s kakšnim načinom življenja in prehranjevanja se bomo izognili nevarnostim, če oziroma ko bo prišel drugi val epidemije, in tudi, kako bomo uspešno kljubovali vsem drugim mikroorganizmom, ki povzročajo sezonske gripe, prehlade, viroze, kot tudi, kako se bomo izognili drugim bolezenskim stanjem.
 

Kako izbira?


Med neodgovorjenimi vprašanji, ki so se kopičila med epidemijo, je bilo: Kako izbira? Zakaj sem prav jaz tarča ali izjema? Kako
image
Če okužbo prebolevamo na nogah, to za telo pomeni zelo velik napor, poudarja dr. Alojz Ihan. FOTO: Jure Eržen
lahko en družinski član zboli, njegovi bližnji, ki so bili z njim v neposrednem stiku, preden so se pokazali simptomi, pa ne nujno? Odgovore smo poiskali pri zdaj še posebno obleganem strokovnjaku, mikrobiologu in imunologu, rednem profesorju na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani dr. Alojzu Ihanu.

»Pravzaprav,« je pojasnil, »študije družin, v katerih zboli en član, kažejo, da se praviloma okužijo vsi. Virus sars-cov-2 je namreč visoko nalezljiv in populacija še ni prekužena, zato okužba člana družine, če ta še naprej živi tesno skupaj, navadno pomeni okužbo vseh člankov družine. Okužbe se sicer lahko različno klinično kažejo, pri otrocih praviloma potekajo brez simptomov, pri ljudeh v mlajših in srednjih letih z blagimi ali hujšimi gripoznimi simptomi, pri starejših je tveganje za hud potek bolezni vse večje.«
 

Imunost = odpornost?


Enačaj med pojmoma ni povsem upravičen, saj je odpornost proti okužbam po črki stroke širši pojem in vključuje tudi našo higieno, življenjske navade, preventivo, ne nazadnje fiziološko stanje naše kože in sluznic, ki so lahko dobre ali slabe obrambne linije proti vdoru škodljivih mikroorganizmov. Imunski sistem pa Ihan definira kot preplet imunskih celic in imunskih organov (bezgavke, vranica, priželjc), ki nas učinkovito brani pred mikrobi, ko jim že uspe vdreti skozi naše varovalne pregrade, kožo in sluznice, v naša tkiva.

image
FOTO: Reuters


Na splošno ločujemo med prirojeno in pridobljeno imunostjo. Pod prvo razumemo tisti del odzivov organizma, ki so enaki, ne glede na to, ali smo se z okužbo srečali prvič, drugič, tretjič … Simptomi so predvsem vnetje, vročina, bolečina v sklepih, slabo počutje. Nasprotno pa se pridobljena imunost razvije šele, ko prvič prebolimo določeno nalezljivo bolezen. Imunski sistem takrat proizvede protitelesa, ki preprečijo bolezen ob naslednjih okužbah z istim povzročiteljem.

Glavna naloga imunskega sistema je torej uničevanje mikrobov, ki povzročajo okužbe. In kaj se zgodi v telesu, ko se okužimo? »Aktivirajo se bele krvne celice – nevtrofilci, ki jih je največ v krvi. To je odziv prirojene imunosti brez protiteles in ga čutimo kot vročino, bolečine v sklepih, slabo počutje. Prirojena imunost je manj natančna kot pridobljena in nam lahko povzroče težave, kadar v enaki meri, kot škodi mikrobu, škodi tudi našemu telesu.

image
FOTO: Shuterstock


Drugi del imunskih odzivov pa se začne oblikovati šele ob stiku belih krvnih celic – limfocitov z mikrobnimi napadalci. To traja od okoli deset dni do nekaj tednov, zato te odzive imenujemo pridobljena imunost. Pomembna lastnost pridobljene imunosti je izjemna natančnost in učinkovitost napadanja tujih mikrobov, saj protitelesa napadajo točno določene molekule tujega mikroba,« pove ugledni strokovnjak in razlago slikovito prevede v vojaški žargon: »To je artilerija: topovi, rakete in drugi ofenzivni izstrelki, ki merijo v točno določene tarče napadalcev. Taki izstrelki so v imunskem sistemu protitelesa.«

Od aidsa do covida-19

Novi koronavirus je pozornost javnosti usmeril razmislek o imunosti in imunskem sistemu, a ni bilo prvič. Bolezen, ki je ta pojem verjetno najbolj izpostavila, je aids, saj virus, kot pojasni dr. Alojz Ihan, neposredno napade osrednje uravnalne celice imunskega odziva – celice T pomagalke.

Posledica je zrušenje obrambe pred okužbami. »Pri covidu-19 so prizadeti predvsem ljudje, ki ob času okužbe že imajo bistveno okvaro celic T, zato virusov ne morejo ustaviti v prvi fazi okužbe zgornjih dihal. Posledica je prodor virusa v pljučno tkivo, tam pa se zgodi (pre)močan odziv imunskega sistema, lokalni in sistemski, ki lahko usodno požene bolezensko spiralo v smer odpovedi pljuč in močnega sistemskega vnetja, ki ga bolnik težko preživi.«

 

Nevarna kronična vnetja


Pri odpornem človeku so okužbe redke. Drugače je pri šibkem imunskem sistemu: pomanjkljiv imunski odziv povzroča kronična vnetja zaradi okužb, na primer zaradi reaktivacije virusov, prodorov bakterij s sluznic v organizem zaradi napačno uravnanih imunskih odzivov (alergije in druge preobčutljivosti, avtoimunost).

image
FOTO: Reuters
Dlje trajajoča imunska pomanjkljivost, čeprav manjše stopnje, po besedah dr. Ihana poveča pogostnost kroničnih virusnih in drugih okužb, s tem pa se poveča tveganje za degenerativne in rakaste bolezni. Poleg tega kronična vnetja, ki nastajajo ob kroničnih okužbah, še dodatno zavirajo normalen razvoj imunskih celic in normalno delovanje imunskega sistema.

Da je v resnici tudi v tem pogledu v veliki meri vsak svoje sreče kovač, odkriva zdravnikov odgovor na vprašanje, kaj pravzaprav škoduje imunskemu sistemu, kaj ga slabi. »Motijo ga fiziološka stanja, ki tako ali drugače kronično povečujejo nastajanje ali kopičenje stresnih hormonov in beljakovin vnetja v organizmu. To so, denimo, debelost, alkohol, kajenje, veliki telesni napori, stres, kronične bolezni, kot so revmatske bolezni, diabetes.«



Škoda, ki jo naredijo beljakovine vnetja, se kopiči. Zato moramo biti ob neizogibnih vnetjih (na primer alergijah ali okužbah) zelo pozorni, da odstranimo vsaj tiste vzroke vnetja, na katere lahko sami vplivamo, torej debelost, stres, kajenje, primerno količino dela, dodaja dr. Ihan.

image
FOTO: Reuters


Okužbo, ki pomeni velik napor za organizem, primerja z intenzivnim fizičnim naporom. Žile na mestu okužbe so razširjene, srce močneje bije, zato tistega, ki ni v dobri telesni kondiciji, okužba zelo prizadene. Nekaj takega, kot bi se nekdo brez kondicije povzpel na Triglav. Podoben je učinek, če okužbo prebolevamo »na nogah«.

Z aktivacijo imunskega sistema nastaja več milijonov novih imunskih celic – če le ima človek zadostne zaloge hranil, predvsem beljakovin, vitaminov in mineralov. Izčrpani ljudje, na primer kronični bolniki in tisti s predhodnimi okužbami, teh zalog nimajo, zato bolezen traja dlje časa.
 

Da bi se izognili okužbam


image
FOTO: Shutterstock
Ključno vprašanje torej je, kaj naj človek stori, kako naj živi, kaj naj zaužije, da bo obrambna armada njegovega organizma v čim boljši bojni pripravljenosti. Škodljiva vnetja preprečujemo tako, da se s primerno higieno in načinom življenja izogibamo okužb. Učinkoviti so že povsem preprosti, stari recepti, po katerih se previdnejši (mednje sam sebe uvršča tudi dr. Ihan) vsako zimo izogibajo gripi in prehladom. In to že od nekdaj.

Pozimi se pač gnetemo v zaprtih prostorih, kjer lahko pridemo v stik z okuženimi, mimogrede poberemo mikrobe z avtobusnega držaja, kljuke, stikala … Temu se izognemo, če pogosto in temeljito umivamo roke. Če že primemo kljuko ali ročaj, se potem ne dotikamo obraza, ust, oči. Izogibamo se bližnjim stikom z ljudmi, ki kašljajo in kihajo ter tako širijo okužbo po zraku, poskušamo biti na varni razdalji poldrugega metra. Starejši naj se ne bi družili z malčki, »ki iz vrtca prinašajo cele zbirke povzročiteljev bolezni«, koristi pa tudi, da se redno cepijo vsaj proti gripi in pnevmokokni pljučnici.

image
FOTO: Shutterstock


In slednjič – kaj vnašati v telo. Jemanje dodatkov je po mnenju sogovornika upravičeno predvsem pri starostnikih s kroničnimi boleznimi, ko so potrebne večje količine zaužitih vitaminov in mineralov zaradi interakcij z zdravili, zaradi operativnih posegov ali poškodb in zaradi neustreznega prehranjevanja.

»Pogosto jim namreč primanjkuje železa, kalcija, cinka, magnezija, riboflavina, vitaminov A, D, B6 in B12. Za diabetike je značilna nižja koncentracija vitamina C (celo za 30 odstotkov), vitamina E in glutation reduktaze v plazmi. Dodajanje antioksidantov vitamina C in E pri diabetikih upočasni nastanek z aterosklerozo povezanih žilnih okvar. Presnova diabetikov je povezana s povečano potrebo po vitaminih B in s povečanim ledvičnim izgubljanjem, zato je primerno nadomeščanje vitaminov folne kisline, B6, B12 in minerala cinka.«