Samopreskrba s hrano: varljivo izobilje

Pridelava hrane se po vstopu v Unijo zmanjšuje hitreje kakor obseg zemljišč, na katerih jo je mogoče pridelati.

Objavljeno
19. junij 2011 14.53
Marjeta Šoštarič, gospodarstvo
Marjeta Šoštarič, gospodarstvo
Vprašanje za milijon evrov ali katerekoli valute je, koliko Slovencev se še skloni in pobere košček kruha, ki jim pade na tla, z njega spiha nevidne sledi prahu, ga poljubi in pojé. Generacije tistih, ki so bili lačni kruha, kaj šele druge hrane, so že zelo razredčene. Mlajšim, ki so jim govorili, kako je treba spoštovati kruh, tudi kadar ga je v izobilju, se je v spominu prav tako marsikaj že izgubilo. V letih in desetletjih, ko se je hrana realno cenila in izdatki zanjo niso bili več glavni strošek osebnega ali družinskega proračuna, ponudba pa vsak dan pestrejša in obilnejša, to niti ne preseneča.

S krizo na globalnem živilskem trgu, ki se ob dvigovanju cen osnovnih surovin in energije še ne misli upehati, prej nasprotno, kakor nam zelo resno napovedujejo analitiki svetovnega formata, se bo zanesljivo zviševala tudi cena domačega kruha, doma pridelane hrane.

Danes v Sloveniji živimo v lažni prehranski varnosti. Sami pridelamo premalo hrane. Na prste ene roke lahko naštejemo pridelke, s katerimi bi - če bi vse, kar zraste na slovenskih njivah, travnikih in v hlevih - zadovoljili naše potrebe. Mleko, perutninsko meso, jajca, hmelj in vino so pridelki, ki jih količinsko pridelamo dovolj. Z vsem drugim, kar sodi v prehransko bilanco, pa smo po obsegu pridelave krepko podhranjeni. Zato je tudi statistično Slovenija neto uvoznica hrane.

Če smo se v osamosvojitvenem letu 1991 še lahko pohvalili z 90-odstotno stopnjo prehranske samopreskrbe, je bila ta leta 2008 le še polovična. Zdaj je, pravijo nekateri analitiki, še za desetino nižja. Na Kmetijskem inštitutu Slovenije so, denimo, izračunali, da je v rastlinski proizvodnji stopnja samopreskrbe od 33- do 77-odstotna, seveda odvisno od rastlin, ki jih pridelujemo, in od tega, koliko jih je.

Najočitnejši vzrok za strateško nevarno nizko stopnjo prehranske samopreskrbe Slovenije je zmanjšanje njivskih površin, pomembna pa je tudi neizkoriščenost naravnega kmetijskega potenciala, pravijo. Najrodovitnejša polja tako postajajo hitre ceste, trgovski centri in industrijske cone. Med najdonosnejše »pridelke« na teh novodobnih betonskih njivah z bogato ponudbo pa sodi tudi uvožena hrana. Po videzu lepa in s cenami vabljiva. Tudi za lastnike zemljišč, ki se jim ob takšni konkurenci nič več ne izplača pridelovati.

Ker je bilo ceneje kupovati uvoženo kakor pridelano doma, na malih in razpršenih površinah, so te ostajale neobdelane. Pri izkoriščanju naravnih danosti, obdelovanju zemlje, ki je je večji del res v hribovitem svetu s težjimi pogoji za obdelovanje, k večjemu prispevku domače pridelave pri preskrbi trga s hrano niso pomagale niti finančne spodbude.

Z njimi država v okviru skupne evropske kmetijske politike oddeli iz proračuna neposredno ali posredno prek Bruslja za različne oblike pomoči po več kot 400 milijonov evrov. To je več, kot znaša tako imenovani agregatni faktorski dohodek kmetijstva. Torej ne znamo ali pa ne zmoremo večje racionalnosti v osnovni kmetijski proizvodnji in spoznanja, da so učinki skupne kmetijske politike s pretežno proizvodno nevezanimi subvencijskimi plačili zgolj dodali pospešek k naši prehranski odvisnosti.

Res nas lahko skrbi, da se pridelava hrane po letu 2004, torej z vstopom v EU, zmanjšuje hitreje kakor obseg kmetijskih zemljišč, na katerih jo je mogoče pridelovati. Zato nas glasno opozarjajo, da imamo le še 866 kvadratnih metrov obdelovalne zemlje na prebivalca. Premalo za vsakdanje potrebe po hrani.

Zaradi zaraščanja obdelovalnih zemljišč so se v dveh desetletjih kar za desetino povečale površine slovenskih gozdov, zato se ob letošnjem mednarodnem letu gozdov lahko hvalimo, da smo s 60-odstotno gozdnatostjo tretja najbolj z gozdom poraščena država v Evropi, takoj za Finsko in Švedsko. Zaraščajo se tudi površine v najbolj kmetijskem delu Slovenije, v Prekmurju, kjer so le redki lastniki zemljišč po propadu velike Mure, spoznali, da jim je kruh lahko zagotovljen tudi z obdelovanjem zemlje.

Kljub strukturnim spremembam, ki so se zgodile v zadnjih dveh desetletjih na slovenskem podeželju, je povprečna velikost kmetijskih gospodarstev še vedno majhna (6,5 hektara), več kot 80 odstotkov jih še vedno gospodari na manj kot desetih hektarih kmetijskih zemljišč. Uvrščajo nas v skupino članic Unije z najbolj neugodno strukturo kmetijstva - tudi zaradi velikega zaostajanja za povprečjem EU po produktivnosti.

Slovenija je pred nekaj desetletji imela v uradnih evidencah več kot 800.000 hektarov kmetijskih zemljišč. Zdaj so te površine skoraj za polovico manjše. Bili smo obilno preskrbljeni z vrsto kmetijskih proizvodov, po katerih se nam zdaj kolca. Po vstopu v Evropsko unijo smo lahkomiselno odpravili domačo proizvodnjo sladkorja, zmanjšali pridelavo krušnih žit, razredčili pridelavo krompirja, zelenjave in tudi prašičjega mesa.

Omejitve, ki jih pridelavi hrane postavljajo okoljevarstvene zahteve (več kot tretjina slovenskega ozemlja je v območju Nature 2000 in kar petina kmetijskih zemljišč so posebna varstvena območja), so morda lahko izgovor za manjši obseg pridelave. Toda po drugi strani bi prav ta območja lahko dajala več za uresničevanje postavljenih ciljev na področju ekološkega kmetijstva in pridelave bolj zdrave hrane. Slovenija je namreč tudi v tovrstni pridelovalno-prodajni ponudbi močno podhranjena, kot kažejo razmere na trgu, kjer ponudbo dopolnjujejo pridelki tujih proizvajalcev.

Razmere, ki tudi zaradi naravnih nesreč, potenciranih z onesnaženji in ogroženostjo zdravja ljudi, opazno treznijo glave še dovčerajšnjih zagovornikov politike široko odprtih vrat živilskega trga, postajajo resne. Zato tudi v veliki Evropski uniji ni več bogokletno poudarjati prednost domačega in v bližnji okolici pridelanega in predelanega. Nacionalni interes po večji samopreskrbi premaguje opevano globalizacijo in z vračanjem k sebi jezi Svetovno trgovinsko organizacijo.

Ni več vseeno, za kakšen namen se pridelujejo žita na kmetijskih površinah evropskih držav. Ni več vseeno, če na njivah, kjer naj bi pridelovali hrano za ljudi in živali, dobiva prednost »hrana« za energetske objekte, za proizvodnjo plina, elektrike.

Hrana ima prednost, poudarjajo tudi kmetijski ministri Unije, ki zaradi razmer na živilskem trgu in v skrbi za zagotavljanje večje prehranske varnosti Evrope in njenih posameznih članic o zeleni energiji ne govorijo več prav veliko. S hrano ni več »heca«. Ranljivost tistih, ki je sami pridelajo premalo, se pokaže ob vsaki večji naravni nesreči, ki zamaje trge in ustaljene poti prodaje, pa tudi ob prehranskih aferah, ki zapirajo nevidne ključavnice sicer na široko odprtega trga.

Imenitna priložnost za Slovenijo, in to še pred letom 2020!