Tiskane izdaje
»Stvar ni tako kritična, smo pa tudi duhovniki samo ljudje. Res je, da ogromno prijateljujemo z ženskami, z moškimi ... in če bi se vsak sprehod ali pogovor ob kavi končal tako, kot se poskuša prikazati, potem bi bilo takih otrok v Sloveniji bistveno več. A zadeva ni tako preprosta: človek si osebno želi marsičesa, si domišlja vse mogoče, a prelom celibata ni tako enostaven. Ko sem bil posvečen v duhovnika, sem molil samo, naj mi Gospod nakloni milost, da se bom zmogel držati tistega, čemur sem se zaobljubil, da bom spoštoval celibat,« je pred dnevi za 24ur zvečer izjavil pater Bogdan Knavs.
Na vprašanje, ali bi morala Katoliška cerkev prevetriti vprašanje celibata, pa je odgovoril: »V nekem doglednem času, menim, bodo lahko tudi poročeni možje duhovniki, a dvomim, da bom to doživel.« Za zdaj je pač tako, kot je, in »dejstvo, da se bomo morali celo življenje nečemu odpovedovati, z vstopom v duhovščino vzamemo v zakup,« je povedal za Nedelo, »pa naj nam je to všeč ali ne, nam je žal ali ne, vendar se mora v življenju vsak človek kdaj čemu odpovedati.«
Pater Bogdan je ob tem poročanje medijev o posameznih prestopkih duhovščine označil za krivično. »Primer ali dva, pa se že poroča tako, da se duhovniki počutimo, kot bi bili na zatožni klopi, in kot da ne bi obstajalo trdno dejstvo, da večina duhovnikov živi pošteno in se torej drži celibata. Če izhajam iz sebe: zavedam se, da sem samo človek in da sem kot tak šibek, a se vseeno trudim živeti po pravilih. Če ne bi, namreč ne bi mogel živeti sam s sabo,« je razmišljal frančiškanski duhovnik.
Slekel duhovniško suknjo
Najprej je bil kaplan, nato župnik, potem pa je zapustil duhovniški poklic, se poročil in si ustvaril družino. Danes je 50-letni Ivan Suhoveršnik uspešen župan Mozirja, že tretjič na svojem županskem stolčku, pri čemer je že ob prvi kandidaturi na lokalnih volitvah leta 2002 pometel s konkurenco. Očitno mu menjave stanu niso zamerili niti verniki, večino volivcev pa je prepričal predvsem s svojo podjetnostjo, ko je še nosil talar, saj mu je uspelo obnoviti kar sedem cerkva. Kot tak naj bi bil primeren tudi za župana, in res je tako, saj je Mozirje najhitreje razvijajoča se občina v tem delu države. Suhoveršnik ni želel govoriti o tem, kaj je pri njem osebno pretehtalo, da se je odločil zapustiti duhovniški stan in si potem ustvaril družino: ali ravno želja po njej, ali je bilo breme celibata preveliko, ali pa so v ozadju drugi razlogi. Namerava pa o tem, »ko bom starejši, obširneje pisati v avtobiografiji. In verjemite, to bo zanimivo branje«, je dejal in poudaril, da ne želi komentirati nejasnega dogajanja v slovenski Katoliški cerkvi, vseeno pa je dodal, da bi morala RKC razmisliti glede celibata: da ali ne. »Če se nekdo želi poročiti, bi bilo mogoče modro, da se mu to ugodi. In v tem ne vidim nikakršnega problema, ne za Cerkev, ne za duhovnike.«
Duhovnik in partner - je mogoče
Da stvari res lahko potekajo brez posebnih zapletov, kažejo prakse drugih dveh krščanskih vej in islama. »V Evangeličanski cerkvi je že dolgo običajna praksa, da se duhovniki in duhovnice lahko poročajo in imajo družine. Po mojem mnenju družina za poročeno duhovnico ali duhovnika ni nobena ovira pri opravljanju svojega poslanstva,« je povedal mag. Geza Erniša, škof Evangeličanske cerkve augsburške veroizpovedi na Slovenskem. Na pomislek, da naj bi bilo vztrajanje RKC pri celibatu precej povezano s problematiko dedovanja oziroma razdelitve lastnine, če bi imela duhovščina svoje potomce, je Erniša odgovoril, da to pri evangeličanih ni noben problem. »Na materialnem področju so stvari popolnoma definirane: ko se duhovnik upokoji in gre ven iz župnije, vzame s seboj le tisto, kar je njegovo, s čimer je pravzaprav prišel, in tisto, kar si je v življenju legalno in legitimno pridobil s svojim delom. Tako seveda poskuša nekaj zbrati tudi za svoje potomce, kar v dandanašnjih časih ni lahko, a vse to je popolnoma razmejeno in se torej natančno ve, kaj je last Cerkve in kaj last duhovnika. To imamo po mojem lepo urejeno in mislim, da tako tudi poteka, je pa res, da Evangeličanska cerkev že v osnovi nima kdove kako velikega premoženja.«
»Glede celibata bi rekel zgolj naslednje: Rimskokatoliška cerkev ima vso legitimno pravico, da svoj nauk oznanja tako, kot se ji zdi, da je prav. Mi ob tem le dodajamo, da celibat ni zahteva Kristusa in se ga ne da utemeljiti niti iz Svetega pisma. In ker je za naš nauk najvišja in edina avtoriteta Božja beseda, iz katere torej celibata nikakor ni mogoče utemeljiti, so se reformatorji že pred nekaj stoletji odločili - z Martinom Luthrom na čelu, ki se je prav tako poročil -, da celibat ni kategorija, ki bi imela status neke verske resnice oziroma status confesiones, temveč gre za pobudo papeža iz 12. stoletja in ne Kristusa.« Na vprašanje, ali morebiti sporna dejanja nekaterih duhovnikov, ki Rimskokatoliški cerkvi nikakor niso v prid, izvirajo prav iz nenaravnosti celibata, ki zahteva človekovo popolno odpoved sicer naravnim težnjam in potrebam, je škof Erniša odgovoril: »Če naredimo neko analogijo narave in Boga: Biblija govori tudi o tem, da naj se človeštvo rojeva, množi, naj se s potomstvom svet razvija naprej.«
Spolnost v verskih temeljih
»Islam zakonsko skupnost oziroma spolno življenje celo priporoča. Naš odposlanec, božji prerok Mohamed, katerega življenjski slog je drugi izvor našega verskega prava, trdi, da je zakon del njegovega življenja, in kdor tega ne prakticira, ne more pripadati islamu. Tudi koran v poglavju Svetloba svetuje vernicam in vernikom, naj se poročajo, torej imamo to spodbudo vgrajeno že v samih verskih temeljih. Ker ne poznamo celibata, se imami poročajo, imajo otroke, svoje premoženje. Če je na primer verski voditelj zaposlen v skupnosti, se mu ponavadi zaradi obilice dela in dostopnosti 24 ur na dan v objektih ali v bližini skupnosti priskrbi službeno stanovanje. V njem živi, dokler je zaposlen, tudi pogodbe so sklenjene tako, da je jasno, da gre zgolj za službena stanovanja. Ko konča delo ali se upokoji, ga mora torej zapustiti,« je islamsko prakso predstavil tajnik islamske skupnosti Nevzet Porić.
Z družino ali brez nje
Kaj je duhovnikovo, kaj pa last Cerkve, je jasno tudi pri pravoslavnih duhovnikih, ki imajo prav tako družine. A le del njih, necelibatni red. Najvišji cerkveni dostojanstveniki, škofi in nadškofi, namreč priznavajo celibat oziroma si ga z vstopom v božjo službo sami izberejo, večina jih potem živi v moških samostanih. Duhovniki se lahko odločijo tudi za necelibatni red, vendar se morajo poročiti še pred vstopom v vrste duhovščine - naknadno to ni mogoče oziroma je mogoče šele po odločitvi, da ne bodo več opravljali bogoslužja, tako kot tisti, ki se odločijo za prostovoljni izstop iz celibatnega reda. Ti s tem nimajo več obveznosti do škofa, lahko pa še naprej pomagajo duhovnikom, vendar bogoslužja ne morejo več opravljati. »Lahko sicer zaprosijo, da bi postali duhovniki, a če ni proste župnije, takega dela sploh ne morejo opravljati,« je povedal koprski paroh Tomo Čirković. Najvišja mesta v pravoslavni cerkvi so tako rezervirana za celibatni red, duhovniki (parohi) pa so lahko kvečjemu namestniki škofov, a si jih mora ta izbrati, izbira pa lahko v obeh redih, celibatnem in necelibatnem. Čirković je poročen in ima otroke, in »ko se bom upokojil, bom v takšnem položaju kot tisti, ki opravljajo 'običajne' službe. Imel bom pokojnino in tisto, kar mi bo uspelo v aktivni dobi prihraniti - to bo predvsem zbir prispevkov, ki jih naši verniki prostovoljno namenjajo nam, duhovnikom, kot priznanje za dobro opravljeno delo,« je dejal. S prihranki nekaterim uspe kupiti tudi stanovanje ali sezidati hišo, in ta je seveda njihova, duhovnikom pa je službeno stanovanje na voljo le za čas njihovega opravljanja božje službe. »A tudi potem, ko se uradno upokojimo, lahko še naprej opravljamo bogoslužje - z blagoslovom nadrejenega škofa, seveda.«
