Finski veleposlanik Pekka Metso, zelo drugačen, manj diplomatski

S finskim veleposlasnikom in njegovim partnerjem Jerzyjem Kotwico se je junija lani za Nedelo pogovarjala Barbara Hočevar.
Objavljeno
23. junij 2012 19.00
NEDELO - Peka J. METSO
Barbara Hočevar, notranja politika
Barbara Hočevar, notranja politika

»Tudi sam prihajam iz majhne države. Zgodovina nas je naučila, da moramo shajati drug z drugim in da glede tega nimamo druge izbire. Smo si pa Finci in Slovenci podobni po tem, da smo oboji nepretenciozni, imamo razmeroma nizko samopodobo, zato se med seboj najbrž lažje sporazumevamo in navezujemo stike, ker smo na isti ravni,« razmišlja finski veleposlanik Pekka Metso, ki se je s partnerjem Jerzyjem Kotwico preselil v Ljubljano pred dobrimi osmimi meseci.

Če na ulici koga vpraša, kako priti na neki naslov, vedno doživi pozitiven odziv, ko sogovornik izve, da je Finec. »Pa ne vedo, da sem veleposlanik. Že to je dovolj, da se s Slovencem zapleteš v prijeten klepet. V malo krajih, kjer sem služboval, sem opazil tako gostoljubnost,« poudarja 52-letnik, ki se je več kot polovico svoje diplomatske kariere – za katero je bil tako v domovini kot na Norveškem odlikovan z viteštvom prvega reda – ukvarjal s človekovimi pravicami, med drugim v finskih stalnih misijah pri OZN v Ženevi in New Yorku. »V vseh družbah so najbolj izpostavljene manjšine, največ kratenja človekovih pravic je povezanega z njihovim vključevanjem oziroma izključevanjem,« ugotavlja Pekka Metso. »Govorim o manjšinah vseh vrst – etičnih, verskih, jezikovnih, ki jih vladavina večine potiska v neenakopraven položaj. Ponekod so domorodna ljudstva odrinjena na rob, še nedolgo tega smo se tudi o ženskah v političnem življenju pogovarjali kot o manjšini. Po svoje lahko tako obravnavamo tudi otroke in starejše, v smislu, da se ne morejo postaviti za svoje pravice in so skupine, na spoštovanje katerih je treba paziti.«

Korenine diskriminacije so pogosto iste, ne glede na to, kje in kdo je postavljen na rob. »Nevednost, strah pred neznanim, iskanje grešnega kozla za težave v družbi so izvor marginaliziranja,« meni sogovornik. Ali se sam zaradi svoje spolne usmerjenosti prepozna kot del manjšine? »Ne počutim se kot del kake manjšine, ker usmerjenost vidim kot del svoje osebnosti, vendar razumem, da je treba nanjo gledati tudi tako, ker vem, da obstaja diskriminacija zaradi spolne usmerjenosti. Ne morem se delati, da tega ni, in mislim, da ni nikogar, ki pripada kaki manjšini, da se tega ne bi zavedal,« odgovarja Pekka Metso in doda, da se je pred kratkim na Finskem v drugi krog predsedniških volitev uvrstil kandidat, ki živi s partnerjem istega spola. »Kar kaže, da spolna usmerjenost ni ovira za to, da zasedeš drugo mesto na predsedniških volitvah. Nekdanja predsednica Tarja Halonen je bila znana po svojih liberalnih pogledih na tem področju. Največji državni dogodek pri nas je dan neodvisnosti, ki ga praznujejo v predsedniški palači in ga neposredno prenašajo na nacionalni televiziji v eminent­nem programskem terminu. Tam predstavijo vse povabljene pare, tudi dveh moških ali dveh žensk.«

O zadržkih

Najbrž pa je opazil, da v Sloveniji ni ne politikov, ne gospodarstvenikov, ne športnikov in skorajda niti estradnikov ne, ki bi prišli na kako prireditev s partnerjem istega spola. »Premalo časa sem v Sloveniji, da bi vedel, zakaj je tako. Preden sem prišel sem, pa sem o Sloveniji med drugim vedel to, da je zelo visoko profilirana na področju človekovih pravic, posebno pri vprašanju enakosti istospolno usmerjenih. Še več, v Ženevi je bila Slovenija celo vodilna pri tem, da je dajala ta vprašanja na dnevni red in si prizadevala zanje. Vem, da je vaš predsednik Danilo Türk priznan profesor na področju človekovih pravic. Mislim, da ste v Sloveniji vzpostavili okvir za to, da se začnejo ljudje izražati takšni, kot so. Sem pa spoznal univerzitetnega profesorja, ki je s partnerjem posvojil deklico v tujini in se angažiral pri sprejemanju družinskega zakonika, torej obstajajo posamezniki, ki imajo pogum, da se izpostavijo. Če pomislim na slovenski ugled v mednarodnem prostoru in vaše dosežke na področju človekovih pravic, ne bi smelo biti zadržkov, da se posamezniki ne bi izrazili. Mogoče bi jaz moral vprašati vas: ali ste Slovenci odprti na drugih področjih zasebnosti oziroma ali ste pripravljeni deliti druge reči iz svojega osebnega življenja?«

Finska zakonodaja zdaj omogoča registracijo istospolnega partnerstva, ki je z zakonsko zvezo moškega in ženske izenačena v vsem, razen v možnosti posvojitve tujega otroka, lahko pa partnerja drug po drugem posvojita biološkega otroka. »Pred kratkim so sprožili pobudo, da bi uzakonili poroke med dvema moškima ali dvema ženskama, ki bi se tako tudi imenovale. Naša referenčna skupina so Norveška, Švedska, Danska in Islandija, kjer so take predpise že sprejeli. Naši poslanci se pogovarjajo, ali jim bomo sledili. Vedno govorimo o različnih ravneh enakosti, zame je najpomembnejša raven enakosti pred zakonom, ki regulira naše razmerje do države in naše dolžnosti kot državljanov.«

Blagoslov župnikov

Kako pa Cerkev gleda na to vprašanje? »Finska protestantska cerkev, z nadškofom vred, absolutno sprejema istospolno usmerjene v cerkvi. Znotraj nje pa so še vedno različna mnenja, kako naj se to materializira v zunanjih znakih, kot je poroka. Zdaj je tako, da nekateri župniki blagoslovijo pare, kar ni enako kot poroka, je pa simbolno pomembno. Finci smo protestanti, mislim, da nas ima večina praktično razmerje s cerkvijo, kakor imamo praktičen odnos do česarkoli. Tipično za nas je, da ravnamo racionalno in se redko zapletamo v čustvene debate o vrednotah. Večina jemlje vprašanja o homoseksualnih porokah kot razumsko, vsakodnevno zadevo, ki jo je treba urediti, da sistem dela bolje za vse. Je bila pa pred kakima dvema ali tremi leti na televiziji debata o porokah istospolnih parov in takrat so nekateri predstavniki cerkve izrazili precej močna stališča. Po teh oddajah je na desettisoče ljudi izstopilo iz cerkve – pri nas je namreč večina državljanov članov cerkve in plačamo davek zanjo, torej je za cerkev pomembno, koliko ljudi ima, saj je od tega finančno odvisna. Ljudje so tako izrazili nestrinjanje. Nadškof protestantske cerkve zelo modro oblikuje svoja stališča glede teh vprašanj in mislim, da Finci pričakujejo, da če so člani cerkve, mora biti njena podoba v skladu s podobo družbe. Da nista to dva ločena svetova brez stične točke.«

Poroka bi pomenila izenačitev na vseh ravneh, tudi pri tem, da bi se pari lahko postavili v vrsto za posvojitev tujega otroka. »Gre bolj za načelo, za enakopravnost in enako obravnavo, v praksi pa ni pričakovati velikih sprememb. Posvojitev je sama po sebi kompleksen proces, tudi heteroseksualni pari čakajo po več let, a je posvojitev zelo malo. Še največ je mednarodnih. Nekaj naših politikov je po dolgotrajnih postopkih pripeljalo otroke iz tujine. Vendar bi pri tem vprašanju rad poudaril, da sem prepričan, da so najpomembnejše otrokove pravice. Želja po posvojitvi otroka te še ne naredi dobrega starša. Mora biti način, da se ugotovi, kdo ima potencial, da postane dober starš, in pri tem nihče ne sme biti izključen. Rad bi verjel, da so biološki starši vedno najboljši za otroka, ampak se na žalost včasih pokaže, da ni tako. Bistvena je korist otroka in njegova blaginja, zato ga ne bi smeli nekemu paru dodeliti zaradi zakonske regulacije, temveč zato, ker mu lahko ponudi najboljšo skrb in razmere za razvoj. Če pogledam realno, pa vem, da četudi se bo spremenil zakon, bo možnosti za posvojitev zelo zelo malo.«

Ali so ga v drugih državah, kjer je služboval, tudi spraševali o teh rečeh? »Živel sem v Švici, na Norveškem, v New Yorku, za katerega bi si upal trditi, da ni čisto prava Amerika, in na Poljskem. Na Norveškem in v Švici imajo zelo napredno zakonodajo. V ZDA je sicer različno urejeno po zveznih državah, vendar je v New Yorku tudi zelo napredno. Najin pogovor me še najbolj spominja na čas, ko sem bil na Poljskem. Od tedaj je minilo že 15 let in ne vem, ali se je vmes kaj spremenilo. Je pa res, da je situacija vseeno drugačna, že to, da se pogovarjava, je veliko več, kot je bilo tam.«

Pozitivna radovednost

Nima vtisa, da bi ju s partnerjem kdo kaj drugače gledal. »Včasih je kdo radoveden, ampak na pozitiven način. V diplomaciji moraš imeti vedno v mislih, da obstaja več kot 200 narodov. Delal sem v New Yorku in Ženevi, kjer so predstavništva vseh teh držav. Vsak prinese s seboj svoje posebnosti in kulturno raznolikost. V diplomaciji smo vajeni, da je vsak malo drugačen, različno se oblačimo in govorimo. Države bi bile nenehno v vojnah, če ne bi sprejemale, da so ljudje takšni in drugačni.«

Všeč mu je, da so Slovenci prizemljeni, nezahtevni in odprto povedo svoje mnenje. »Niste polni sami sebe, zato je sporazumevanje z vami preprosto. Sicer ne govorim slovensko, da bi vse razumel, ampak kolikor opazujem, bi bilo po mojem dobrodošlo, če bi vi med sabo vzpostavili več dialoga. Včasih me preseneti, ko mi kak Slovenec pove toliko slabih stvari o drugem Slovencu. Imate potencial, da bi postali ena najuspešnejših držav na svetu. Živ­ljenjski standard je visok. Mi Finci smo se naučili, da bolj ko je družba odprta, vključujoča, pripravljena sprejemati, bolj je konkurenčna in za zunanji svet privlačna tako na poslovnem področju kot v medčloveških stikih. Vi imate te dimenzije.«