Tiskane izdaje
Iva Babić je te dni v ljubljanski Mali Drami doživela premiero Evripidove Alkestide, v režiji Borisa Liješevića, v kateri je odigrala naslovno vlogo. Gre za zgodbo, prežeto z ironijo in črnim humorjem, o ženi, ki se žrtvuje in umre namesto moža, a jo razboriti polbog vrne v življenje.
Kljub mitski podlagi zveni presenetljivo sodobno, zlasti v pretanjenem razkrivanju človeških strahov in šibkosti, razlik med spoloma in konfliktov med generacijami, ki se od antičnih časov do danes niso prav veliko spremenili. Ne nazadnje je že Evripid zapisal, da zakon med možem in ženo prinaša več žalosti kot veselja.
Nikoli ne bom pozabila predstave Črni kos, v kateri ste blesteli pred leti.
Tudi zame je bila ta predstava zelo pomembna. Zelo redko namreč naletim na dobro žensko vlogo, vsaj ne na takšno, ki bi bila nosilka akcije. Ženska je vedno privesek, skušnjava, podpora glavnemu junaku. Tudi če ima veliko teksta in je velika vloga, ti liki ničesar ne spremenijo. In to mi gre na živce. Pri dramatiki. Tako malo kompleksnih ženskih likov je. David Harrower je v Črnem kosu napisal močan ženski lik, tudi Howard Barker je izjema … Njegove junakinje so polnokrvne. Ampak ker je pri Črnem kosu šlo za produkcijo, ki ni del uradnih institucij, je bilo malo denarja za promocijo, potem je tu še tema – pedofilija, ki je marsikoga odvrnila od ogleda. V resnici smo jo malo igrali.
Igralke pogosto, ko se začnejo bližati štiridesetim, povedo, da ni veliko vlog zanje, toda mislijo predvsem na to, da v svetovni dramatiki ni izpisanih veliko ženskih vlog.
Dramatiki zapisujejo to, kar potrebuje moški svet: ali so to mlade skušnjavke, lolite, ali pa pozneje matere … Lepo bi bilo, da bi danes ženske v dramatiki obravnavali drugače, ne nazadnje se je svet precej spremenil. Vendar sta tako dramatika kot gledališče ogledalo sveta, v katerem živimo, in slika, ki jo ogledalo kaže, ni vedno prijetna. Ženske smo zanimive.
So vas v preteklih letih v tem smislu stereotipno zasedali?
Kaj pa vem … Osem let sem bila na svobodi in lahko rečem, da igralec na svobodi ne dobiva vlog, kakršne si želijo redno zaposleni igralci. Navadno dobi takšne, za katere se nihče ne poteguje. Vmes so bile tudi velike, seveda. Ena mojih prvih večjih je bila prav v Barkerjevih Evropejcih … Ko mlad igralec dobi takšno vlogo, misli, da bo življenje lepo … potem pa mu kmalu postane jasno, da ne bo vedno tako.
Imela sem dvaindvajset let. Vse je bilo samoumevno, zdelo se mi je, da bom takšne vloge igrala ves čas, seveda, zato pa hodimo v gledališče, zato se s tem ukvarjamo … Potem pa je prišla kruta resničnost.
Diplomirali ste leta 2000. Koliko vlog lahko naštejete, da so v vas nekaj spremenile?
Morda pet. Pri njih sem se vsak dan sproti veselila, da lahko delam to, kar delam. Ampak zdaj pri vsaki najdem nekaj zase. Zdaj uživam v vseh predstavah, v katerih igram, prejšnja sezona mi je prinesla veliko lepega. Bila sem neumna voditeljica, članica udarne ženske enajsterice, buffo profesorica in zdaj sem Alkestida. Pri teh letih se človek tudi sprijazni s tem, kdo je. Tisto, kar je na zunaj, kar je vidno, te ne opredeljuje več tako izrazito.
Se o teh stvareh pogovarjate tudi doma? Vaš mož je igralec in režiser, Primož Ekart.
Se. Igralci smo precej na očeh. Oziroma počutimo se, da smo na očeh in v tem smislu se moramo spopadati z lastnimi frustracijami. Prej ko se kot igralci znebimo občutka, da smo pomembni, bolje je.
Vsem pa ne uspe …
Saj je težko … (smeh) Ne gre se jemati smrtno resno, zagotovo pa gre jemati resno svoje delo. Kakšno vlogo je dobil kdo v kateri predstavi, je pravzaprav nepomembno, ta informacija ne pove o človeku ničesar.
Zdaj igrate v Alkestidi glavno vlogo …
Ja, igram, sicer naslovni lik kmalu umre, a igram tudi druge like, sem Smrt, Služkinja in Zbor … Hotela sem reči, da danes nimam več občutka, da se mi godi krivica, če ne igram glavnih vlog. Ne nazadnje imam kolegice, ki jih resnično spoštujem. Gotovo pa je to moje mišljenje povezano tudi z izvorno samopodobo, ki so mi jo starši vgradili.
Kakšna ženska je Alkestida?
Je idealizirana junakinja, ki reši svojega moža. Žrtvuje svoje življenje, da ne bi umrl mož. Poskušala sem razumeti njene sebične razloge za to, kar stori. Zgolj plemenitost ne more biti razlog. Poznam veliko žensk, ki se zavedajo, kako šibki so njihovi moški, ampak čutijo, da jih one lahko privzdignejo. Podobno je pri Alkestidi, glede na to, v katerem času živi, se zaveda, da kot ženska in še vdova povrhu nima takšnih pravic, kot bi si jih želela. Po moževi smrti bi namreč njene otroke prevzeli stari starši. S smrtjo omogoči svojim otrokom boljše življenje. Če bi Alkestidin mož kot kralj umrl, bi prestol lahko prevzel kdo drug … V tem smislu je njena odločitev tudi državniška. A mislim, da ga ima resnično rada. Čeprav je slabič. Do tega sem prišla med študijem, morda spremenim mnenje. Pri igralstvu je namreč tako, da nikoli ne veš vnaprej … morda se zgodi, da bom dobila še kakšen nov uvid v vlogo.
Inteligentne ženske znajo priznati, da imajo doma slabiče.
Me sprašujete, ali sem inteligentna? Da si ne bi kdo mislil, da je doma slabič!
Ne, pravim, da ste. Tudi v razmišljanju o Alkestidi …
Saj sem naredila neki test … (smeh)
Povejte mi kaj o tem ...
Ko je bratranec študiral psihologijo, je vprašal, ali lahko s kom iz družine naredi inteligenčni test … za neko seminarsko nalogo, mislim. In ker se nihče ni želel soočiti z dejanskim stanjem, sem bila jaz dovolj mlada, stara sem bila trinajst let, da sem privolila. V reševanje mi je dal test in že med reševanjem sem opazila, da me gleda z vse večjim spoštovanjem. Po analizi mi je rekel, da po rezultatih sodim v vrh dveh odstotkov prebivalcev, ki so strašno inteligentni … (smeh)
Včlaniti se morate v Menso.
Ne morem, ker se je že Iris Mulej. (krohot) Pa še to: meritev sem opravila v najstniških letih, potem menda kvocient pade.
Kako živite?
Dobro. S Primožem sva skupaj že šestnajst let. Imava sedeminpolletno Lino in desetinpolletnega Filipa.
In vi s tem videzom mladenke …
O, hvala. Lepo se razumemo. Zdaj, teden, dva pred premiero si s Primožem puščava prostor, ker veva, kako je tik pred zdajci. Takrat igralec potrebuje mir in je tečen, ker bi bil raje kje drugje. Tudi otroka te dni jemljeta kot nekaj običajnega. S Primožem se je mogoče veliko in dobro pogovarjati. Precej različna sva si: sama sem bolj ekstrovertirana, baterije polnim v družbi, Primož pa je lahko sam. Mislim, da sva skupaj zato, ker nama je obema to v redu, ne pa zato, ker bi to bila neka navada, rutina.
Pogrešate Beograd?
Da. A hkrati ne vem natančno, kaj pogrešam. Ko sem leta 1994 odšla, je bilo to mesto drugačno, kot je danes. In tudi jaz sem bila drugačna. Še vedno se zelo dobro počutim tam. Precej drugače je kot tu, v Ljubljani. Že če gre človek na pošto … drugače je sprejet, ljudje komunicirajo. Priznam, duša mi zapoje, ko sem tam. Toda že po treh dneh me začne nekaj iritirati, morda ta nesoočenost s preteklostjo, vloga žrtve.
Ko ste v Beogradu, si gotovo ogledate kakšno predstavo.
Zaradi dela smo v Beogradu bolj poleti, ko na sporedu ni predstav. Če pa ga obiščemo med letom, grem tudi na kakšno predstavo. In položaj igralca je tam res drugačen. Gredo »na rampo« in streljajo z vsemi topovi … (smeh) Uživam v jeziku.
Kaj vas najbolj zanima v gledališču?
Gledališče je lahko hitro in odzivno, skozi najrazličnejše tekste lahko spregovori o tukaj in zdaj. Bližina med ustvarjalci in gledalci, med igralci samimi, vonj zaodrja, vse to je zame neustavljivo privlačno. Gledališče razgalja. Je eros.
