Tiskane izdaje
Janez Rugelj – psiholog, psihiater, avtor več del o alkohol(izm)u, specialni inženir za spodbujanje izrinjenih in nesrečnih, človek, ob katerem ni nihče ostal ravnodušen, skratka: moški z »jajci«.
Ob peti obletnici smrti sta spomin nanj obudila freudovec Roman Vodeb in Mija Loc, enajst let Rugljeva pacientka, ki se zdaj hodi pogovarjat k Vodebu, ker se ji zdi še najbolj »rugljevski«.
Čeprav ni izbiral besed, ko je obtoževal alkohol(ike), istospolno usmerjene, frigidne, slepe in poniževanja vredne (ženske), feministke, kilave, lene, impotentne in pedraste (moške), neustrezne oplojevalce, ko se je spotikal ob nevrotične falirance in obupaval nad »kreteni« v svoji ambulanti, je Janez Rugelj v zavesti Slovencev še pet let po smrti (umrl je v 79. letu starosti 15. februarja 2008) zapisan predvsem kot »zdravilec«, ki je vrnil smisel življenja več sto alkoholikom in znova prebudil žensko v stotinah Slovenk.
Gospod Vodeb, dr. Janez Rugelj je deset let iskal naslednika. Ga je dobil? Ste novi Rugelj?
Novega Ruglja ni. Vsaka kopija je slab original. Jaz sem zgolj Roman Vodeb – sprejemam le tezo, da sem bolj freudovski od Freuda samega. V medijskih ekscesih Ruglju ne želim slediti, čeprav sem mu ravno po ekscesnosti – in antifeminizmu – menda najbolj podoben.
Nekateri so mu rekli horukterapevt, drugi so ga zmerjali s kontroverznežem, vi ste ga opisali kot avtoritarnega psihoterapevta militantnih metod.
Kar zadeva učinkovitost njegovega kliničnega dela, »kapo dol«, aplavz. Rugelj je tako rekoč rešil življenje mnogim. Alkoholike je odvadil alkohola, ženske je seksualno prebudil, veliko jih je utiril v normalno življenje. Ampak to včasih opravi tudi cerkev ali športna rekreacija.
Na dr. Ruglja gledate precej kritično; postavili ste mu celo »diagnozo« narcistične motnje.
Res sem bil kritičen do njega – zaradi nepreverjenih in nepreverljivih informacij o dogodkih v njegovi »sekti« oziroma »komuni«. Zdaj gledam nanj manj kritično. A kljub vsemu trdim, da je imel narcistično motnjo – (nezavedni) deficit v egu, samopodobi. A bil je uspešen psihoterapevt in to edino šteje.
Ljudje, ki jih je ozdravil alkoholizma, se mu še danes klanjajo, stroka mu priznava izvirno metodo obravnave alkoholikov in drugih v stiski; zakaj mu nekateri odrekate strokovnost?
Njegov fanatizem je spoštovanja vreden, ampak: paradigma je podobna paradigmi verskih sekt. Zame je imel preveč vojaški pristop s primesmi verskega fanatizma in karizmatičnosti. A mnogi njegovi »pacienti« so imeli težave s copatastim očetom oziroma falično mamo – niso imeli trdne identitete, imeli so deficit v samopodobi – in niso se znašli drugače, kakor da so se zatekli k avtoritarnemu in karizmatičnemu liku simbolnega očeta, ki jim je bil pisan na kožo oziroma dušo.
Je enako neusmiljeno metodo uporabljal tudi pri drugače »zasvojenih«?
Bil je ukalupljen v rigidne metode in kar vsi – od klasičnih alkoholikov do žrtev spolne zlorabe – so bili prisiljeni k »rukzak maršem« in tekaškemu, maratonskemu »bežanju« (od problema), branju ... Tek je simbolno bežanje od težav oziroma simbolni tek k cilju, sreči in ugodju, branje pa dá uvid oziroma spoznanje o izvornem jedru težav, ki izvirajo iz otroštva, navadno iz nerazrešenega ojdipovega kompleksa.
V čem je bila Rugljeva posebnost?
Bil je izjemno uspešen in poglabljal se je v seksualnost. Ljudi je utiril v normalnost. A zame je bil njegov fanatizem preveč podoben paradigmi verskih sekt. Zaradi znamenitega psihoanalitičnega transferja, ki ga je vzpostavil s »pacienti«, je bil uspešen. To ni klasična psihoterapevtska metoda. Tudi na potovanju okrog sveta ali po večmesečnem kampiranju na samotnem otoku lahko alkoholik postane abstinent oziroma se »pezdetek«, »faliranec« normalizira. Tudi redno obiskovanje cerkve, molitev, spovedi in komunikacija z bogom, Kristusom ali duhovnikom so lahko zelo učinkoviti pri reševanju težav.
Dr. Rugelj je bil prepričan, da delo ozdravi vse – zapite, frustrirane, degenerirane, impotentne, frigidne.
Frigidna – torej spolno neprebujena ženska – lahko vselej, čeprav na silo, odpleše striptiz, izvaja oralne spolne prakse in pri tem sprva trpi. Sčasoma pa se lahko seksualno prebudi, normalizira partnerski odnos oziroma družino, mož (ji) neha biti alkoholik. Impotentnemu »falirancu«, ki ga je uničila mama, pa je v seksualnih delavnicah težko vrniti potentnost. Ukaz o nujnem seksanju pri moškem ne vzdrži, ker ga »moškost« ne uboga.
Rugelj je glasno kazal na razlike med spoloma: moški je revež, ki ga je ugonobila ženska, homoseksualci so spolno nagnusni, lezbijke pa precej manj ...
Ah, takšna dikcija je izpadla slabo. Problem je, da je res tako mislil, ni zgolj provociral. Koncept nagnusnosti pri homoseksualcih je absurden. In jasno je, da se moškim lezbištvo ne gnusi, saj je mnogim spolna fantazija ravno »trojček« z dvema ženskama, ki se medsebojno erotizirata. Rugelj je svoje poglede na življenje, partnerstvo in seksualnost ponujal drugim kot univerzalno zveličavne. V teoriji pa ni bil prav močan.
Po Ruglju človeka prebudiš tako, da ga prizadeneš, užališ v jedru, pokažeš s prstom na lene, neomikane, skratka, na človeško »butalost«.
V mnogih segmentih je bil žaljiv, avtoritaren – a ga kljub temu vse bolj spoštujem. Rugelj klasičnih »moškinj« nikoli ne bi »pozdravil«, ker bi do njega dobile odpor. Mnoge je treba pozdraviti z uvidevno besedo, s previdnim individualnim pogovorom, ne pa na skupinskih seksoloških delavnicah, na katerih je treba popolnoma razgaliti svojo spolnost in intimo.
Rugljev ego je bil grandiozen. Zdi se, da se je z leti stopnjeval. Zaradi uspehov ali je to normalna pot v razvoju moškega »z jajci«?
Imel je nekaj deficitov v samopodobi, drugače se ne bi izpostavljal tako ekscesno in bil aktiven do smrti. Paradigma, po kateri je deloval, je bila klasično narcistična – njegov »jaz sem« je bil vselej v ospredju. V ozadju njegovega narcizma vidim primarni odnos do premalo ljubeče mame, neporavnane račune. Primerjal jo je s krtino, očeta pa z goro ...
Rugelj je fasciniral z neposrednostjo, celo nesramnostjo. Mislite, da res ni bilo nič mehkega pod lupino?
Fasciniral je ljudi, ki so imeli problem s copatastim očetom in slabo samopodobo. Mene recimo ni, me je pa (cinično) nasmejal. V nekaterih stvareh je imel še kako prav, kljub temu da teoretsko marsičesa ni povsem razumel. V teoriji ni bil tako bleščeč kot v klinični praksi. Preveč je rinil z glavo skozi zid in, hvala bogu, »prebijal armirani beton«, ki so mu ga postavljali uradna stroka, psihiatri in klinični psihologi oziroma klasični psihoterapevti. Da bi bil mehak pod lupino? Morda – vendar le v intimi z ženskami.
V nečem se z Janezom Rugljem ujemata: sovražnik(c)e imata iste in tudi vam je resnica prvi imperativ ...
Res je. Sam povem tisto, kar mora biti povedano. Toda za svojo resnico ne bom šel v jedrsko vojno ali na konec sveta – sem pač imel ljubečo mamo. Za Ruglja se zdi, da je potreboval paciente bolj kot oni njega. Kljub vsemu so z leti zapadli z njim v hud (pozitiven) transfer, v katerem so mnogi še danes.
Svojo zadnjo knjigo O spolu ste pospremili z besedami, da bi ji Janez Rugelj ploskal. Obžalujete, da ji ni mogel?
Leta 2001 je odkupil petdeset mojih knjig Šport skozi psihoanalizo. Nekateri njegovi »pacienti« so to resno preštudirali in delo zelo cenijo – gre za moj na grmadi sežgani doktorat, katerega rabelj je bil pionir gejevskega gibanja Magnus z nekaj feministkami. Te bi knjigo O spolu najraje sežgale v peklu – skupaj z mano, a Rugelj in privrženci bi jo po mojem kovali v zvezde.
