Jože Možina: »Pedro Opeka je téma planetarnih razsežnosti.«

Pogovor s TV dokumentaristom, Prešernovim nagrajencem za dokumentarec o čudodelcu z Madagaskarja.

Objavljeno
08. februar 2014 20.27
Jože Možina Ljubljana 5.2.2014
Karina Cunder Reščič, Nedelo
Karina Cunder Reščič, Nedelo

Dejstvo: Jože Možina kot avtor zaseda vrh najbolj gledanih domačih dokumentarnih filmov TVS; največ gledalcev doslej je imel film Pedro Opeka, dober prijatelj, za katerega je dobil nagrado Prešernovega sklada. Dejstvo pa je tudi, da je ob skoraj vseh, ki so obravnavali družbene in zgodovinske teme, izbruhnil kakšen spor. Potem ko se nekaj tednov ni vpletal v zad­njega, v debate glede nagrade, zdaj pove, kaj si misli.

So bili zadnji tedni za vas mučni?

Nagrade sem vesel in sem počaščen, da so med predlagatelji tako eminentna imena slovenske kulture, akademiki, svobodni ljudje v današnjem pomenu besede. Vse drugo, izbruh nestrpnosti, tisto, kar me je žalostilo, spada v sfero nekulture. Seveda pa mi je jasno, da afere nastajajo v ozkem krogu in za potrebe ozkega kroga, v mojem primeru je sprožila val podpore in zgražanja zaradi vpletanja politike v avtonomijo odločanja.

Pravite, da ste »izvedeli, kdo vas je nominiral«. Vas ni prej nihče nič vprašal, kaj si mislite o tem?

Nihče me ni nič vprašal.

Pa če bi vas vprašali, bi se »videli« v nagradi Prešernovega sklada?

Bi se, ja, če je kultura še tisto, kar plemeniti duha in pričuje za resnico.

Sprašujem zato, ker večina navadnih ljudi verjetno vidi te nagrade kot nekaj, kar se nanaša na poudarjeno umetniško razsežnost nekega dela. Vaš film je dobil že številne nagrade na festivalih po vsem svetu, doma je zbral osupljivo število gledalcev, ampak – ali vi kot avtor vidite v njem tudi to umetniško razsežnost?

Gotovo. Filozof Jacques Maritain pravi, da se mora sodobna umetnost dotakniti gole, skromne resničnosti. To je lepo povzel Tone Rode. Maritain trdi, da umetnost, ker je za človeka, na dolgi rok vedno propade, če se branijo dela v prid obče kulture, od katere se zahteva, naj bo berljiva, gledljiva, naj nosi križ dediščine, razuma in mod­rosti in naj obuja v ljudeh trenutek soglasja.

Nagrajeni film o boju misijonarja za usode ljudi na velikanskem smetišču na Madagaskarju, je bil predvajan že ob koncu 2012, videlo ga je, po ocenah, več kot 700 tisoč ljudi. Kaj so vam gledalci govorili o njem?

To so najlepše stvari, ki se ti kot avtorju lahko zgodijo v življenju. Sam sem imel že trikrat ta privilegij, pri dokumentarcih o medvojnih in povojnih pobojih, pri Opeki pa še prav posebej. Koliko stiskov rok in iskrenih čestitk je bilo ob petkovi podelit­vi. Ogromno je bilo odzivov pisem in vabil po predvajanju ... To je valovanje, ki te lahko postavi tudi v sredo viharja.

Treba je vzeti v zakup, da nekaterim povzroča bolečino. A mnogi te vidijo kot tistega, ki jim je s filmom pomagal do pomembnih življenjskih spoznanj; od tod izvira spoštovanje, ki je včasih pretirano. Bil sem posred­nik, nosilec sporočila pa je vedno osrednji lik, bodisi verodostojni pričevalec ali misijonar Opeka, kot je v tem filmu. Sporočilo je oblikovano tako, da ga razumejo tudi otroci, zato so bili posebej lepi opisi, kako je bilo pri družinskih ogledih. Slabih odzivov ljudi sploh ni bilo. Tudi po prejšnjih filmih ne. Kakšen medijski napad, to že, drugače pa – ne. Sam sem zelo natančen, ko gre za detajle v filmu, kompliciram in sem težko zadovoljen s tistim, kar naredim. To mi vzame veliko energije. Ampak ko je stvar dobro narejena, se vse to vrne, vrnejo ti gledalci, vsaj sam imam to srečno okoliščino. Dobiš energijo za delo in vztrajnost. Skratka, veliko več dobiš, kot daš.

To zadnje je pa iz filma, ne? Pedro Opeka ima izredno moč besede, tudi kadar govori najpreprostejše stvari. Ali on ve za cirkus z vašo nagrado? Vam je kaj rekel o tem?

Ve, sem mu omenil, čeprav ga nisem hotel obremenjevati, tako kot z nobenimi drugimi slovenskimi peripetijami ne – mislim, da ima svojih več kot dovolj. Ravno danes mi je pisal …

Lahko kaj preberete?

Čestita za nagrado in pravi: »Želim ti veliko duhovne moči, da premagaš vse ovire in zavisti, ki obstajajo povsod, posebno v javnem delu. Vedi, da smo s teboj za to nagrado.« Doda še, da se veseli z menoj in mojo družino. Pa še, naj bo pač »vse v Božjo slavo za soljudi in skupno dobro«. On je velik vir duhovne moči – tistega, kar v našem narodu hudo primanjkuje. Pa naj govorimo o kulturi, Cerkvi, oblasti ... Me pa tudi sprašuje, kako je s to našo zimsko katastrofo, in izraža skrb za ljudi, ki jih je prizadel žled. Vez s Slovenijo ohranja v dobrem in slabem. 

Morate priznati, da je Pedro Opeka hvaležna tema. Fantastična metafora: kako se tako rekoč sam postavi po robu smetišču civilizacije. Kaj je za vas najmočnejši prizor iz filma?

Mogoče kar začetni. Nastal je skoraj po naključju, ampak moram priznati, da me je za zmeraj zaznamoval. Posnel sem ga ob odhodu s smetišča, po tej kataklizmi, ko so počutiš izčrpanega, žalostnega in nemočnega. To ni običajno smetišče, je socialno dno, ki je za nas nepredstavljivo. To je civilizacijsko dno našega sveta. Drugi so že odhajali, sam pa sem zaostal, ko mi je nasproti prišla deklica. V zadnjem trenutku sem jo opazil, saj je bila, žal je tako, v barvah smetišča. Lepo me je pozdravila v francoščini. Potem je zajokal bratec na njenem hrbtu. Deklica je bila stara morda kakih sedem let. Potem je odšla naprej po tisti grozni poti na smetišče, na kar se je, kot v kakšnem apokaliptičnem prizoru, proti njej začel valiti orjaški bager. In jo zakril. To me je ganilo do solz in me še zdaj, ko to govorim. To je bil namreč prizor, v katerem je vsa beda, nemoč teh ljudi proti kolesju civilizacije, ki jih gnete in uničuje.

Kakšen je občutek, ko človek iz zahodnega sveta stopi na to smetišče?

Povozi te. Smrad, dim ... Mi se na toplem in za obloženimi mizami lahko pogovarjamo, kaj bi bilo treba narediti in kdo bi to moral. Morda celo kaj naredimo oziroma prispevamo. Ampak ko si tam, potrebuješ postoterjeno energijo. Vem, kako težko bi sam kaj naredil – in zato toliko bolj občudujem tiste, ki so tega sposobni. Od tod neomajno spoštovanje do misijonarja Opeke. Z noro močjo je udaril to zgradbo revščine in jo začel rušiti. Začetki so bili posebej težki. Fizično si je moral izboriti, da so ga reveži spustili medse. Na začetku je bilo namreč nezaupanje veliko – saj, zakaj pa bi zaupali belemu človeku?

Pedro Opeka je v dvajsetih letih zgradil ogromno infrastrukturo, kamor je preselil dvesto tisoč ljudi s smetišča. Kje je pravzaprav dobil denar za vse to?

Pedro Opeka bi rekel, da gre za božjo previdnost, ampak, dejansko. V času najhujših stisk, ko je zmanjkovalo denarja, se je vedno pojavil kak dobrotnik ali kakšna rešilna okoliščina. Poglejte primer: Evropska unija recimo financira v šolah njegove dobrodelne fundacije Akamasoa en obrok za vsakega otroka na dan. Razen med počitnicami! Ampak otroci morajo jesti tudi med počitnicami. Takrat se je Opeka obrnil na Slovence. Prek radia Ognjišče se je začela akcija za krožnik riža – in tako zdaj mi že leta plačujemo hrano za otroke med počitnicami.

V njegovem življenju je bilo pravzaprav veliko naključij, ko je srečal zelo zanimive, pomembne in vplivne ljudi: nogometaša Zinédina Zidana, gospo Danielle Mitterrand, ki mu je zelo pomagala v najtežjih časih, ko je tam vladala diktatura, pa monaškega princa Alberta ... To so veliki donatorji. Njegov nastop, njegova karizma delujeta povsod, po Franciji, Italiji, Sloveniji, Avstriji. In to so v bistvu darovi »ubogih vdov«. Malo svetopisemsko sem se izrazil zato, ker sem bil sam nekajkrat zraven. Naj povem primer treh žensk. Šestletna deklica hoče po ogledu tega filma darovati svojih sto evrov za lačne na Madagaskarju. Ni iz bogate družine; mama jo opozori, da je to res veliko denarja. Pa hčerka pravi: »Ne, hočem.« In mama ji pomaga, da to stori. Pa drugič, ko je bil Opeka na obisku v Sloveniji: srednješolka sname svoj prstan in mu ga da v roko. To je bil zlat prstan. Tretji primer: v času, ko je bil tukaj, je poklicala neka gospa, ali se lahko sestane z njim, ker da ima breme, ki bi ga rada oddala. To breme je bila velika vsota denarja. Videti to starejšo gospo, s kakšnim veseljem je to dala od sebe in rekla: »Komaj čakam, da vidim, kako bo šel ta denar za hiše teh ljudi ...« Mi res živimo površinsko in v duhu nenehnega medijskega obupavanja, ampak ob takih prizorih vidiš, kako so pravzaprav ljudje dobri.

Kaj pa se je še dogajalo na smetišču v teh nekaj letih, odkar je bil film končan?

Skupnost dobrih prijateljev se je samo krepila in rasla, Pedro Opeka pa je pri več kot šestdesetih letih čil in zdrav, kar me zelo veseli, ker je imel pred več kot petindvajsetimi leti velike zdravstvene težave. Pa dobil je vmes kup raznih nagrad.

Popravite me, če se motim, ampak Pedra Opeko smo mi odkrili med zadnjimi, čeprav je pravzaprav napol naš?

Ne, cel je naš, je otrok slovenske skup­nosti v Argentini – in ta je tudi del Slovenije. Ampak pri njem se nič ne izključuje. Kot je v prvem planu Slovenec, je potem tudi Malgaš, Argentinec ... Skratka državljan sveta. Njegova zgodba, zgodba o malgaškem čudežu dobrih prijateljev, je v medijih dobro znana vsaj dvajset let, vendar ni prodrla v občila glavnega toka. Res pa je, da njegov uspeh ni nastal v trenutku, ampak je rasel postopoma od odločilnega trenutka leta 1989, ko je prišel na smetišče. Ves čas je imel povezave s Slovenijo, tu ima strice in tete, bratrance, čudovito družino, ki mu je vedno v veselje in oporo. V petek so bili ti prisrčni Opekovi sorodniki z nami na podelitvi. On sam je vezi s Slovenijo vzpostavil med študijem in od takrat so žive. Ideja, da bi ga filmsko predstavili Slovencem, se je sicer rodila leta 2002 med snemanjem v Afriki, ko smo o tem razglabljali s prijateljema Stanetom Kerinom in Jožetom Jagričem. Zanimivo, od takrat je minilo deset let, pa ga nihče ni naredil.

Vsi vaši filmi, ki obravnavajo družbene in zgodovinske probleme, so bili izjemno gledani in odmevni, ob tem pa ste posneli še nekaj običajnih potopisov in reportaž. Zakaj tratite čas za potopise, če pa delate nesporno izstopajoče izdelke o drugih temah?

Ker mi je to všeč. Najbrž govorite o dveh potopisnih reportažah z Madagaskarja, ki sta bili zadnji na sporedu. Preprost odgovor: bil sem stroškovno učinkovit in sem, potem ko smo za potrebe snemanja filma o Pedru Opeki drugič odpotovali na Madagaskar, potoval še po otoku in nastala sta še dva filma. Vsako tako potovanje pomeni izredno življenjsko izkušnjo, kot dokumentarna reportaža pa bogati slovenskega gledalca. Naš medijski mentalni okvir deluje zelo samozadostno in zaprto. Treba je videti svet in to lahko storimo tudi prek televizije. Mimogrede, tudi ko smo bili na teh afriških snemanjih in tudi ko smo snemali film o Opeki, nismo z ekipo videli nobenega delujočega hotela od znotraj. Bili so dnevi brez tekoče vode, včasih smo prespali na tleh, skratka bliže stvarnosti. Zame so stiki z ljudmi, dojemanje narave, potovanja na odprtem delu poltovornjaka posebna privlačnost.

Mi lahko vi, ki ste že posneli veliko dokumentarcev, potopisov, dosjejev, reportaž, prispevkov, razložite, kakšna je v tehnično-obrtnem smislu razlika med dokumentarcem in reportažo? To je bila namreč tudi ena od točk spora ob nagradi.

Ne vem, v čem je razlika, ta dilema je v mojem primeru umetna, v veliki meri plod stanovske bolečine, ki jo je treba razumeti. Povsod v tujini so Opeko umestili neposredno v žanr dokumentarnega filma in v tem žan­ru je dobil nagrade v ZDA, Kanadi in Indoneziji. Videl sem, da »ljudi od filma« v tujini zanimata angažirana zgodba in resnično sporočilo, ki deluje. Sploh me mika, da na to ne bi niti odgovarjal ...

Natanko pred desetimi leti sva se pogovarjala na temo vašega dokumentarca o medvojnih pobojih civilistov in tudi nekaterih partizanov. To je še zdaj domači dokumentarni film TVS z največjo posamično gledanostjo, odkar jo merijo elektronsko. Kateri film je za vas pomembnejši, Zamolčani – moč preživetja ali Pedro Opeka, dober prijatelj?

Vsak na svoj način. Zamolčani so velika tema naše sedanjosti in zelo nehvaležna, saj se je v glavnem vsi otepajo. A vendar je bil to en sam film, ki je v imenu šibkejših in po krivici zatiranih trčil v mogočen monolit ostankov bivšega režima. In ga zamajal. Takratno televizijsko vodstvo in urednica sta film, že napovedan, umaknila s sporeda, češ da je predolg. Vdali so se političnim pritiskom, pozneje pa pritisku javnosti, ki je film hotela videti, in so ga vrnili v program. In po ogledu je stekla prava reka sočutja. Pričevanja, kot jih redko vidiš, dobro narejen film, tudi lepo posnet, čeprav sva bila s snemalcem Jožetom na terenu sama.

Pedro Opeka, dober prijatelj, ki je, kot zdaj vidim, s ponovitvami in ogledi na spletu najbolj gledana domača produkcija v tem žanru, pa je téma planetarnih razsežnosti. Všeč mi je, ker jo sprejemajo ljudje vseh generacij, tudi otroci, in je navdihnila tudi filmske strokovnjake na festivalih v tujini. Govori sicer o Madagaskarju, a je tudi ogledalo za vsakega od nas. V tem filmu je rekonstruiran primarni vidik sreče, ki ni v materialnih stvareh, ampak v resničnem bratstvu med ljudmi. Zato je ljudem všeč. Poseben privilegij je doživeti morje odzivov in občutiti, kako tvoje delo, čeprav si bil le posrednik, prispeva k bolj pravičnemu svetu, k večji občutljivosti za krivice, za sočloveka. V polje uspeha tega filma tako postavljam tudi mogočen humanitarni odziv Slovencev na revščino, s katero se spopada misijonar Opeka.

Kaj boste počeli v prihodnosti, zdaj, ko ste že tako mladi dobili tako pomembno nagrado?

Zanima me vsebina, zanimajo me pogovori z ljudmi, intervjuji, predvsem s starejšo generacijo, ki nas zapušča, ne da bi dovolj zabeležili njen rudimentarni spomin. Na televiziji pripravljamo termin oddaje, v kateri bodo pričevalci dobili svoje mesto. In tu je močna podpora vodstva.

Boste res vstopili v politiko s svojo stranko, kot se sprašujejo v enem od tednikov?

Ne, kot vsakič povem na to vprašanje – nimam te želje. V politiki je ves čas dovolj drugih novinarjev in urednikov. Sam delujem civilnodružbeno kot pač številni meni podobni ljudje v svetu. Civilna družba je tisto, kar lahko dviguje usihajoče demokratične standarde v tej državi in k temu prisili politiko.

Kaj torej še lahko pričakujemo na televiziji?

V delu imam film o misijonarju Ernestu Saksidi iz Brazilije, pa se mi je zaradi tehničnih težav z delom posnetega gradiva zapletlo. Kot tema pa me vznemirja aktualna zgodba o delovanju Udbe v sedemdesetih in osemdesetih letih.

Ste to temo že napovedali pri svojem delodajalcu?

Sem. Malo smo gledali skozi okno, spremenili temo pogovora in se vrnili na mejnike v devetdesetih letih, o katerih smo se strinjali, da jih bo treba obdelati.