Kolegialni coaching: S preizpraševanjem iz precepa

Coaching, ki sicer izhaja iz poslovnega sveta, išče svojo pot do slehernika. Dr. Zora Rutar Ilc z zavoda za šolstvo, z Blanko Tacer in Brigito Žarkovič Adlešič soavtorica Kolegialnega coachinga, priročnika za strokovni in osebnostni razvoj, je med tistimi, ki si prizadevajo, da bi se vedenje o pristopu in zavest o pomembnosti in dragocenosti njegovih veščin razširila v vsakdanjem življenju. Mnogim, ki se v nekem trenutku znajdejo v precepu, bi tako omogočili, da s tehnikami preizpraševanja pomagajo sebi ali drugim.

Veščine coachinga, kot so aktivno poslušanje, postavljanje močnih vprašanj, rahljanje omejujočih prepričanj, uzaveščanje virov in potencialov, so primerne za medsebojno podpiranje v kateremkoli okolju. S kolegialnim podpiranjem pa bi lahko krepili kulturo solidarnosti in prispevali k javnemu dobremu. »Osnovna ideja je, da običajno (ne)kulturo tarnanja, pritoževanja in obtoževanja bodisi med prijatelji bodisi v delovnem okolju začnemo presegati s konstruktivnim pogovorom, ki sogovorniku pomaga k uvidom in premikom,« pojasnjuje Zora Rutar Ilc.

Ljudje imamo le redko možnost na glas razmišljati o svojih izzivih, ugotavlja Zora Rutar Ilc. Sogovorniki pohitijo z nasveti, nas poslušajo le napol ali pa začnejo govoriti o podobni situaciji, ki so jo sami izkusili. »Coaching kot metoda učenja pa gre čez to. Človeku daje možnost razmisleka o izzivu, s katerim se ukvarja v nekem trenutku. Obvladovanje njegovih osnovnih veščin lahko tako dvigne raven komuniciranja v celotnem kolektivu ali v neki skup­nosti.«

Po njenih besedah je coaching primeren za ljudi, ki želijo razviti javno nastopanje, ravnanje s časom, vodenje, organiziranje projektov, primerno komuniciranje, spoprijemanje s stresom; ki želijo okrepiti osebne vrline, na primer samozavest, vztrajnost; ki želijo razrešiti trenutno dilemo ali sprejeti pomembno odločitev, na primer doseči ravnotežje med zasebnim in poklicnim življenjem, ali najti rešitev za zaplet, na primer s sodelavcem, dijakom.

Beseda coaching zmoti. V slovenščini se izogibamo tujkam, vi ste jo očitno ohranili z razlogom. Kaj je coaching in zakaj izraza niste mogli prevesti?

To je eden najbolj perspektivnih pristopov za spodbujanje osebnega in profesionalnega razvoja. Ni nam všeč, da uporabljamo angleški izraz, in v knjigi ga izpisujemo ležeče, da izrazimo distanco do njega. Vendar nam niti v strokovnih niti v jezikoslovnih krogih še uspelo najti ustreznega prevoda. Na Pedagoški fakulteti so poskusili s kovčingom, a tega načina slovenjenja niso sprejeli na strokovni ravni, v združenju coachev. Druge besede, kot so vodenje, svetovanje, mentoriranje, konzultiranje, pa niso primerne, ker ne ujamejo ravno tistega, kar je značilno za coaching.

Kaj pa je to?

Odsotnost nasvetov, sugestij in interpretacij. To je pristop, pri katerem s sogovornikom delaš na tak način, da ga samega spodbujaš k raziskovanju in iskanju rešitev, ki so zanj najboljše. Pri coachingu naj bi se otresli lastnih predpostavk in prepričanj in podpirali kolega ali klienta v njegovem svetu, na njegovi poti iskanja lastnih rešitev.

V čem se to razlikuje od psihoterapije? Psihoterapevti uporabljajo podobne pristope; ne dajejo navodil in nasvetov, ampak kliente spodbujajo, da sami pridejo do rešitve.

Ja, cela vrsta terapij je takšnih, zlasti tiste, ki izhajajo iz psihoanalize in drugih analitskih usmeritev. Tudi sama imam nekaj izkušenj s tem. Nisem terapevt, ampak poznam ta način dela in sem videla veliko podobnosti.

Toda coaching ni mišljen za situa­cije, ko ima človek take stiske, da že povzročajo bolezenski pritisk, kar je dostikrat kriterij, da se posameznik odloči za terapijo. Coach tudi ne postavlja diagnoz.

Tu gre čisto za vsakodnevne stiske in izzive, za katere ponavadi še pomislimo ne, da bi se jih sistematično lotili. In se potem vrtimo v začaranem krogu. Morda se domislimo kvečjemu tega, da bi poiskali nasvet. Dodana vrednost coachinga je ciljna usmerjenost; ljudem pomaga, da se aktivirajo. Od terapij je temu mogoče še najbliže vedenjsko-kognitivna. Druge pa niso tako zelo usmerjene v iskanje prihodnjih poti, kot je coa­ching.

Ampak za terapije se zadnje čase ne odločajo le tisti, ki so zboleli, ampak tudi tisti, ki so ugotovili, da se jim je zataknilo v družinskem življenju, v službi.

Res je. Tem lahko pomagajo tudi pristopi iz tako imenovane pozitivne psihologije. Prednost, hkrati pa določena omejitev coachinga je, da se teh veščin z nekaj discipline in vaje do neke preproste ravni lahko nauči kdorkoli, čemur je ne nazadnje namenjen tudi priročnik. Ravno toliko, da ustrezneje podpremo kolega, ki ima v zbornici problem, ali prijateljico, ki sprejema odločitev. To lahko počnemo, tudi če nimamo za seboj dolgotrajnega procesa usposabljanja. A ravno zato je pomembno, da se ve, kdo je temu kos, kdo pa ne, kdaj uporabljati coa­ching, v katerih okoliščinah pa absolutno ne.

Kje v vsakdanjem življenju so veščine coachinga najbolj uporabne?

Prav pridejo, ko se poravnavamo s stresom, ko se želimo bolj ciljno naravnati, sprejeti odločitve, doseči spremembe, reševati izzive v odnosih, najti z nekom boljši stik, zrahljati perfekcionizem ali preseči odlašanje. Če se nečesa lotimo, pa bi želeli to čim bolj strateško ciljno doseči, ali če čutimo, da nas neke ideje in prepričanja omejujejo, pa bi jih rad zrahljali.

Kako najdemo coacha, ki nam bo pomagal?

Ljudi, ki se predstavljajo za coache, je zelo veliko. Na spletu je veliko povezav, če vpišete besedo coaching. Vendar so izobraževanja za coache različna. Tisti, ki smo šli skozi daljši, triletni proces, smo nekoliko skeptični do coachev, ki se ponujajo kot profesionalci, a so se izobraževali le nekaj tednov. Je pa res, da so osnovne veščine tako blizu temeljnim komunikacijskim veščinam, da jih z nekaj čuječnosti in pozornosti, predvsem pa z vajo lahko kdorkoli usvoji in pošteno trdi, da uporablja določene veščine coachinga. Ni pa zato že coach.

Vi ste se coachinga lotili tega z vidika šolstva. Kaj je pripeljalo skupaj coaching in šolstvo?

S kolegico Brigito Žarkovič Adlešič sva se skupaj usposabljali za coachinji in sva takoj prepoznali priložnost, da bi tako podprli učitelje pri raziskovanju profesionalnih in osebnih izzivov. Pozneje se je na naju obrnila še Blanka Tacer, ki je iz Anglije prinesla izkušnje kolegialnega coachinga v šolstvu. Tam je ta vezan samo na kolegialne hospitacije, me pa smo razmišljale, da bi koncept razširile in med učitelje zanesle zavest, da se da izzive reševati drugače, bolj konstruktivno.

Zasnovale smo program kolegialnega coachinga in dejansko so z njim nekateri učitelji izredno pridobili. Čeprav to ni program, po katerem bi dobili uradno spričevalo, si upam reči, da ga uspešno prenašajo v svoje življenje in kolektive, nekateri pa celo med učence.

Od česa je odvisno, da se učitelji odločijo za tako obliko pomoči? Jih kdo k temu spodbuja?

V pilotni fazi je bil ponujen tistim, ki so bili v evropskem projektu posodabljanja gimnazij. Njihovi šolski razvojni timi so se lahko vključili v timski coaching. Sedemnajst timov od dobrih sedemdesetih, kolikor je gimnazij, je bilo ravno pravo število za temeljit preizkus. Potem smo posameznikom omogočili, da so se odločili še za individualni coaching. Mnogi so predlagali, da bi coaching razširili na ves kolektiv. Bilo bi res zanimivo videti, kako bi lahko na ta način spremenili ozračje v šoli. To bomo kmalu ugotovili, saj že izvajamo projekt v dveh osnovnih šolah.

Koliko lahko pri spodbujanju in širjenju zavesti o coachingu sodelujete s Sindikatom vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije (SVIZ)?

Takoj smo pomislili nanje in gos­podu Štruklju poslali knjigo in pobudo, da bi poiskali sistematične poti, zlasti za učitelje v stiski, za interventni coaching. Da vedo, če se kje kaj zaplete, da je ta storitev dostopna. Za zdaj ni bilo odziva, mislim pa, da so vse možnosti še odprte.

Kdaj coaching ni primeren način za reševanje zapletov?

Če se bosta dva učenca lasala na hodniku, zagotovo ne bo smiselno s coachingom reševati tega problema. Prav tako ga ni smiselno uporabiti, ko nekdo prosi za nasvet. Coaching je namenjen pomoči pri iskanju lastnih rešitev. Skratka, modrost je v tem, da vemo, kdaj nekomu bolj koristi coaching, se pravi pristop, ki spodbuja iskanje lastnih rešitev, kdaj pa kaka druga metoda.

Pri coachingu zato ni petih korakov za rešitev problema, lahko pa naštejem pet ali šest vprašanj, ki človeka spodbujajo k razmišljanju. Kaj se dogaja? Kaj je do tega pripeljalo? Kam bo vse skupaj vodilo? Kaj lahko naredim? Kakšne možnosti imam na razpolago? Kdo mi lahko pri tem pomaga?

Lahko s temi vprašanji pomagamo tudi otrokom? Ali pa je coaching namenjen bolj odraslim?

To je zanimivo vprašanje. Začele smo s coachingom, ki ga profesionalec lahko ponudi učiteljem in drugim. Potem smo prešle na kolegialnega. Na koncu so učitelji začeli te veščine uporabljati na vse mogoče načine, ne samo drug z drugim, ampak s partnerji, z domačimi, z otroki, učenci, na govorilnih urah.

Zdaj raziskujemo, kje vse deluje, kako deluje, da vse skupaj ne bi potekalo brezglavo in brez pravega premisleka. Treba je videti, kdaj nekomu bolj koristi, da sam pride do rešitve, in kdaj je bolje, da mu jo ponudimo.

Veščine kolegialnega coachinga pa širite tudi zunaj šol.

Pred leti smo začeli projekt kolegialnega coachinga v knjižicah. Rade bi pripravile delavnice, na katerih bi se obiskovalci – tako kot učitelji – v petdnevnem programu usposobili, da v svoje živ­ljenje vpeljejo te veščine ter sebe in drug drugega na ta način podprejo.