Kraljevi večer v Rogaški Slatini

Nani Poljanec alias Aleksander Stanislav Jurkovič, širši javnosti poznan kot Don Corleone iz televizijske oddaje Hri-bar, je sinoči v Aninem dvoru v Rogaški Slatini pripravil Beograjsko-kraljevi večer, na katerem je podrobneje predstavil največjo zasebno zbirko predmetov kraljeve družine Karađorđević. Predstavitve Kraljeve zbirke, ki je po Nanijevih besedah čudež, saj je vse predmete zbral v skromnih petih letih, sta se udeležila tudi princ Vladimir Karađorđević in soproga princesa Brigitta.

Zbirateljstvo je njegova strast že od otroštva. »Že kot otrok nisem zavrgel nobene stvari. V tistem obdobju sem zbiral značke in znamke, pozneje je to preraslo v resnejšo zbirateljstvo. V zadnjem obdobju so nastale tri zbirke: zbirka o zgodovini Rogaške Slatine, filografska zbirka, leta 2008 je začela nastajati Kraljeva zbirka, ta je, kot pove njeno ime, krona vseh,« je povedal Nani Poljanec. V vse tri zbirke je Nani Poljanec vložil veliko svojega denarja. Tako je za nakup predmetov med drugim porabil ves honorar, ki ga je v sedmih sezonah zaslužil z vlogo Dona Corleoneja v televizijski oddaji Saša Hribarja Hri-bar. »Starejši zbiratelji so me naučili, da je bolje kupiti kakovostno, starejšo, dobro ohranjeno stvar in jo plačati morda malo več kakor deset povprečnih eksponatov in se hvaliti, koliko imaš starin.«

Dragocena frak in buteljka

Kraljeva zbirka je začela nastajati z izvornimi dokumenti kralja Aleksandra I. Karađorđevića, ki je bival v Rogaški Slatini. Nato je Nani Poljanec našel portret kralja Aleksandra, ki so ga imeli na Bledu, in ga je odkupil od preprodajalca starin. V zbirki je tudi veliko osebnih predmetov, fotografij in razglednic. Zbirka danes šteje nekaj tisoč eksponatov, v Aninem dvoru pa so razstavljeni le glavni. Med njimi frak princa Andreja Karađorđevića, ki ga je Nani Poljanec dobil v dar od prinčeve tretje žene, princese Eve Marije. »To je čudovit eksponat, ki ga ne hrani noben muzej v Sloveniji ali Srbiji,« trdi Nani Poljanec. V Aninem dvoru je na ogled tudi portret kralja Petra II. iz leta 1936, ki ga je Nani kupil s pomočjo 250 donatorjev in je delo slikarke Ivanke Bukovac. Zelo ponosen je tudi na buteljko vina iz leta 1931, ki jo je dobil v dar: »Samo štiri buteljke iz te serije so bile podarjene. Eno je dobil princ Tomislav, eno princ Aleksandar, tretjo so odprli ob blagoslovitvi cerkve sv. Jurija, kjer so pokopani vsi člani dinastije, četrto sem dobil jaz v zahvalo za pozornost, ki jo namenjam dinastiji Karađorđević.«Ljudski ustvarjalec

Pogosto ga ljudje sprašujejo, kateri predmet v zbirki je najstarejši in kateri je najbolj drag. Nani Poljanec jim odgovarja: »Moj večni odgovor na to je, da so postavili najbolj neumno vprašanje. Vsak predmet v zbirki mi nekaj pomeni, drugače ga ne bi imel. Vsak ima svojo vrednost. Nekateri so neprecenljivi ... Ko neki predmet postavim v zbirko, zame sploh nima več cene. To pa ne pomeni, da ničesar ne zamenjam ali prodam. Že! Ampak le, če za to dobim še lepši in boljši kos v tem zbirateljskem razredu.«

Nani Poljanec je na sceni že četrt stoletja in zase pravi, da je ljudski ustvarjalec. »Ja, to je pravi izraz za to, kar počnem. Ko sem imel prve fotografske razstave, so me naslavljali z umetnikom. Tega nisem maral. Sem še daleč od umetnika, ki jih sicer zelo spoštujem,« je dejal. Mož ni le odličen fotograf, ampak tudi izjemen igralec, poet, velik kreativec, predvsem pa zelo drugačen in svojevrsten »Slatn'čan«.

Leta 1988 je organiziral prvi koncert alternativne glasbene skupine na igrišču prve osnovne šole v Rogaški Slatini. »Sem velik lokalpatriot, zato sem večino svojih projektov v zadnjih petindvajsetih letih pripravil v Rogaški Slatini. Začelo se je leta 1988 s koncertom alternativne glasbene skupine Epidemic Zone na šolskem igrišču. Potem sem dobil veliko veselje do organizacije prireditev. Pozneje sem se denimo domislil spominskega večera Janis Joplin. Povabil sem Alenko Pintarič, da je pela,« se spominja sogovornik. Leta 1992 je bila po njegovem mnenju prelomna organizacija koncerta skupine Laibach, pospremljena z razstavo fotografij. Sledilo je nekaj avtorskih fotografskih razstav in drugi projekti, ki jih je lokalno okolje sprejemalo z veliko naklonjenostjo. Nani Poljanec jih je v četrt stoletja naštel okoli 250, največ v Rogaški Slatini, pa tudi v Ljubljani, Beogradu in na Dunaju. To so kraji in relacije, med katerimi potuje sam ali pa njegovi umetniški prijatelji in jim namerava ostati zvest tudi prihodnjega četrt stoletja ustvarjanja.