Ljubljenček je pobegnil? Ne čakajte, ukrepajte takoj!

Vsako leto med prazniki zaradi pokanja petard v paniki pobeg­ne veliko psov. Če so plašni in zaradi dogodka še bolj prestrašeni, se ne približajo tujim ljudem in psom, zelo verjetno je, da se gibljejo samo v mraku, zaradi česar jih je še teže izslediti in pripeljati nazaj na varno. Nekatere lastniki po dnevih ali celo tednih obupanega iskanja najdejo žive, nekatere žal povožene, tretjih ne najdejo nikoli.

Medtem ko odgovorni skrbniki ukrepajo takoj in s tem močno povečajo možnosti za najdbo živali, se drugi, predvsem tisti, katerih psi in mački se radi potepajo, tolažijo, da je njihovega ljubljenčka kdo ukradel ali da je našel dom drugje, namesto da bi ga poskušali poiskati. Če pogrešamo žival, se nima smisla opirati na zgodbe o Lassie, ki vedno najde domov, ali mite o mačkah, ki so tako navezane na svoje okolje, da se bodo gotovo same prej ali slej vrnile. Energijo moramo takoj usmeriti v aktivno iskanje.

Čipirajmo svojo žival

Osnovno, kar bi moral narediti vsak skrbnik, je poskrbeti, da je njegova žival čipirana in vpisana v Centralni register psov, ki kljub izključujočemu poimenovanju ni namenjen samo psom, temveč tudi mačkam in dihurjem. Sredi novembra 2013 je bilo v njem zavedenih več kot 223 tisoč psov, osem tisoč mačk in 388 belih dihurjev, vendar stanje po zavetiščih, v katerih se vsako leto znajde na stotine nečipiranih živali, ki so bile sicer očitno lastniške, še vedno kaže, da vsi skrbniki ne poskrbijo za označbo, čeprav je čipiranje za pse obvezno in naj bi ga izvedli najpozneje ob prvem cepljenju proti steklini.

Označitev živali s čipom pa ni dovolj, saj vsebuje čip samo številko, ki jo lahko s posebnim čitalnikom odčitajo na veterini ali v zavetišču. Podatki o živali morajo biti zavedeni tudi v Centralni register psov, do katerega imajo dostop v zavetiščih in veterinarskih organizacijah, in vsebovati naše ažurne podatke, na podlagi katerih nas bodo lahko pristojni o najdbi nemudoma obvestili. Smiselno je torej, da vsaj enkrat na leto, na primer ob preventivnem cepljenju, pri veterinarju preverimo mesto in delovanje čipa, prav tako prosimo, da preverijo podatke o živali in last­ništvu v Centralnem registru psov.

Poskrbimo za dodatne oznake

Pri psih imamo na izbiro veliko rešitev, od ovratnic, na katere je vtkana ali napisana naša telefonska številka, do različnih obeskov in značk z vgraviranimi podatki o skrbniku. Če je na znački, ki seveda ne sme biti prevelika in pretežka, dovolj prostora, dodajmo vsaj dve telefonski številki, na kateri nas lahko najditelj pokliče. Ognimo pa se rešitvam, pri katerih so podatki skriti v obesku, ki ga je treba sneti oziroma odviti, saj tako po nepotrebnem zmanjšujemo mož­nost, da bi najditelj prišel do njih.

Svoje ljubljenčke naj bi imeli pod nadzorom, a če imamo mačko, ki se prosto giblje zunaj, se vsekakor ognimo uporabi ovratnice. Mačka se z njo zlahka kam zatakne ali obesi, naš dobri namen jo lahko na koncu stane življenja. Če že vztrajamo pri ovratnici, kupimo takšno za mačke, ki se ob obremenitvi zaradi posebne varnostne zaponke razpre. Seveda pred namestitvijo preverimo, ali varnostna zaponka resnično deluje.

Kako ukrepati

Prvi ukrep v vsakem primeru, ne glede na razlog za pobeg živali, je enak: če vemo, kje je žival izginila, jo nemudoma začnemo iskati prav tam, če pa je ne najdemo, čimprej obvestimo zavetišča, veterinarske in radijske postaje, nato pa nalepimo plakate po širši okolici. Če izgube ne prijavimo zavetišču ali pristojni organizaciji v treh dneh, se to razume, kot da smo žival zapustili. Če je čipirana, poskrbimo tudi, da na veterini ali v zavetišču v register vnesejo podatek, da je pogrešana.

Žal je veliko prosto gibajočih se živali, zato bomo izgubljeno našli hitreje, če bo veliko ljudi pozornih nanjo. Aktivno poizvedujmo po okolici in obvestilo o tem, da jo pogrešamo, razširimo med sosede, obvestimo poštarja in znance, ki imajo pse in se z njimi sprehajajo v bližini. Pripravimo plakate s fotografijo, pripišemo podatke o datumu in kraju izgube živali, njenem značaju in kako ukrepati ob najdbi ter, seveda, svoje kontaktne podatke.

Po pomoč se obrnemo tudi k društvom in drugim organizacijam za varstvo živali, ki bodo naš oglas posredovali na svojih spletni straneh in prek družabnih omrežij.

Reakcije so različne

Medtem ko bo notranjega bivanja vajena mačka, ki nam je ušla, najverjetneje ždela nekje na mestu, ne da bi se odzvala na klice, tudi če bomo od nje oddaljeni samo nekaj decimetrov, lahko pes v paniki preteče tudi kilometre in zelo hitro spreminja svojo lokacijo.

Mački nastavljamo hrano tam, kjer smo jo nazadnje opazili, in natančno pregledujemo okolico. Če jo najdemo, je nikar ne lovimo z golimi rokami, saj nam lahko v strahu pobegne. S seboj imejmo ves čas transportni boks. Poskušajmo si v zavetišču ali pri društvu sposoditi živolovko, ki pa jo moramo imeti pod nadzorom in iz nje izpuščati vse druge živali, ki se bodo morda ulovile.

Če se domov ne vrne mačka, ki se sicer vsak dan prosto potika po okolici, je scenarijev za njeno izginotje veliko. Najbolj verjeten razlog je žal bližnje srečanje z vozilom, zato se čimprej lotimo obširne akcije iskanja ob cestah in v obcestnih jarkih. Kontaktirajmo tudi higienike in cestno službo. Če mačka ni čipirana, bo iskanje še bolj zapleteno: poizvedimo po zavetiščih, veterinah in društvih za zaščito živali, ali jo je morda kdo predal v njihovo oskrbo.

Posebno zapleteno postane, če pobegne žival, ki je komaj dobro prišla v nov dom. Takrat nemudoma obvestimo prejšnjega skrbnika, naj bo to vzreditelj, začasni skrbnik, živalovarstvena organizacija ali zavetišče. Ne samo zato, ker nas večinoma k temu zavezuje posvojitvena pogodba, temveč predvsem, ker nam bodo ljudje, ki žival poznajo, najlaže pomagali pri iskanju, prav tako pa zaradi svojega dela poznajo trike, kako jo čimbolj uspešno izslediti in uloviti. Čas pri iskanju izgubljene živali ni naš zaveznik, zato ne odlašajmo. Čimprej izvedimo vse opisane ukrepe.