Matija Ferlin: Koreograf, ki ne mara baleta

Ustvarjalec, ki so ga Američani razglasili za najbolj obetavnega koreografa, je svojo zadnjo predstavo ustvaril v netipičnem okolju, v naravi Istre.
Objavljeno
13. januar 2013 12.28
Ljubljana 07.01.2013 - Matija Ferlin.foto:Blaz Samec/DELO
Patricija Maličev, Sobotna priloga
Patricija Maličev, Sobotna priloga

Matija Ferlin, ki se je rodil leta 1982 v Pulju, velja za enega najbolj obetavnih mladih hrvaških koreografov. Svoja koreografska dela je izvajal po vsej Evropi in ZDA in sodeloval z režiserji, dramaturgi in vizualnimi umet­niki z vsega sveta.

Diplomiral je na School for New Dance Development v Amsterdamu. Za svoje delo je prejel več domačih in mednarodnih nagrad. Newyorški V Magazine ga je razglasil za najboljšega koreografa leta 2011. Zadnji dve leti predava o plesu in koreografiji na znanstvenih in izobraževalnih ustanovah na Hrvaškem, Švedskem, v Kanadi in Sloveniji. Govori hitreje, kot pleše.

Plesna predstava Drugi sočasno je nadaljevanje raziskave gibalnega sistema, ki jo je Matija Ferlin začel v projektu Nastop, svoji prvi koreo­grafiji za več plesalcev, in jo nadaljeval v Samicah, svoji prvi režiji, ki je temeljila na tekstualni predlogi.

Drugi sočasno tako v specifičen delovni proces, del katerega je potekal v naravi, med kampiranjem na jugu Istre, poveže tri domače plesalce in dve kanadski plesalki, s široko skupino svojih stalnih sodelavcev. Odhod v netipično delovno okolje v Istri je motivirala želja ustvariti majhno delovno skupnost, ki je usmerjena le sama vase; glede na to, da se tudi predstava ukvarja z vprašanjem skupnosti – vprašanjem pogojev in lastnosti socialnega obnašanja določenih družbenih skupin – in to ne s tekstualnega, temveč fizičnega vidika.

Material zanjo tako deloma izvira iz realnih situacij, ki so se zgodile v času skupnega kampiranja – skupnega življenja posameznikov iz skupine, ki ustvarja predstavo. Na odru Linhartove dvorane Cankarjevega doma bo na sporedu 17., 18. in 23. januarja letos.

Zakaj ples?

Naj bom iskren, odrasel sem ob italijanskih televizijskih programih, predvsem ob zabavnem programu. Včasih mi je bilo to nerodno priznati ...

Heather Parisi?

Da, pa Rafaella Cara, Lorella Cuccarini – svetlolaske in gibčne! Spomnim se, kako držim mamo za roko in stojiva sredi plesnega studia. Tako sem začel hoditi k plesu, bilo mi je šest let, in vztrajal vse do svojega trinajstega. Potem so v Pulju ustanovili nekakšen umetniški studio. Iz njega so med drugim izšli Jadranka Đokić, Dijana Vidušin in drugi, ki so zdaj angažirani v zagrebških gledališčih. Vsi so se usmerili v igro ...

Zakaj vi ne?

Takrat je v Pulju obstajal Mednarodni gledališki festival mladih (MKFM), ki je poleti na enem mestu zbral mlade igralce, koreografe, plesalce in potekali so seminarji. Ples je bil v igralskem smislu moj as v rokavu. Ko sem dopolnil sedemnajst let, mi je neki predavatelj, ki se je udeležil festivala, rekel, da sem zelo nadarjen, in mi priporočil umetniško šolo v Frankfurtu. Takrat nisem vedel niti, kdo je Forsythe ... Skratka, hotel sem iz Hrvaške, kamorkoli, lahko tudi v Frankfurt. In sem šel. Leto dni sem preživel tam, nisem bil ravno navdušen, to ni bilo tisto, kar sem pričakoval. Predvsem pa nisem imel discipline, ki je nujna za uspeh. Potem sem opravil avdicijo na School Of New Dance Development. Čeprav so mi rekli, da sem premlad. Ta šola je namreč namenjena predvsem šolanju koreografov.

Kakšen je vaš plesni univerzum?

V zadnjih treh letih sem pripravil dva sola, duet, kvintent, skupinsko predstavo in še en kvintet ... Kariere ne delam navzgor, zdi se mi, da jo gradim vzdolžno ... Sam pri sebi vem, da drugače delam solo predstave kot skupinske ... Drugi sočasno, na primer, se ukvarja z dekonstrukcijo neke oblike.

Kakšne oblike?

Mislil sem na obliko gledanja predstave in tudi njenega ustvarjanja. Preizprašuje nekakšen nov gledališki način – v splošnem. Ljudje virtuoznost pogosto povezujejo z obliko, ne z vsebino. Lahko rečem, da so plesalci v predstavi Drugi sočasno virtuozni v vseh pogledih. Upam, da bodo gledalci to prepoznali.