Mira, ženski odbor Pena: Sodelovanje namesto tekmovanja

V vsej razsežnosti se je pokazalo, kako izvrstne ustvarjalke imamo, čeravno številne med njimi bolj kot ne neznane.
Objavljeno
14. april 2013 12.48
Eva Senčar
Eva Senčar
Ustanovitev Mire, ženskega odbora slovenskega centra Pen, bo verjetno najboljša novica, ki jo bom lahko sporočil na zasedanju svetovnega Pena, je v pozdravnem nagovoru na prvem Mirinem dogodku dejal predsednik slovenskega Pena Marjan Strojan. Približno trideset avtoric je namreč v torek zvečer v dvoranici Društva slovenskih pisateljev na Tomšičevi bralo svojo poezijo ali prozo.

V vsej razsežnosti se je pokazalo, kako izvrstne ustvarjalke imamo, čeravno številne med njimi bolj kot ne neznane. »Literarni večer je v vsem svojem razkošju pokazal in dokazal izjemni umetniški potencial zbrane divizije naših pesnic, pisateljic in dramskih avtoric,« razmišlja Boris A. Novak. Bil je edini moški predstavnik, čeprav so bili literati prav tako toplo vabljeni. Njegov izbor je bil pomenljiv, a nikakor, kakor je mimogrede šaljivo namignil, da bi bila zgodba o noninih čistilnih cunjah kakršen koli namig za navzoče. »V veliko čast mi je bilo, da sem v tako izbrani družbi smel prebrati pesem o svoji noni kot predstavnik 'šibkejšega spola', kakor so nas kolegice nadvse primerno označile.«

Nelahki boj

»Ustanovitev Mire je pomemben korak v nelahkem boju kolegic pisateljic za ustreznejše vrednotenje njihovega ustvarjalnega dela ter za boljši položaj v literarnih društvih in kulturnem življenju nasploh. Ime je zelo dobro izbrano, saj poleg vrste etimoloških pomenov (med drugim tudi mir kot mir in svet, denimo v besedi vsemirje) priklicuje tudi spomin na pisateljico Miro Mihelič, prvo slovensko podpredsednico mednarodnega Pena,« še pove Boris A. Novak.

Počasi se odnos do ženske ustvarjalnosti spreminja, morda res prepočasi, a se, pravi Tatjana Pregl Kobe. »Na srečanja Pesnice o pesnicah, na katera že skoraj leto dni vsak mesec vabi pesnica Barbara Korun, ne prihajajo le pesnice, navzoči so tudi moški ustvarjalci, literarni kritiki, tudi založniki. Le predmet pogovora je poezija, ki jo pišejo ženske. Tudi Mira ima cilje, da spremeni odnos do ženske ustvarjalnosti, seveda. A sama tega ne vidim kot zapiranje v lastni krog, temveč kot glasnejše obstajanje v enakopravno povezanem svetu, kjer ženska z vsemi svojimi – tudi gensko, če hočete – lastnostmi ustvarja dobro literaturo. In kot taka sodeluje na vseh drugih področjih, povezanih z literaturo, recimo, pri delovanju v DSP ali SC PEN. S svojim delovanjem kažemo upor proti miselnosti, da vsega tega nismo sposobne.«

Ženska pisava?

»Literatura je zelo občutljiva stvar. Z njo postaviš na ogled svojo dušo in pričakuješ, da te bodo drugi razumeli. Moja generacija književnic ima s tem bridke izkušnje. Ko smo v osemdesetih letih začenjale, ni bilo v Ljubljani nobene urednice, nobene kritičarke, skoraj nobene literarne novinarke. V Sazu je bilo 95 odstotkov moških, kar je odražalo akademsko in umetniško strukturo preteklosti. Literarne nagrade so prejemali skoraj zgolj moški; književnica je bila med njimi ena, morda celo dve. Le na fakultetah je bilo profesoric že marsikje proti polovici; ko sem sama doktorirala, nas je bilo doktorandk že precej več kakor pol,« razmišlja Barbara Simoniti. Takrat je bilo običajno, da so književnice svojo prvo knjigo objavile deset let starejše kot književniki – torej v svojih tridesetih letih. »Prav tako je bilo običajno, da je v recenziji recimo pisalo: 'To je tako drugačna, ženska poezija.' Potem se je deset let obilo pisalo in razpravljalo o 'ženski pisavi'. Ta oznaka bi zares kaj povedala, ko bi obstajala 'moška pisava', glede na katero bi jo opredeljevali.« Mimogrede, v Društvu slovenskih pisateljev in v Slovenskem centru Pen je zdaj petina ali šestina članic; vse drugo so člani. Literatura je univerzalna ali to vsaj hoče biti, je pa neverjetno, kako občutek univerzalnosti nenadno izgine pri besedilih, ki jih je napisala ženska, sklene. »Vsaj pri nas je tako in utrjene predstave je težko spremeniti. Bilo bi zanimivo, ko bi kdo znal utemeljiti, v čem neki tiči ta literarna drugačnost. In kakšen tič to neki je. Pišemo pač vsak po svoje, različno. Bilo bi pošteno, ko bi končno oboji smeli pisati prepoznavno dobro in univerzalno.«

Tatjana Pregl Kobe o pomembnosti spreminjanja miselnosti pravi, da se mora dogajati na vseh področjih ustvarjanja. »Glejte, vizualna umet­nica Marija Mojca Pungerčar je ena redkih umetnic v zgodovini nagrade Riharda Jakopiča, najvišji nacionalni nagradi za likovno umetnost, saj so bile med 42 dobitniki doslej samo tri ženske! Mar tudi to ne kaže, da je sprememba v miselnosti nujna?«

Stanka Repar prihaja iz Slovaške in že takoj po svojem prihodu v Slovenijo je želela oblikovati prostor za pesnice, pisateljice, literarne kritičarke in znanstvenice. To je uresničila najprej s projektom GENDER pri KUD Apokalipsa. »Menim, da če je ženska dovolj dojemljiva, pametna, preizkušena, jo neizogibno sámo njeno življenje pripelje do točke preobrata. Govorim o patriarhalnih strukturah, v katerih živi in mora živeti – najprej nevede, pozneje pa že vede in z določeno kritično distanco do njih. O empatiji do drugih človeških bitij in prisluškovanju lastnemu telesu in glasu – tudi v simbolnem pomenu. Merim na slutnjo oziroma trdno prepričanje – ki ga današnji humanistika in filozofija absolutno podpirata –, da je prihodnost tega sveta odvisna od mehkih interakcij (od komunikacije, ker smo si različne). Od naše sposobnosti zaznavati določene pojave tudi s perifernim vidom, jih povezovati v njihovem utripanju, pretakanju med centrom in obrob­jem. Naša prihodnost je odvisna tudi od čimprejšnje zamenjave grobo tekmovalnega načina življenja, ki nas vse brez izjeme zasužnjuje in prazni, s sodelujočim, ki človeka izpolnjuje in bogati.«