Tiskane izdaje
Vse skupaj se je začelo s koncertom Queenov v Milanu, kamor se je kot avtoštopar prvič odpravil pri 25 letih. A na poti ostal kar pet mesecev oziroma dovolj dolgo, da ga je zasvojilo. V tridesetih letih je obiskal 38 evropskih držav, potolkel veliko (avtoštoparskih) rekordov, zdaj pa je objavil še svoj knjižni prvenec, Avtoštoparske zgodbe; Moja prva svetlobna sekunda, ki ga je spisal v pičlih sedmih mesecih. Vse to je Miran Ipavec, nesporni slovenski avtoštoparski guru in nekdanji župan občine Kanal.
Bilo je lansko jesen, šel sem do Ukrajine. Prav v zadnjih dneh znova obujam spomine na to potovanje. Mislim, da počasi razumem, zakaj so se ljudje tam uprli. Ko pride človek do državne meje z Ukrajino, namreč vidi kolone ljudi, ki čakajo ure in ure, da pridejo do Evropske unije oziroma Poljske. Tam je velika železna zavesa, Ukrajinci pa so bolj ali manj prepuščeni samim sebi. Vsakdo ima neki majhen, zaseben posel, da preživi. Nimajo urejenega šolskega in zdravstvenega sistema, veliko je korupcije in mislim, da so se ljudje tega naveličali. O Ukrajini sem slišal tudi veliko zgodb voznikov, s katerimi sem se peljal: menda so včasih čakali tudi po 24 ur, da bi prestopili mejo. Nekdo je recimo imel pri sebi tri steklenice šampanjca namesto dveh in so ga cariniki kratko malo poslali nazaj. Eden šoferjev je celo doživel, da se v koloni na meji osem ur niso premaknili niti za milimeter, ker je bila zima in cariniki preprosto niso prišli iz svojih kabin. Da ne govorimo o »švercanju«: iz Ukrajine lahko marsikaj pripelješ v Evropsko unijo, če daš v potni list ustrezen bankovec ... Na vzhod v svoji avtoštoparski karieri sicer nisem ravno veliko hodil, v zadnjem času pa sem bil tam trikrat, štirikrat, saj sem hotel potolči nekaj rekordov. Povedano drugače: v čim krajšem času preštopati čim več evropskih držav. V štirih dneh in pol sem bil tako v 17 državah. Ta rekord bi rad potolkel in ga spravil na tri dni in pol.
Radi podirate rekorde?
Tradicije avtoštopanja v Sloveniji ni, prav tako ne avtoštoparskih klubov, celo med študenti je avtoštopanja precej malo. Na Nizozemskem, denimo, se zbere med petnajst in dvajset avtoštoparskih parov, vsak prispeva 50 evrov in tisti, ki prvi pride do cilja, na primer iz Amsterdama v Budimpešto ali Madrid, dobi pokal, denar, ki ga zberejo, pa podarijo v dobrodelne namene. V Sloveniji takih avtoštoparjev, kot sem jaz, ni, tako da tekmujem sam s sabo ali s časom. V zadnjih letih sem si zastavil nekaj ciljev. Rekel sem si, da bom svojo avtoštoparsko kariero končal takrat, ko bom v treh dneh preštopal 17 evropskih držav ali v treh dneh obiskal sedem evropskih prestolnic, ki se začnejo s črko B, ali v treh dneh dvakrat prišel do Nizozemske in nazaj.
Nesporni zmagovalec vaših ciljev je prav Amsterdam. Kaj določa, kam vas bo popeljala pot?
Pravzaprav je moj najljubši cilj bolj Nizozemska kot ravno Amsterdam. Zakaj? Ker je od slovenske do nizozemske meje natančno tisoč kilometrov, poleg tega je Nizozemska nadvse hvaležen cilj. Delati moraš res velike napake, da v 24 urah ne prispeš tja. Pravzaprav sem se navadil, da v 24 urah pridem do vsake države, ki je od nas oddaljena od 1000 do 1200 kilometrov, torej do Anglije, Danske, Ukrajine ... Če greš na štop enkrat na leto, čas ni pomemben. Če pa greš večkrat, je drugače. Sam sem si velikokrat dejal, da je pot pomembnejša od cilja. Tega sicer moraš imeti – največkrat greš na kakšno tekmo ali koncert –, ampak mene bolj kot narava, muzeji in znamenitosti pritegnejo srečevanja z ljudmi. In dogajajo se take zgodbe ... Ena takšnih je zgodba o poti proti danskemu Herningu, ki jo opisujem v knjigi. Po tej izkušnji sem si rekel, da bi moral take stvari deliti z drugimi, in kar nekaj zanimivih zgodb sem predstavil v svoji knjigi.
Imate kakšno posebno taktiko, da vam ljudje ustavijo?
Ja, seveda, bel klobuk. Ampak se bojim, da me bodo zdaj, ko sem vam to povedal, začeli posnemati ... (smeh). Taktika je taka, da moraš biti kolikor toliko urejen in da štopaš na pravem mestu. Ne pomaga, da stojiš tam, kjer gre mimo veliko avtomobilov, če ti ne bodo ustavili. Zato je najbolje, če štopaš ob vhodu na avtocesto ali, še raje, na koncu bencinske črpalke. Včasih šoferje, ko na bencinskih črpalkah polnijo rezervoar, preprosto vprašam, ali gredo v mojo smer. O taktiki bi rekel še nekaj: eden od avtoštoparjev je nekoč zapisal, da je slišal veliko zgodb o tem, koliko časa je nekdo štopal na enem mestu, nobena pa ni govorila o tem, da je tam tudi obstal. To pomeni, da bo slej ko prej prišel nekdo, ki bo ustavil. Pa čeprav imaš usnjeno obleko, zelene lase ali verige okoli vratu ... V Nemčiji sem, denimo, štopal blizu fanta, ki je imel s sabo psa, a je dobil prevoz prej kot jaz. To pa zato, ker je mimo prišel nekdo, ki ima rad živali. Seveda lahko postaviš tudi kakšen negativen rekord. Moj je enajst ur čakanja v avstrijskem Amstettnu. Drugače pa je avtoštop po mojem mnenju popolnoma primerljiv z drugimi hobiji. Zakaj bi bil moj hobi manj vreden od hobija nekoga drugega? Če ribič ali lovec po nekaj ur čakata, da prideta mimo riba ali zajec, lahko tudi jaz ure in ure čakam, da ustavi rolls royce ali prijazen človek ... Veste, niso samo materialne dobrine tiste, ki ženejo človeštvo naprej. Na koncu življenja najbrž ne boš štel, koliko avtomobilov in hiš si imel ... Jaz sem, tudi če sem imel le sedem evrov v žepu, prišel do Amsterdama in nazaj, pa mi je še vedno ostalo 50 centov.
In kako se človek znajde na taki poti s sedmimi evri?
Tam imam prijatelje, tako kot še marsikje drugje. Če se na štop odpravim ponoči in štopam vso noč, si vzamem s sabo nekaj hrane, včasih me na malico povabijo šoferji. Potem v bistvu ne potrebuješ veliko. Ko sem šel na paraolimpijske igre v London, od karavanškega predora do Victoria Station, s trajektom vred, nisem porabil niti centa. Tudi o tem pišem v eni od svojih zgodb.
Zdi se kot znanstvena fantastika. Na pot si pač ne bi upala le s sedmimi evri.
Ampak ženske gredo lahko na Nizozemsko s sedmimi evri in jih prinesejo tristo nazaj ... (smeh). Z moškimi je malo drugače. Mogoče ne boste verjeli, ampak lastnika svojega prvega podjetja – to sicer zaradi krize zdaj miruje – sem spoznal prav na avtoštopu. Če se to ne bi zgodilo, bi morda imel zdaj popolnoma drugačno življenje.
Kdaj vas je bilo na poti najbolj strah?
Najbolj problematični so nevarni vozniki. Mogoče se vam bo zdelo nemogoče, toda v 29 letih nisem niti ene same samcate sekunde obžaloval, da sem šel na pot. Pa čeprav je bilo to sredi Nemčije v ledenem mrazu ali ko je nekoč moj voznik izza pasu potegnil pištolo, da bi mi jo pokazal. Vedno, ko grem od doma, si sicer želim, da bi bilo potovanje mirno in brez pretresov, a potem se lahko zgodi tudi kaj drugega in te vse skupaj pelje drugam. Kot je to nasploh v življenju. Povsod najdeš tako dobre kot slabe ljudi. Avtoštop je čudovita selekcija, ker ti ustavijo dobri ljudje. Da ti ustavi človek, ki te sploh ne pozna, mora imeti nekaj dobrega v sebi. Jaz sem se vozil s takimi ljudmi, ki jih drugače nikoli in nikdar v življenju ne bi srečal. In ne bi spoznal njihovih zgodb. To je tisto, kar me še najbolj vleče v svet.
Ustavljala so vam zelo različna prevozna sredstva.
Od kolesa do rolls roycea in smetarskega vozila. Celo konjska vprega in traktor, pa tudi na motorju sem se vozil. Skupaj kakšnih šest tisoč prevoznih sredstev.
Ste na štopanju drugačen človek kot v običajnem življenju?
Ne, mislim, da sem vedno tak. Tudi ko sem bil še župan ali direktor podjetja, sem v petek svojo obleko – kravato in belo srajco – slekel, se oblekel v popotniška oblačila in se čez vikend odpravil v katero od evropskih držav. V nekem obdobju sem celo mislil, da sem dejansko popotnik, ki se le preoblači v župana ali direktorja. Moram pa povedati, da sem vsa dela, ki sem jih opravljal, opravljal s srcem. Pa naj je šlo za politiko, gospodarstvo, tekme v skokih v vodo ... Tistemu, kar delam, sem predan in zvest. Poskušam narediti, kar je najboljše, a še vedno delam tudi napake. Kot denimo tisto, da sem na enem mestu štopal enajst ur.
Ko ste bili še župan Kanala, ste prej dobili avtoštop?
Ko sem bil še župan, sem bolj malo štopal, le nekaj tisoč kilometrov na leto, da sem ohranil formo. Ko so me spraševali, ali bom štopal tudi, ko bom predsednik države, sem rekel, da bom, a samo velike avtomobile, samo mercedese in rolls royce. Zato bi bilo dobro, da bi se naš predsednik države Borut Pahor enkrat odpravil na avtoštop do Ukrajine. V javnosti namreč počne stvari, ki jih zmore čisto vsak, avtoštop do Ukrajine pa je najbrž nekaj čisto drugega.
In kakšen bi bil Borut Pahor po vašem mnenju kot avtoštopar? Bi mu šlo v redu?
O, ja. Ženske bi kar verižno trčile, ko bi videle takega lepotca, ki štopa ...
Zakaj v Sloveniji ne štopate?
Malo preden sem šel v Litvo na evropsko prvenstvo v košarki, je bilo v Kanalu odprtje Kogojevih dnevov, na katerih sem nekoč kot župan sprejemal visoke goste in ministre. Obrnilo se je tako, da sem štopal na koncu Kanala, nekateri ljudje pa me v tej vlogi niso bili vajeni in so mi le mahali in me pozdravljali. Sem pa le dočakal, da mi je nekdo ustavil ...
Vi ustavite štoparjem?
Absolutno! In to tudi težkim primerom.
In kakšni so ti?
Podobni kot jaz, le malo bolj kosmati in mogoče nekoliko slabše oblečeni. Velikokrat se je zgodilo, da sem jim na koncu dal še nekaj denarja za kakšno pico. Ko sem še hodil v Ljubljano, sem bil velikokrat kar razočaran, ko ni bilo niti na Dolgem mostu nobenega štoparja ...
Povejte nam za konec še kaj o načrtih za ureditev avtoštoparskega muzeja v Kanalu.
Odprl ga bom konec aprila v eni najlepših hiš v Kanalu. Ta je ravno ob kanalskem mostu, v muzeju pa bom razstavljal rekvizite s potovanj in tudi promoviral knjigo. Verjamem, da se bo v Kanalu ustavil tudi kak avtobus turistov več. Če bo knjiga uspešna, jo bom hitro prevedel v italijanščino in angleščino. Računam, da bom z izkupičkom od nje lahko spet zagnal tudi proizvodnjo v svojem podjetju, katerega delovanje sem moral po sili razmer umiriti za nekaj mesecev.
