Mož, ki še skače

Branko Vivod, članski in veteranski prvak, je lani proslavljal 50. obletnico prvega slovenskega skoka čez dva metra.
Objavljeno
04. januar 2014 20.14
Brane Piano, Celje
Brane Piano, Celje
Celje – Še danes, pri devetinšestdesetih, je vitek in seveda dolgonog, kakršen je vedno bil. Čaka, kdaj bo morda spet skočil. Branko Vivod, legenda jugoslovanskega in slovenskega skoka v višino, je leta 2013 s prijatelji proslavljal 50. obletnico prvega slovenskega skoka čez dva metra.

Pravzaprav še vedno skače. V članski konkurenci je v Mislinji leta 1944 rojeni Branko Vivod sicer končal kariero že pred 40 leti, davnega leta 1973, potem pa se je po daljšem premoru v svetovni skakalni vrh vrnil leta 1987 v veteranski konkurenci.

Pri petnajstih letih so ga povabili v Atletsko društvo Kladivar Celje, ki je vzgajalo odlične atlete, in za trenerja Fedorja Gradišnika pravi, da mu je bil kakor drugi oče. Zato je rad skakal. Vse višje. Leta 1962 je kar bos preskočil 181 centimetrov, že naslednje leto pa je kot prvi Slovenec preskočil magično mejo dveh metrov. V sezoni 1964 je v Modeni z 210 centimetri dosegel jugoslovanski rekord, a ga v Beogradu niso potrdili za udeležbo na olimpijskih igrah v Tokiu, čeprav bi z enakim dosežkom tam dosegel peto mesto.

Pa je skakal višje in priskakal do svojega osebnega in državnega rekorda 214 centimetrov. V svoji karieri je 28-krat nastopil za jugoslovansko reprezentanco, zmagal na mednarodnih atletskih mitingih v Rimu in Pragi, bil štirinajstkrat prvak Slovenije v skoku v višino in dvakrat v deseteroboju, odlikoval ga je maršal Tito ...

O svojem zlatem članskem obdobju pravi, da je bila njegova odlika tolikšen odriv, da je lahko šele v zraku v miru razmislil, kako bo doskočil.

Skupaj je Branko Vivod, če štejemo tudi veteranska prvenstva, osvojil 22 medalj. Na svetovnih veteranskih igrah v ameriškem Eugenu je med mnogimi vrhunskimi atleti ne nazadnje premagal tudi olimpijskega zmagovalca Dicka Fosberyja; ta je uveljavil tisti znani hrbtni slog, ki ga dandanes uporabljajo vsi skakalci in skakalke v višino. Tudi to je posebno zadovoljstvo, pravi danes. Premaguje vse, ki jih v članski konkurenci še ni mogel. Kadar med sprehodom po Celju sreča znanca pa, hudomušen, kakršen je vedno bil, vpraša: »A skočiva na kavo?«