N'toko: Če se norčuješ iz ljudi, prej ali slej dobiš nekaj v glavo

N'toko, glasbenik in kolumnist: Levičar, a ne v smislu sedanjih ali preteklih političnih struktur.
Objavljeno
07. december 2013 19.16
Ntokom 6.12. 2013
Nina Krajčinović, Ljubljana
Nina Krajčinović, Ljubljana
Miha Blažič - N’toko, družbenokritični glasbenik, bloger in kolumnist, je konec novembra pri japonski založbi izdal svoj novi album Mind Business. Pravi, da gre na ploščku za shizofrenično življenje, ki ga živi razpet med pop kulturo in družbenimi gibanji, spletom in resničnim življenjem, Balkanom in Zahodno Evropo, celo med Evropo in Japonsko. Je levičar, a nikakor v smislu sedanjih ali preteklih političnih struktur. »Dve plati zgodbe sta,« razlaga incident s solzivcem in Jankovićem, »a nihče nima prav«.

Pravite, da je album soundtrack vašega leta 2013. Kako se je za vas začelo in kako se končuje?

Mislim, da je glasbena podlaga tega obdobja nastala ravno zato, ker nisem zavestno razmišljal o tem. Če bi bil to album, v katerem bi se osredotočal na točno določene teme, ki jih želim ljudem predstaviti na točno določen način, potem bi bil proces ustvarjanja drugačen, bolj racionalen. Tako pa je vse skupaj bolj potekalo v smislu sedenja za računalnikom in »sintom« ter z blokcem v roki. Šlo je za igro, za raziskovanje tega, kaj se mi plete po glavi. Tako so ven prišli tisti občutki, ki niso tako racionalni in za katere niti ne veš, da so tam. Nastane glasba, ki jo poslušaš čez eno leto in v njej prepoznaš občutke, ki si jih v tem letu doživljal.

Gre za zelo pozitiven album, ki da neko moč, vsaj sama sem ga tako doživela.

Leto je bilo na neki način polno frustracij, hkrati pa leto, v katerem se mi je veliko zgodilo. Bilo je toliko preobratov, da album tudi sam doživljam, recimo, poživljajoče. Ni šlo za leto morbidnega sedenja za računalnikom in brezveznega surfanja po spletu v nedogled, ampak je za mano obdobje, polno akcije. Mislim, da se ta barvitost in poskočnost začuti tudi v albumu.

Celoten album je v angleščini. V katerem jeziku lažje ustvarjate?

Odraščal sem v Ameriki, zato mi je bila angleščina nekoč v bistvu prvi jezik. Ko smo se vrnili domov, v Slovenijo, sem moral slovenščino na novo usvojiti. Angleščina je v ustvarjalnem smislu veliko bolj sproščen jezik, privoščiš si lahko precej, pa še vedno ne zveni tako patetično, racionalno ali preveč hladno. Je predvsem fleksibilen jezik, s slovenščino pa moraš ravnati bolj v rokavicah.

A kljub temu ste tudi slovenski jezik v glasbi postavili na višjo raven. Predvsem pa so vaši slovenski teksti daleč od patetike.

Zato ker se moram tako zelo truditi, da se patetiki izognem. Ko imaš misel, ki jo želiš zapisati, se moraš ves teden ukvarjati s tem, kako jo zapisati, da ne bo zvenelo, kakor da si kreten, ker o tem govoriš.

Moveknowledgement, Shampoo Guy, Safari kru, Trinitron pa še kakšen projekt ali skupina se najdeta, v kateri sodelujete. Je kakšna rdeča nit med vsemi temi projekti, glasbenimi izražanji?

Kaj pa vem, v teh projektih sem se znašel spontano. Družim se z glasbeniki in imam srečo, da sem obdan s precej kreativnimi ljudmi. Tudi začel sem v skupini, iz katere smo potem vsak posebej nadaljevali po neki svoji poti, hkrati pa še vedno medsebojno sodelujemo v teh stranskih projektih in v vseh njihovih odvodih. Težko je potegniti mejo med vsem tem. Enako se dogaja pri sodelovanju z glasbeniki na Japonskem. Preprosto gre za to, da se z določenimi ljudmi družim, skupno sodelovanje in ustvarjanje pa je samo logično nadaljevanje.

Kako bi lahko primerjali glasbeno ustvarjanje s slovenskimi glasbeniki in na drugi strani z japonskimi umetniki? Je glasba tako zelo univerzalna, da ne pozna teh meja?

Po mojem je zelo podobno. Tehnologija je povsod ista, tudi glasba, ki jo poslušamo, je povsod ista, tako da tu ni kakšne velike razlike, še posebno pa ni povezano s specifičnimi lokacijami.

Pa vam je v vsem tem času postalo jasno, zakaj nas Japonska tako zanima, zakaj nam je privlačna, zakaj so za nas Japonci tako posebni? Zakaj ne znamo videti zunaj okvirov stereotipov, ki jih gojimo do Japonske?

Stereotipi nastanejo takrat, ko nimamo drugega orodja, s katerim bi se lotili komunikacije. Ta fascinacija nad Japonsko po mojem izvira iz mita, da gre za deželo, ki je radikalno drugačna od tistega, kar imamo tukaj. Da gre za neke vrste Antievropo. Res je, da jo tako doživiš, ko prideš tja, tudi sam sem jo, ker si pač soočen z ogromno stvarmi, ki jih ne razumeš. A ne zavedamo se, da je precej stvari, ki nam navzven delujejo tako zelo radikalno drugačne, tam v resnici samo zaradi nas. Ker mi od njih pričakujemo, da bodo naš antipol, se do nas tudi tako vedejo. Gre za neko medsebojno igro. Stereotipi tako nastanejo v komunikaciji med dvema svetovoma. Mi smo si izmislili evropskost, zato da se z njo lahko spopadamo s preostalim svetom in zato tudi potrebujemo to podobo. Ampak ta podoba ni nekaj trdnega, ne določa tebe kot človeka. Na isti način se Japonci čutijo dolžni igrati te čudake, za katere jih imamo. Ko pa tam preživiš več časa, vidiš popolnoma iste običajnosti kot pri nas in iste probleme, kot jih doživljamo tukaj. V običajni soseski v običajnem delu mesta lahko najdeš več slovenske vsakdanjosti kot pri nas. Da pa bi to razumel, moraš tam preživeti kar nekaj časa.

Pred kratkim ste postali tudi kolumnist. Kako se spoprijemate s tem izzivom? Čutite pritisk?

Seveda ga čutim. Pred tem sem pisal zgolj na svojem blogu ali za razne neodvisne strani, kot je bila Državljanska odgovornost. Ko pa vstopiš v uradni medij, imaš kar naenkrat na voljo platformo, ki ti da večjo branost, večjo prepoznavnost, hkrati pa je nevarno, da postaneš zaznamovan s tem medijem in stereotipi ter predsodki, ki pri nas vladajo.

Kakor da si levičar, če pišeš za Mladino?

Da, nekako tako. Nič ne rečem, saj sem levičar, a ne v smislu sedanjih ali preteklih političnih struktur. Ljudje pa, ko se izraziš, da verjameš v določene stvari, da verjameš v socialno državo in da se ne strinjaš z logiko trga, avtomatično mislijo, da iz tebe govori Kučan. Tega se je zelo težko otresti pri argumentiranju nekih stališč.

Pa se vam zdi, da se sploh morate zagovarjati?

Nikakor se mi ni treba zagovarjati, želel pa bi očistiti svoje argumentiranje tega kulturnega boja. Je pa to del vsakega javnega izražanja, tako da je brez veze, da se nad tem pritožujem.

Kako komentirate incident s solzivcem in ljubljanskim županom? Ljudje so spet razdeljeni, eni »napad« podpirajo, drugi ga obsojajo. Kakšno je vaše mnenje?

Dve plati zgodbe sta, nihče pa nima prav. Kaj je prav in kaj ni, v tem primeru ni pomembno. Zaradi neodzivnosti župana na vse kritike bi se to prej ali slej zgodilo. Moralna obsodba tukaj nima nobenega smisla. Daleč od tega, da zagovarjam nasilje, a se mi Janković ne zdi uboga žrtev, ker je »fasal« nekaj solzivca. A je res mislil, da se bo lahko kot veliki gospod šopiril po mestu? A je mislil, da bo lahko šarmiral celo med protestniki in da se mu nikoli ne bo nič zgodilo? Ali tudi drugi politiki mislijo, da bodo to lahko počeli? Če bodo delovali neodgovorno in se pobudam ljudem, naj vendarle prevzamejo odgovornost za svoja dejanja, smejali v obraz, se bodo morali pač bati kakšnega solzivca in steklenice. To ni stvar, o kateri bi morali imeti moralistične diskurze, to je realnost sveta. Če se delaš norca iz ljudi, ljudem prej ali slej poči in dobiš nekaj v glavo. To je zdrava kmečka logika, ki politikom očitno manjka. Seveda v tem ne vidim strukturne rešitve za slovensko korupcijo. To ni bil dogodek, ki bi bil zasnovan premišljeno, šlo je pač za dejanje v afektu in ga nima smisla jemati ven iz tega konteksta.

Kako pa vidite Slovenijo v tem letu? Če bi naredili pregled tega leta?

Mislim, da bodo konec leta analitiki delali različne analize, kako da je vse slabše, kot je bilo lansko leto. A sam menim, da je to poslabšanje nekaj, kar bi se tako ali drugače zgodilo, saj vzroki za razmere ne tičijo v tem, ampak v preteklih letih. Bolj na mestu je vprašanje, koliko slabše bi bilo lahko. Kako bi bilo, če ljudje sploh ne bi začeli razmišljati o tem, da stvari niso v redu. Če bi torej sam delal analizo tega leta, se ne bi podal v razmišljanje, kako strašno bolje smo živeli lani, ampak o katerih temah smo se pogovarjali lani in o katerih se pogovarjamo letos. V primerjavi z lanskim letom se zdaj na resni nacionalni, medijski, politični in pravni ravni pogovarjamo o tem, da je korupcija strukturni del problema države. Prvič v samostojni Sloveniji se pogovarjamo o tem, da takšen dolžniški tržni sistem, kot ga imamo v EU, ni optimalen in da očitno pelje v negativne posledice. Prvič imamo na paleti kup alternativ, o katerih se celo sme pogovarjati, medtem ko pred enim letom tega ni bilo. Izoblikoval se je torej javni diskurz in v igro je vstopilo cel kup novih igralcev. Sprememb na bolje ni, to je dejstvo in jih tudi še zelo zelo dolgo ne bo. Ustvarila pa se je potreba po spremembah, ki je prej sploh nismo čutili. Ne verjamem v spremembe čez noč, ne verjamem v instantne rešitve, verjamem pa v pomen refleksije, to pa smo letos kot narod po dolgem času dobili nazaj. Sprašujemo se, kdo smo, kaj hočemo, kam gremo in kako bomo do tja prišli. Tega še pred enim letom nisi nikjer zasledil.

Pred enim letom niti ni bilo jasnih študentskih stališč in gibanj. Govorim seveda o Študentski Iskri, ki je zadnje čase najbolj glasna med študenti. Tudi sami ste jim dali svojo podporo.

Zelo sem bil presenečen nad tem, koliko študentov je v tem društvu in da to niso le študentje družboslovja, ampak imajo močno podporo tudi na naravoslovnih fakultetah. Tudi na študentski ravni se je torej začelo zavedanje o nujnosti sprememb, ki so tam precej lažje uresničljive kot v realni politiki. V študentski politiki se dogajajo isti procesi kot v državni, le da na bolj obvladljivi ravni. Iskra je pokazala zelo dober model, kako ljudje lahko posegamo in kako bi morali posegati v sistem.

Ali se to lahko prestavi na raven državne politike?

Enkrat se bo. Doslej so bile študentske stranke podmladek »odraslih« političnih strank, mladi kader, ki je počasi začel vstopati v državno politiko. Če se bo v študentski politiki razmerje prevesilo na stran novih, drugačnih in alternativnih idej, ki bodo sprožale pomisleke o sedanjem načinu delovanja, potem se bo to začelo kazati tudi v realni politiki. Ampak to se seveda ne bo zgodilo čez noč. Generacija volivcev, ki bo diplomirala v času, ko so na fakulteti imeli Iskro, bo, ko bo šla na volitve, volila drugače.