Naselje Pesakrompir: alternativa hotelu mama

Ideja, kako bi lahko mladi zaživeli na svojem v samozadostnem naselju mobilnih hišic.
Objavljeno
28. februar 2014 12.03
DCIM\100GOPRO
Jana Zupančič, Nedelo
Jana Zupančič, Nedelo

Idilično naselje v naravi, a vseeno v bližini večjih mest in cestnega omrežja, z lastno sončno elektrarno in rastlinsko čistilno napravo. Največ petnajst dobro izoliranih in popolnoma opremljenih mobilnih hišic, skupni prostori za druženje, možnost zaplate zemlje za vrtnarjenje. Ideja, ki bi po izračunih svežega diplomanta Iztoka Franka aktivnim mladim omogočila osamosvojitev in odskočno desko za morebitni nakup prave nepremičnine pozneje v prihodnosti.

Šestindvajsetletni Dolenjec Iztok Franko, ki že vrsto let živi v Ljubljani, še kako dobro razume težave dandanašnje generacije mladih, ki po končanem študiju neuspešno išče službo ali pa si par stotakov na mesec prisluži z različnimi službicami. In to vseeno ni dovolj, da bi lahko zapustili varno domače gnezdo, kjer je na voljo vsaj osnovno. Nakup lastnega stanovanja, kaj šele gradnja hiše, je za večino mladih prevelik finančni zalogaj, če pa se vseeno podajo v to, ugotavlja diplomirani organizator socialne mreže na višji strokovni šoli Erudio, se morajo zaradi dolgoletnega odplačevanja posojil malodane odpovedati vsem svojim strastem ali hobijem. Ali pa potem, ko končno pridejo do svoje nepremičnine, dobijo boljšo službo na drugem koncu Slovenije, morda celo čez mejo – kam zdaj s stanovanjem?

»S tem si že dolgo belim glavo, tako zaradi sebe, čeprav se mi je uspelo dokaj kmalu osamosvojiti, kot zaradi drugih vrstnikov, ki ostajajo doma, nezadovoljni, brez možnosti za samoaktualizacijo.« Ker je po naravi radoveden in hodi po svetu s široko odprtimi očmi – med drugim se ukvarja z novinarstvom, fotografijo, imel je tudi svoje podjetje –, se mu je porodila ideja o samozadostnih naseljih, ki bi bila lahko plod javno-zasebnega partnerstva in bi mladim omogočila, da začnejo živeti na svojem. Zanj si je zamislil malo nenavadno ime Pesakrompir, ki ga takole pojasni: »Gre za lestvico vrednot: krompir je tisto najbolj osnovno, kar človek potrebuje za preživetje. To je v moji ideji mobilna hišica, pač neki skromen začetek. In ko ima človek osnovno, lahko začne razmišljati o čem boljšem, ne le o vsakdanjem krompirju, ampak o bolj prestižni pesi – v tem primeru o nakupu prave nepremičnine.«

Podatke zbiral več kot dve leti

Računanja, kako mladim zagotoviti »krompir«, se je lotil pred tremi leti, na to temo napisal tri seminarske naloge, se povezal s prijateljem, z magistrom in skorajšnjim doktorjem energetike, proučeval in preskušal različne modele mobilnih hišic, iskal najbolj ugodne ponudbe za postavitev sončne elektrarne in rastlinske čistilne naprave, ki si jo je v eni od slovenskih vasi tudi ogledal. Prevetril je seznam, katerim slovenskim podjetjem bi se splačalo vstopiti v projekt, pripravil izračune, v koliko letih bi se naložba povrnila investitorjem, koliko bi bivanje na svojem naneslo najemnikom. Zamislil si je, da bi investitor odkupil »zemljišče, ki bi moralo biti relativno blizu večjega mesta in glavnih cestnih povezav, a hkrati umaknjeno v naravo. Nakup zemljišča za deset hišk, dodatne skupne hiše in fotovoltaičnih sistemov, arhitekturne storitve, ureditev okolice, računovodstvo, izvedba del, urejanje in oglaševanje bi investitorja stalo približno 167 tisoč evrov, a bi v petih letih s prodajo mobilnih hišk in najemnino že pokril svoj vložek.«

V svojem poslovno-stroškovnem načrtu je poleg tega predvidel, da bi si odplačevanje nakupa mobilne hišice in mesečno najemnino za zemljišče lahko privoščil že par z dvema študentskima »plačama«, torej s skupno okoli tisoč evrov prihodka. »Kakovostno, povsem opremljeno in za dolgotrajno bivanje prilagojeno mobilno hišico, s površino od 32 do 40 kvadratnih metrov, z dvema spalnicama, ki ima ob primernem vzdrževanju življenjsko dobo najmanj trideset let, je mogoče kupiti za 30 tisoč evrov, medtem ko bi mesečna najemnina za zemljišče znašala 250 evrov.« Kot je pojasnil, nakupa zemljišča najemnikov ni predvidel, ker bi to povzročilo številne birokratske zaplete, poleg tega bi oviralo mobilnost ob morebitnem preseljevanju. Celotno zemljišče bi bilo prijavljeno kot kamp, kot zemljišče z eno samo hišno številko (in več poštnimi predali), kar bi zelo poenostavilo papirologijo. »A ko sem se o tem zanimal na različnih upravnih enotah, so me ponekod gledali, kot bi padel z lune, drugod pa potrdili, da je zadeva izvedljiva,« je povedal Franko.

Na svojem in v naravi za veliko manj

Najemnik bi tako v petih letih v svoj lastni kotiček skupno vložil 45 tisoč evrov – 30 za hiško, 15 za najemnino. Kar niti ni zanemarljivo, a po mnenju Franka vseeno izvedljivo, dokaj neboleče odplačljivo v približno 15 letih, »če bi k projektu pristopile še banke z bolj prijaznim načinom kreditiranja mladih, pa še toliko bolje.« Poleg tega je 45 tisoč evrov v petih letih »še vedno veliko manj, kot znašajo stroški za nakup garsonjere v manjšem mestu. V tem primeru je treba takoj odšteti najmanj 80 tisoč evrov. Ob tem, da gre za življenje v hrupnem mestu, medtem ko bi bilo naselje Pesakrompir v naravi, kjer si človek lahko odpočije in bolj kakovostno preživlja svoj prosti čas.«

Tudi ta je bil Frankova pomembna postavka pri njegovi idejni zasnovi. »Stanovalce naselja vidim kot aktivne mlade, samske ali pare, tudi družine z otrokom, ki dobršen del svojega časa namenjajo službi in niti ne utegnejo niti nimajo želje po delu in številnih obveznostih, ki jih na primer prinaša skrb za družinsko hišo. Nad mojo idejo so se navdušili zlasti čezmerno zasedeni in obremenjeni start-up podjetniki, ki sem ter tja vseeno potrebujejo odklop.«

In niso bili edini. Franko je svoj koncept s kolegom energetikom, Gregorjem Srpčičem, predstavil tudi na enem posavskih natečajev, kjer so ga ocenili kot tretjo najboljšo podjetniško idejo v občini Brežice, še več zanimanja zanj so pokazali mladi, stari med 18 in 30 leti – dijaki zadnjih letnikov, študenti in mladi z največ petimi leti delovne dobe –, ki so za potrebe Frankovega diplomskega dela, na koncu ocenjenega z najvišjo oceno, rešili obsežno anketo. Skupno jih je anketiral kar 148, odgovarjali so na več kot ducat poglobljenih vprašanj, rezultati pa so le potrdili tisto, kar je jasno iz prakse: »Kar 80 odstotkov jih je izrazilo, da si želi na svoje, a jih 68 odstotkov pri tem najbolj ovirajo ravno finance. Ko sem jim predstavil zasnovo naselja Pesakrompir, je zanj interes pokazalo kar 74 odstotkov anketirancev.«

Samozadostno in eko

Kot je dejal Franko, bi za Slovenijo najverjetneje prišlo v poštev največ štiri ali pet takšnih naselij. »V bližini Ljubljane, nekje med Ljubljano in Zagrebom, ob Obali, v okolici Maribora … Če bi jih bilo več, pa sem prepričan, bi hitro v zrak skočil tudi gradbeniški lobi,« razmišlja Franko. Od naselij namreč večjega prihodka razen investitorjem ne bi bilo, saj naj bi bilo povsem samozadostno, priključeno zgolj na vodovodno in električno omrežje. »Svojo samozadostnost bi si zagotavljalo s sončno oziroma fotovoltaično elektrarno. Hiške v naselju bi bile tako imenovane plus energijske hiše – vsaka bi imela na strehi fotovolatične module za proizvodnjo električne energije –, torej take, pri katerih za oskrbo z energijo uporabimo le obnovljive vire energije, viške energije pa bi shranjevali v akumulatorske baterije oz. oddali v omrežje ali drugim porabnikom. Kot je znano, fotovoltaičnim modulom izkoristek pada z večanjem temperature, zato bi ob zelo vročih dneh module hladili z vodo, s čimer bi povečali proizvodnjo električne energije, hkrati pa bi se voda segrela, in bi jo lahko uporabili kot sanitarno vodo. Dodatno bi za pripravo sanitarne vode uporabljali sončne kolektorje. V naselju bi imeli tudi velik hranilnik toplote, ki to hrani za oblačne dni, postavili pa tudi nekaj sledilnih fotonapetostnih sistemov,« stresa iz rokava energetske rešitve, ki sta jih snovala s Srpčičem.

Ena od energetskih in eko rešitev naselja Pesakrompir bi bila tudi rastlinska čistilna naprava, ki za svoje delovanje ne potrebuje električne energije, saj deluje na podlagi naravnih procesov, povsem brez dodajanja kemikalij, poleg tega pa so stroški vzdrževanja zelo nizki, se lepo zlijejo z okoljem in imajo dolgo življenjsko dobo, je pojasnil Franko. V nasprotju z obubožanimi naselji prikoličarjev v ZDA, »v katerih so primorani živeti ljudje, ki nimajo ničesar, bi bilo naselje Pesakrompir urejeno, z osrednjo potjo, rastlinjem ter dogovorjenimi pravili obnašanja in bivanja v njem. V skupnem prostoru bi bili tudi vsi pripomočki za nego trave, vrtičkarstvo, ne nazadnje skupna pralnica.«

Za mlado in staro

Kot poudarja energični Dolenjec, pa tako naselje ni rešitev le za mlade, temveč tudi za starejše ljudi. »Za tiste, na primer, ki še vedno lahko skrbijo zase, a bi radi znižali stroške bivanja. Če bi šlo za naselje starostnikov, bi tudi patronažna služba precej laže in hitreje oskrbela vse, ki bi potrebovali pomoč. Ena od rešitev je tudi, da se v takšno naselje umaknejo starši, ki ne zmorejo več vzdrževati družinske hiše in jo zamenjajo s potomci.«

Iskreno prizna, da se mu zdi ideja dobra, zato želi glas o njej čimbolj razširiti. »Ne gre za to, da bi si delal reklamo ali želel kak denar zanjo. Idejo skupaj z izračuni prepuščam javnosti, predvsem pa želim dati misliti tistim, ki bi jo lahko brez večjih težav uresničili in bi imeli za povrhu še nekaj od tega. Podjetja, kot so Petrol, Polymobil, Adria, Jelovica, Bisol ..., bi lahko stopila skupaj, za korektno ceno zagotovila, kar je potrebno za vzpostavitev takega naselja, nekaj zaslužila, hkrati pa se promovirala kot družbeno angažirana podjetja.«