Ne hecajte se z mušnicami

Za poznavalsko oko niti dve rdeči mušnici nista enaki, nepoznavalec pa si z njimi hitro izkoplje prezgodnji grob.
Objavljeno
19. avgust 2012 17.24
Brane Piano
Brane Piano

Rogla – Mestnim srajcam se v začetku avgusta ob kupih uvoženih gob iz Romunije in Bolgarije ter nekaj manjših kupčkih iz pokljuških gozdov na mestnih tržnicah začne dozdevati, da je sezona gob na vrhuncu. Pa ni. S predsednikom slovenskih gobarjev, natančneje Mikološke zveze Slovenije, Amadeom Dolencem, se vseeno odpraviva na oglede pohorskih gozdov v poletni suši.

Vodi naju pač tista modrost poznavalcev, da gobe, pravzaprav glive, rastejo vse leto. Seveda še vedno drži tudi, bi me dopolnil Dolenc, da bo v prvi polovici oktobra vsak dober gobar lahko nabral največ različnih vrst, sušno poletje gor ali dol.

Med vožnjo, kakor vsakič, ko se skupaj odpraviva na gobarsko patruljo, pokličeva nekaj gobarskih prijateljev, samih determinatorjev, kakor se med seboj naslavljajo, in se posvetujeva, kaj bi bilo v tej poletni vročini – ko so jurčki, po eden, pravično porazdeljeni med občinami na Štajerskem – vredno pofotografirati in popisati za časopis.

Hitro smo podobnega mnenja. Spet bi kazalo predstaviti rdečo mušnico (Amanita muscaria), ki v Evropi velja za strupeno, bolje pa bi bilo reči, da je neužitna in ima močne psihedelične učinke.

Po njih se lahko prikazujejo palčki

To je tista goba, ki jo vsi poznamo iz otroških slikanic, včasih na njej, morda prav zato, ker se ti z njo lahko začnejo prikazovati palčki, mladina pa se z njenimi nezaželenimi učinki lahko seznani ob prebiranju Alice v čudežni deželi.

Za rdeče mušnice veva, kakšna rastišča potrebujejo in kje jih bova našla. Zapeljeva se čez planjavo na vrhu Rogle, se spustiva do koče na Pesku in po nekaj kilometrih navz­dol proti Oplotnici zavijeva na eno številnih gozdnih cest. Parkirava in se odpraviva v breg, skozi dve redki bukovi in smrekovi hosti ter smrekovo mladje. Tu čez, če se bodo upali toliko oddaljiti od avtomobilov, bodo čez kakšen mesec izletniki veselo pobirali jurčke.

Dolenc razlaga: »Mušnica je najbolj razširjena na severni polobli in v iglastih gozdovih, v stepah tudi v brezovih ter na takšnih tleh, ki ustrezajo gobanom. Gobarji, kadar zagledajo rdeče mušnice, začnejo oprezati za jurčki, rastišče je isto. Če pa zagledajo še gobo mokarico, raste v istem času v bližini tudi jurček. Če ga ni že kdo pobral ...«

Tudi rdečo mušnico, ob številnih drugih mušnicah in drugih vrstah gob, ki rastejo na Slovenskem, sodobni slovenski avtorji označujejo za strupeno, ponekod na severu Evrope in v Sibiriji pa jo uživajo. A tega ne kaže posnemati, saj so naše bolj hude in nevarne. Menda so jih med prvo vojno ruski ujetniki, ki so jih bili doma vajeni jesti, pri nas nabirali in umirali ...

Zastrupitev praviloma ni usodna, kar pa ne velja za otroke in ostarele. Strupi rdeče mušnice povzročajo halucinacije, slabost, bruhanje, drisko in izgubo spomina za čas zastrupitve. Zato so jo na severni polobli nekatera ljudstva uporabljala za šamanske obrede.

Usodne zamenjave

Ni nama treba dolgo iskati. Najdeva skupinico rdečih mušnic in nedaleč stran še malce drugačne. Dolenc determinira, kakor rečejo gobarji, jaz fotografiram. Kot rečeno, najdeva obe različici, običajno rdečo mušnico (Amanita muscarea) in rdečo mušnico – ogoljeni različek (Amanita muscarea var. aureola).

Razlikujeta se po tem, da ima običajna bel tros­njak, ogoljeni različek pa rumenega ali celo oranžnega. Prva ima bele krpice na rdečem do oranžnem klobuku, pri drugi je na praviloma oranžnem klobuku samo nekaj belih krpic ali sploh nobene.

Zato lahko nepoznavalec gob ogoljeni različek zamenja za zelo podobno in eno najbolj okusnih gob pri nas, knežjo muš­nico (Amanita cesarea), tudi karželj, blagva ali džordana imenovano, ki pa je tako ali tako zavarovana in jo je prepovedano nabirati.

Malo stran naletiva na še eno zanimivost, sorodno rdečkasto mušnico (Amanita rubescens), pri nas najpogosteje imenovano bisernica. Ta je pogojno užitna. Strupi pri toplotni obdelavi razpadejo in gobarji jo zaradi okusnosti zelo cenijo.

Tudi bisernico je mogoče zamenjati z drugimi mušnicami. Usodna je zamenjava s smrtno strupeno pegasto ali panterjevo mušnico (Amanita pantherina), povsem neškodljiva pa s podobno čokato mušnico (Amanita spissa), ki je užitna in zelo dobra.

»Z mušnicami se ne gre šaliti. Ne z rdečimi ne s kakšnimi drugimi, zato smejo užitne mušnice nabirati samo najboljši poznavalci,« opozori Dolenc.