Tiskane izdaje
Mladega in nadarjenega pisatelja in režiserja Nejca Gazvodo smo ujeli tik pred odhodom na 48. mednarodni filmski festival v čudovitem zdraviliškem mestu Karlovi Vari na Češkem, kjer so v sredo premierno prikazali njegov novi film Dvojina. Pri nas ga bodo predstavili avgusta na Ljubljanskem gradu pod okriljem Kinodvora, nato se bo preselil v kinematografe.
Film je nastal v produkciji Perfo production, scenarij zanj pa je Gazvoda napisal s pomočjo Janeza Lapajneta. Po rdeči preprogi češkega festivala se je Gazvoda sprehodil že drugič, pred dvema letoma je tam predstavil svoj celovečerni prvenec Izlet, ki je bil nato na 14. festivalu slovenskega filma nagrajen s kar petimi vesnami in je prejel številne tuje nagrade, med drugim štiri nagrade na filmskem festivalu v Nashvillu. Novomeščan je javnost nase opozoril že s prvo zbirko kratkih zgodb Vevericam nič ne uide, ki jo je napisal v gimnazijskih letih in zanjo prejel nagrado zlata ptica Liberalne akademije. Sledili so uspešni romani Camera obscura, Sanjajo tisti, ki preveč spijo ter V petek so sporočili, da bo v nedeljo konec sveta, Grossmanova nagrada za kratki film Čisto lahko in akademijska Prešernova nagrada za tv-dramo Merica sreče.
Dvojina je zgodba dveh mladih deklet, ki se naključno srečata, druženje pa ju privede do nepričakovane ljubezni. Izživetje ljubezni deklet, ki sta ju upodobili Nina Rakovec in danska igralka Mia Jexen, otežujejo ovire, ki jima jih življenje neutrudno postavlja na pot. »Ljubezenska zgodba, ki pa pod površjem skriva stisko naše generacije. Zanimali so me odnosi, atmosfera, nežnost in krhkost karakterjev. Gledalcu pa pustim, da sam odnese tisto, kar hoče,« opisuje Gazvoda.
Zgodba govori o homoseksualni ljubezni. Se vam zdi, da je to še vedno tabu in da bi se moralo v družbi o tem še več govoriti?
Nikoli me »mejne« tematike niso zanimale s sociološkega, uporniškega, angažiranega vidika. Lezbična ljubezen v filmu je zelo subtilna. Gre predvsem za dve osebi, ki se na neki način potrebujeta. Zdi se mi, da so homoseksualni odnosi čistejši od heteroseksualnih, kar je mogoče malo kontroverzna izjava, ampak ravno zato mi je zanimiva. Če moraš za to, da si lahko javno zaljubljen, prenašati žaljivke, biti manjvreden v očeh države in družbe, vedno znova zagovarjati, da tvoja odločitev ni nenaravna ali bolestna, potem moraš res imeti neko noro ljubezen v sebi. Predvsem moraš biti enakovredna oseba in vse butaste igrice spolov, vsi trapasti klišeji heteroseksualnega odnosa v romantičnih komedijah, odpadejo. Ne idealiziram, daleč od tega. Vem, da nastopijo v takih odnosih zelo podobni problemi, se mi pa zdi to zelo zanimiva plat. V Dvojini sem hotel umakniti vse igrice fant-dekle in se osredotočiti na tipanje, nerodnost, zaupanje. Sem pa velik podpornik istospolnih zvez, in če bom koga s filmom vsaj malo ujezil, bom vesel.
Izletu in Dvojini je skupna ljubezenska zgodba. Vas ljubezen navdihuje?
V Izletu je bila ljubezen eden izmed motivov, v Dvojini je rdeča nit, medtem ko so pravi problemi zakopani globoko, tudi meddružinski odnosi, vprašanje svobode, sanj. Ampak saj je vse povezano z ljubeznijo, ni nujno, da je samo erotična. Zame pri ustvarjanju, ko je res treba poprijeti za delo, ni velike filozofije in metafizike, to je delo, organizacija in psihološka vojna z ljudmi, ki ti pomagajo, hkrati pa so ti največja ovira. Imam pa iskreno rad to, kar delam, zagotovo. Težko boste od mene dobili kakšno definicijo tega, kaj mi pomeni ljubezen, ker če bi imel veliko denarja, bi za kurjavo uporabljal zgolj priročnike za samopomoč in razne romane, ki so namenjeni ljudem, ki v srednjih letih pozabijo, kaj pomeni biti človek, ker do takrat niso razmišljali o tem, kaj za vraga počnejo na tem planetu. Odgovora ni, ljubezen je lahko lepa, lahko je uničevalna, lahko je zlagana. Smo živali in konstantno bijemo boj z zverino v sebi in trenutki, ko presežemo to. Če kdo, je bil frajer Nikola Tesla, ki je kljub svoji zavidljivi višini in šarmu živel v celibatu, ker je samo tako lahko razmišljal. To je ljubezen do tega, kar delaš. Meni to žal ne gre, kot tudi fizika ne. Mogoče pa to za umetnika niti ni najboljše. Kdo ve.
Oba vaša filma se navezujeta na problematiko mladostnikov, ki v življenju še iščejo pravo pot, iščejo same sebe. Zakaj ravno ta tematika?
Vedno sem bil privrženec emotivnih, človeških zgodb, ki pa so neločljivo vpete v družbeno realnost. To ne pomeni socialnega filma, kajti to me za zdaj ne zanima – zagotovo pa me zelo zanima problematika moje generacije, ki je trenutno res v slabem stanju. Zakaj se tako zelo ukvarjam s tem, ne vem ... najbližje sem temu, najbolj osebno je. V vsaki zgodbi, pa naj bo zgodovinska ali znanstvenofantastična, se lahko najde človeški moment. Samo za zdaj mi je moja generacija najbolj zanimiva. Vse te stvari, ki se nam dogajajo, ves ta svet, v katerega smo ujeti, hkrati pa mikrodogodki, ki nas tako zelo žalostijo ali veselijo kot človeška bitja.
V enem od intervjujev ste dejali, da se je v vas vedno tepla neka dvojnost in da ste od nekdaj občudovali in opazovali ljudi, ki hodijo po robu. Lahko rečete, da gre tudi v tem filmu za osebno doživljanje te tematike, pa ne mislim neposredno vas, ampak morda ljudi okoli vas, ki so doživeli podobno zgodbo?
Dvojina je zelo mehak film. Kar se v njem tepe, so sanje junakov oziroma junakinj. Brez konflikta ni umetnosti, pa naj bo ta še tako blag. V življenju se zdramiš takrat, ko se pojavita dve enakovredni opciji, ti pa ne veš, katera je tvoja. Nekje sem prebral simpatično misel, ki bi tudi pri meni v kaminu dobro gorela – če se ne moreš odločiti, frcni kovanec v zrak. Ko bo v zraku, boš vedel, na katero stran si želiš, da pade. No, pri meni kovanec velikokrat obstane v zraku. In me čaka. Takrat nastane umetnost, kajti odgovore ponuja znanost. Za nekatera bistvena vprašanja v življenju pa odgovorov ni, ker ni vprašanja – in ne govorim o religioznosti, kajti nisem tak tip. Bistvena vprašanja – to je igrišče umetnosti. In če zgodba gnezdi v ekstremih, je lahko slika še bolj jasna. Dvojina sicer ne izhaja iz resničnih doživetij, hkrati pa so njena vprašanja tista, ki si jih vedno znova zastavljam in pri katerih je moj kovanec še vedno v zraku. In še vedno me čaka, mi je pa zaradi filma pri tem lažje.
Če se vrneva na sam začetek. Film je evropska koprodukcija, sodelovali ste z dansko in hrvaško ekipo. Kako ste navezali to sodelovanje?
Želel sem, da je film evropski. Če sem se v zadnjih letih začel spraševati o čem konkretnem, je to o identiteti mladega Evropejca in tem, da imamo na videz vse odprto, hkrati pa izgubljamo tla pod nogami, kamorkoli pridemo, samo vzroki so različni. Eskapizem je paradni konj moje generacije, ampak žal vedno pridemo do cilja, pa če to hočemo ali ne. Zato sem tudi napisal zgodbo, ki se razteza od severa do Slovenije in tudi juga – če ne že lokacijsko, pa v mislih. Tako smo prišli do koprodukcije, Izlet pa je zaradi referenc pri tem veliko pomagal.
Sredstva za snemanje ste dobili na danskem razpisu, kjer ste bili izbrani kot edini nedanski film. Pri nas se zdi, da nihče ne opazi ali noče opaziti talentov in za podobne projekte nikoli ni dovolj finančnih virov. Ste se s scenarijem udeležili tudi kakšnega slovenskega razpisa, jih je v teh časih sploh še kaj?
Dvojina ne bi nastala brez podpore Slovenskega filmskega centra. To je edini način, da lahko snemaš filme – brez njihovega denarja namreč tudi danskega ne bi bilo, osnovni kapital mora biti iz matične države. In zadnje čase mladi filmarji migajo, ni problem v tem, da nas nihče noče opaziti, problem je v tem, da je film pri nas zanemarjeno področje. Bil je, je, in kakor kaže, tudi bo. Edina možnost, da bi kaj naredili, je to, da mlada generacija, ki zdaj miga, stopi skupaj. Predvsem v tem, da se bomo podpirali, si pomagali, hkrati pa delali po svoje. Tu pa je videti napredek, kajti epska kriza, katere pozitivni izplen je to, da je tretji program TVS postal najboljši ponudnik tragikomedije in slabo napisanih dialogov, je nas mlade prignala skupaj. Ne samo v filmu, ampak povsod. Iluzij več ni. Olupili so nas in nihče nas ne jebe, oprostite izrazu. In začeli bomo plavati, drugače se bomo utopili. Vsaj to smo pogruntali.
Je torej v zadnjih letih, kljub krizi in težavam slovenske filmske industrije, mogoče opaziti napredek? Se slovenski gledalci oddaljujejo od mnenja, da je vsak slovenski film tipičen in »tipično slovenski«?
Moram vam po pravici povedati, da me to ne zanima več. Od ljudi, ki so mi blizu, in tudi neznancev sem dobil dovolj komplimentov, da vem, da se moje stvari določene publike dotikajo, določene pa pač ne. Tako je in bo. Želja ugajati povprečnemu slovenskemu gledalcu pa me spominja na to, kako ženska, ki jo mož tepe in zlorablja, še vedno ostaja in je hvaležna za vsako drobtino sočutja in dobrote, ki ga ob dobrih trenutkih dobi iz takega razmerja. Tako se slovenski režiserji vse prevečkrat obnašamo. »Upam, da bo film gledalcem všeč. Upam, da bodo gledalci zadovoljni.« Kakor da so neke živali, ki jih moraš napitati, da te ne bodo ugriznile, medtem ko se treseš v kotu. Jaz delam filme za gledalce, za slovenske še posebej. To je moja publika, domača publika, ki jo imam rad. Ampak ko se pogovarjamo o slovenskih gledalcih, se vedno pogovarjamo ravno o tistem delu ljudi, ki slovenskega filma ne marajo. Meni dol visi za njih. Tisoči in tisoči, ki hodijo v Kinodvor, Kinoteko, na Liffe, ki imajo radi filmsko umetnost ... To so ljudje, ki se jih trudim doseči. Ampak vse preredko pridejo pred mikrofon in v medije, kajti udarec na gobec je vedno bolj zanimiv kot nasmeh. Žal.
Izlet ste posneli z digitalnim fotoaparatom, kaj pa Dvojino, najbrž ne? Produkcija je bila verjetno veliko zahtevnejša.
Ja. Boljša kamera, malo več snemalnih dni in zato lažje dihanje. Čeprav se dobro znajdem tudi v gverili. Če imaš rad film, ga boš posnel in boš žrtvoval vse, da ga boš. Imel sem petindvajset snemalnih dni, snemali smo v Ljubljani. Veliko je noči, kar je še posebno zanimivo. In je bilo tudi na snemanju. Hecni tiči letajo ponoči, vam povem.
Glavno vlogo ste že drugič zaupali Nini Rakovec. Se držite starega reka, ne popravljaj, kar ni pokvarjeno, ali pa se vam je zdel lik že od začetka najbolj primeren zanjo?
Z Nino sva se izjemno ujela. Res, res, res rad delam z njo. In bila je kot nalašč za to vlogo. Tudi ona pa ve, da če ne bom imel vloge zanjo, je ne bom vzel, to je čisto normalno. Ampak absolutno bom še delal z njo. Z nekaterimi ljudmi najdeš skupni jezik in nama je to uspelo. Redko se to zgodi.
Koliko ste kritični do svojega dela? Po Izletu ste dejali, da ste že med snemanjem začutili, da bo film dober, se je ta občutek vrnil?
Jaz sem daleč, daleč najbolj okruten do samega sebe. Tega navzven ne pokažem, ampak jaz sanjam o napakah, ki jih naredim. Sanjam, da sem nekaj naredil boljše, potem pa se zbudim in sem besen. Sredi dneva odtavam v mislih in razmišljam o tem, kako bi bil kak prizor boljši. Zato me tudi slabe kritike ne prizadenejo preveč, kajti tega, kar lahko povem samemu sebi, se tudi največji zlobnež ne more spomniti. Dvojina bo najbrž imela različne odzive, to že zdaj vem. Vem pa tudi, da sem jaz dosegel to, kar sem hotel. In to šteje.
Kakšna so vaša pričakovanja, potem ko je Izlet doživel velik uspeh in pobral nemalo nagrad?
Nimam jih. Res. Prisežem. Pa ne zato, ker mi je vseeno, ker si jih ne želim, ampak razvil sem življenjski slog, v katerem je edino, kar me res globoko veseli, naslednji projekt. Če pridejo nagrade, je to bonus. Potrt sem, če se mi rušijo načrti za naprej. Vsak film je živo bitje, egoistično, nesramno. Ponoviti uspeh prvenca ni bil moj cilj. Moj cilj je bil nov film, ki si ga želim. Ta cilj je spet aktualen. In to je lepota tega. Nikoli ne bo konec, ko pa bo, me ne bo več, da bi se s tem obremenjeval. Rad bi rekel tako kot Haneke: »Večji proračun za naslednji film.« Pa žal ne morem. Je pa prijetno, ko dobiš nagrade. Hostese na festivalih te imajo raje. Kipce lahko komu pokažeš. Take stvari.
Zanima nas prihodnost. Kako in kaj naprej?
Tretji film bo, ko bo zrel. In to bo kmalu. In bo zelo drugačen od vsega, kar sem naredil do zdaj. Imam veliko željo prenesti na platno To noč sem jo videl Draga Jančarja. In ko se bo pokazala prva priložnost za to, bom planil po njej.
