O oslih le najboljše

Mojca in Stane Sušnik svojemu zavodu Oslarija ne bi mogla dati boljšega imena. Ga ni ...., ki ne bi ob tem zastrigel z (dolgimi) ušesi. Lahko je šala, ker se z osli radi šalimo. Za koga bi bila to lahko celo neumnost, oslarija, saj imajo mnogi osla za neumnega. V resnici pa je Oslarija čisto v redu stvar, tako kot je čisto v redu osel.

Osel je (praviloma) majhen, vztrajen pri delu, potrpežljiv in razmeroma nezahteven. Morda so ravno zato z njimi pogosto slabo ravnali ali jih celo mučili. Za reveže v mediteranskem okolju je bil edina mogoča izbira. Bolnih niso zdravili, še zajedavcev jim velikokrat niso odstranili, še danes pa zanje pri nas ni nobenih programov cepljenja. Delovna, tovorna žival, »tovar« mu še danes pravijo Hrvati. Večjemu in nasploh zahtevnejšemu konju se je godilo precej drugače. Lahko je bil ob boku pomembnim in velikim, ki so bili z njim še pomembnejši. Le Jezus je v Jeruzalem prijahal na oslu.

Toda osli so tudi zelo inteligentni, prijazni, igrivi, učljivi in zelo ubogljivi, če si človek pridobi njegovo zaupanje, pravijo tisti, ki jih imajo radi. Med njimi Mojca in Stane Sušnik iz Gabrovice na Krasu, novinarja, ki sta se odločila za malo drugačen način življenja, v katerega sodi tudi reja oslov.

Šest tisoč let od udomačitve

A pojdimo najprej še malce v zgodovino. Osel ni od včeraj. Niti domač. Njegovi predniki so afriški divji osli. Severnoafriški so izumrli že v času Rima, nubijski divji osel izumira, somalijski je ogrožen. Prve so udomačili že pred šest tisoč leti najverjetneje v Libiji, v starem Egiptu pa je bil do pojava kamele (med letoma 715 in 311 pred našim štetjem) najpomembnejša domača žival. Divji osel je v poznem egipčanskem obdobju veljal za utelešenje boga Seta. Bil je varuh faraonov, bog nevihte, zla in puščave. V Evropo, Španijo in Italijo so jih prek Maroka pred dva tisoč leti pripeljali Etruščani. Za časa rimskega imperija so se razširili po vsej Evropi, z njegovim zatonom pa so za dalj časa izginili tudi osli. Ohranili so se le v sredozemskih deželah in se razširili še v Indijo, na Kitajsko, kjer jih je še zdaj največ. V srednjem veku so jih v Evropo nazaj pripeljali menihi, v 16. stoletju pa so našli pot še v Ameriko.

Z osli se v zgodovini nihče ni kdove koliko ukvarjal, zato je njihovih pasem precej manj kot pasem konj, pa tudi njihove telesne značilnosti se zato niso bistveno spreminjale. Domači osli tehtajo od 80 in vse do 480 kilogramov, kolikor tehtajo mamutski osli v Združenih državah Amerike. So dolgoživi, tudi 40 do 50 let dočakajo, na tri leta pa oslice skotijo dva, le redko več mladičev. »V revnih predelih sveta so podhranjeni in preobremenjeni z delom, v bogatejših pa so zlasti tisti, ki so v ljubiteljski reji, preveč rejeni, s čiri na želodcu, in premalo delajo,« je na predavanju za rejce domačih živali povedala Nina Čebulj Kadunc, profesorica na veterinarski fakulteti, ki se je zavzela za to vrsto živali, za katero ni v Sloveniji ne subvencij ne rejskih programov, še njihovega pravega števila ne poznamo.

Na obisku pri ljubiteljih

Med tistimi, ki želijo oslom v Sloveniji dati ustrezno vrednost in mesto, sta tudi novinarja Mojca in Stane Sušnik iz Gabrovice pri Komnu, že tretje leto rejca oslov. Pred kratkim sta ustanovila Zavod za rejo in raziskovanje oslov Oslarija, z njim pa bi rada spodbudila organizirani pristop k reji oslov v povezavi z Inštitutom za rejo in zdravstveno varstvo kopitarjev, ki deluje pri Veterinarski fakulteti Univerze v Ljubljani.

Sušnikova sta prodala hišo v Ljubljani in kupila drugo na Krasu. »S tem pa sva dobila še štiri hektare raztresenih zemljišč. Mojca si je že dolgo želela delati na zemlji, na kmetiji, in to se ji je zdaj uresničilo. No, najprej je razmišljala o reji domačih prašičev, a ko je izvedela, koliko hrane poleg paše je treba zanje pridelati in koliko mladih vsako leto skoti svinja, jo je navdušenje minilo. Pri oslih sva pristala, ker sva začela obiskovati znance pri Velenju, ki jih imajo nekaj. Ugotovila sva, da so zelo prijazne, zanimive, karakterne živali. Prvega oslička sva dobila v Senožečah, je dalmatinske pasme, vendar je bele barve, saj je albin,« pripoveduje Stane.

Takoj pa sta videla, da samo z enim ne bo šlo, da ne more biti sam, saj je izrazito družabna žival. Od znancev iz Podgorja sta nato domov pripeljala še Zofi. »Opazila sva, da se precej čudno pase oziroma jé in premika čeljusti. Da se trudi, a malo poje. Veterinar Tone Pečovnik, specialist za konje, je ugotovil, da se ji zaradi zaprtega ugriza zobje niso obrabljali, zato so ji zrasli v konice. Potem je šlo zelo preprosto: z jekleno čeljustjo smo ji odprli gobec, veterinar pa ji je s posebno električno brusilko zbrusil zobe.« Beli osliček je še vedno na pašnikih skupaj z drugimi štirinajstimi Sušnikovimi osliči. »A smo ga kastrirali, ker sva se z Mojco odločila, da ne bova gojila malih sivčkov, ampak večje, na primer istrskega osla.«

Na vprašanje, kako so živali sprejeli domačini, nevajeni oslov in Ljubljančanov, ki bi redili osle, Stane Sušnik pojasni, da so v začetku nanje res gledali z nejevero. »Po dveh letih pa so se prepričali, da smo pridni in da skrbimo za te 'nekoristne' živali. Da so pašniki, prej zaraščeni, zdaj urejeni, da so kamniti zidovi očiščeni, in nikogar več ni, ki nama ne bi dal nekdanjega pašnika na razpolago za pašo. Lahko rečem, da smo zelo dobro sprejeti, z občino Komen pa si prizadevamo doseči še dogovor, da bi rejci, ki pri hišah nimamo gospodarskih poslopij, na lastnem kmetijskem zemljišču lahko postavili nezahteven objekt za shrambo sena in druge nujne potrebe. Zdaj imava na pašnikih lesene, montažne lope. Ne samo zato, da bi se živali lahko pozimi vanje zatekle pred burjo in mrazom. Tu na Krasu so prava sitnost konjske muhe, in le če se osli čez dan zatečejo v zatemnjene lope, se nekoliko rešijo te sitnosti.«

Današnji Kraševci, pojasnjuje Stane Sušnik, pravijo, da se je po teh pašnikih paslo večinoma le govedo. Po arhivskih podatkih, kolikor jih je strokovnjakom uspelo zbrati, je bilo leta 1890 v Komnu 70 oslov in 12 mezgov, v Sežani pa 48 oslov. Seveda v Istri veliko več. »Zanimivo je tudi vprašanje,« ugibata Sušnikova, »zakaj na Krasu osla niso bolj uporabljali kot tovorno žival. Zakaj so mlekarice vse mleko prenašale peš na svojih glavah in v svojih rokah v Trst? Ali pri hiši niti za osla ni bilo?«

Trma, oslu prirojena

Nekateri kmetje redijo osle zaradi subvencij, števila glav na hektar. »Predvsem pa je osel pomemben zaradi paše na opuščenih travnikih oziroma pašnikih,« odgovarja Stane Sušnik. »Osel popase še tisto, kar ovca pusti, in kjer popase osel, ni požara. Nekaj pa je gotovo: iz naših živali nikoli ne bomo delali salam. Morda jih bomo kdaj molzli. Osličje mleko je po sestavi najbolj podobno človeškemu. Znani so laktariji v Franciji, kjer so že pred stoletji z osličjim mlekom zmanjševali smrtnost nedonošenčkov in dojenčkov. Poglejte italijanske spletne strani. V Italiji je na desetine farm, kjer redijo oslice zaradi mleka. Osličje mleko ponujajo kot najboljši nadomestek za materino mleko. Cena za liter je približno 15 evrov. Toda mi smo na to pozabili, ker imamo raje umetne nadomestke. Da pa bi ga uveljavili pri nas, bi potrebovali desetletja za vse raziskave in birokracijo. A na najini spletni strani www.oslarija.si že prejemamo pisma, kako in kje dobiti osličje mleko. Za zdaj, žal, nikjer.«

Seveda ni razprave o oslu brez razprave o trmi. V stepi, kjer je mrgolelo njegovih naravnih sovražnikov, se mu je razvil močan samoohranitveni nagon. »Seveda je trma. Osel se mora počutiti varnega in mora nam zaupati. Kako nedeljo dopoldne bi nas morali videti na cesti Štanjel–Komen, ko selimo živali s pašnika na pašnik. Medtem ko ljudje hodijo k maši, mi sredi ceste našega belega osliča prepričujemo, naj prečka belo črto na cesti. Prizor za youtube, vam rečem! Bela črta so zanj električni beli trakovi na pašniku, zato se pri beli črti ustavi. Drugi ne. In mi ga prepričujemo, da ni nevarna. Za to početje pa si je treba vzeti čas. Mi časa nimamo, osel pa ga ima 24 ur na dan,« se smeje Stane Sušnik.

Kakšnih pasem so slovenski?

Pravzaprav nobene. V glavnem so mešanci. »Tudi priznane nimamo nobene avtohtone pasme oslov, medtem ko imajo Hrvati kar tri, istrskega, primorsko-dinarskega in severnojadranskega. Eden od ciljev zavoda Oslarija je ugotoviti značilnosti naših oslov in na njihovi podlagi razjasniti, ali so blizu istrskemu oslu in bi se nato kazalo povezati s Hrvati ali pa so naši čisto nekaj drugega in bi morda sčasoma določili novo pasmo,« pojasnjuje Sušnik. Sicer pa je prva naloga Oslarije zbrati čim več rejcev oslov in čim več podatkov o živalih, da bi vzpostavili popolnejšo evidenco in jih sčasoma uveljavili kot vrsto domače živali, ki je vredna vsaj boljšega odnosa do nje, če ne tudi kake denarne spodbude, vsaj za registracijo oziroma čipiranje.