Okolju škodljive subvencije: Zelena pot iz črne luknje

Samo z ukinitvijo subvencij bi na leto pokrili skoraj pol proračunskega primankljaja, več kot 500 milijonov evrov.
Objavljeno
20. september 2013 19.24
Jonas Sonnenschein 18.septembra 2013
Gorazd Utenkar, Nedelo
Gorazd Utenkar, Nedelo
Kot ob skoraj vsaki menjavi letnih časov v zadnjem času, se tudi na jesen spet govori o bankrotu države in prihodu zloglasne mednarodne trojke. Vlada spet napoveduje zategovanje pasov, nekateri pa menijo, da so ti že dovolj zategnjeni. In so celo pripravili predloge, kaj bi lahko storili brez vrtanja novih lukenj v pas.

Teden dni pred vladno predstavitvijo proračuna za leto 2014 je spletna skupnost Tretji člen – poimenovali so se po tretjem členu ustave, v katerem je med drugim zapisano, da ima v Sloveniji oblast ljudstvo – začela s kampanjo Spremenimo minus v plus. Z njo poziva vlado, naj pri pripravi proračuna za leto 2014 zagotovi ukinitev škodljivih subvencij v višini vsaj 100 milijonov evrov in ta denar nameni ohranitvi pravic na področjih zdravstva, izobraževanja, sociale, kulture in pokojnin. Lepo. In za koga škodljive subvencije naj bi ukinili? Za okolje.

Samo začetek

Najbrž je jasno, da je ideja o ukinitvi okolju škodljivih subvencij zrasla v civilni družbi, bolj natančno njenem naravovarstvenem delu. Vodilno vlogo v Tretjem členu ima fundacija za trajnostni razvoj Umanotera, trajnostni razvoj pa je seveda neločljivo povezan z varovanjem okolja.

Osrednji del kampanje Spremenimo minus v plus je peticija, pod katero se je do sobote podpisalo več kot 5400 državljanov. V njej so na kratko opisali, kakšna vreča brez dna so okolju škodljive državne subvencije. Ne gre za majhen denar. Samo v letu 2011 jih je bilo v pridobivanju energije, prometu in kmetijstvu za več kot 500 milijonov evrov, kar znaša skoraj polovico proračunske luknje.

Zato v Tretjem členu trdijo, da bi z njihovo postopno ukinitvijo lahko prihranili več sto milijonov; poleg neposrednega učinka na proračun bi tak projekt ugodno vplival na okolje in spodbudili trajnostno prestrukturiranje slovenskega gospodarstva. »Ukinitev škodljivih subvencij je konstruktiven varčevalni ukrep, ki hkrati prispeva k udejanjanju trajnostnega razvoja in blaginji za vse,« so zapisali v peticijo.

Poleg več kot 5000 posameznikov je peticijo podprla tudi množica organizacij, od neparlamentarnih strank Zares, TRS, Stranke mladih Slovenije – Zeleni Evrope, Demokratične stranke dela do množičnih združenj, na primer Zveze društev upokojencev Slovenije in Zveze potrošnikov Slovenije, ter vstajnikov, kot sta združenji Vseslovenska ljudska vstaja in Gibanje 29. oktober. Kot je povedal državnozborski poslanec Matevž Frangež, ideja o odpravi okoljsko škodljivih subvencij ni brez podpore niti v parlamentarnih klopeh.

Medla politika

Tri koalicijske poslanske skupine v državnem zboru – poleg Frangeževih Socialnih demokratov še Državljanske liste in Pozitivne Slovenije – so zahtevale, da odbori za finance in monetarno politiko, za kmetijstvo, gozdarstvo, prehrano in okolje ter za infrastrukturo in prostor obravnavajo možnosti, kako z odpravo okolju škodljivih subvencij prihraniti pol milijarde proračunskega denarja.

Seja je potekala v četrtek. Člani odborov so se strinjali, da so predlogi dobri. Vladi so predlagali, da v okviru svojih pristojnosti prouči možnosti za zmanjševanje subvencij in pripravi strategijo njihovega zmanjševanja. Vendar je proračun za prihodnje leto že končan in ga bodo iz vladnega usklajevanja prihodnji teden poslali v državni zbor. Pa tudi vlada očitno ni posebno zagreta za to, da bi poleg poviševanja davkov in krčenja pravic razmišljala tudi o ukinjanju določenih subvencij. Ko so člani Tretjega člena premierki Alenki Bratušek pred četrtkovo sejo vlade poskušali izročiti peticijo s podpisi, se ni odzvala.

Korenine

V sami peticiji ni razdelano, katere so tiste subvencije, ki proračunu letno odžrejo več sto milijonov evrov. Temelj peticije je poročilo Ukinjanje škodljivih subvencij: uravnoteženje javnih financ s trajnostno vizijo. Za Umanotero ga je pripravil Jonas Sonnenschein; mladi nemški okoljski ekonomist je diplomiral v domovini, magistriral na Švedskem, tam spoznal Slovenko in se pred dvema preselil na južno stran Alp.

Po njegovem mnenju postopno ukinjanje okolju škodljivih subvencij združuje fiskalno konsolidacijo, se pravi kratkoročno uravnoteženje izdatkov države z njenimi prihodki, in dolgoročne razvojne priložnosti. Ukinitev subvencij bi namreč tako podražila neracionalno rabo virov, da bi se podjetja in posamezniki preusmerili na modernejše tehnologije, ki porabijo manj virov in posledično manj škodljivo vplivajo na okolje.

V poročilu se je Sonneschein lotil predvsem treh sektorjev: pridobivanja energije, prometa in kmetijstva. Samo ti so v letu 2011 dobili za več kot 523 milijonov okoljsko škodljivih subvencij. Kot nam je povedal avtor, pa v to številko sploh ni zajel, kakor jih imenuje, skritih subvencij občin. Ker je teh več kot 200, bi to enostavno pomenilo prevelik zalogaj; že tako je v pripravo poročila vložil pet mesecev intenzivnega dela.

Kralj subvencij je promet

Od omenjenih treh sektorjev, pridobivanja energije, prometa in kmetijstva, je največji prejemnik okoljsko škodljivih subvencij promet. V letu 2011 je za to šlo več kot 267 milijonov.

Več kot polovico, 138 milijonov, predstavlja subvencioniranje prevoza na delo, torej povrnitev potnih stroškov javnim uslužbencem in oprostitev davka na potne stroške v zasebnem sektorju. V poročilu Umanotere ugotavljajo, da je to okoljevarstveno problematično zaradi tega, ker ne spodbuja ljudi, da bi stanovali bližje kraju, kjer delajo, in zato, ker povračila potnih stroškov temeljijo na ceni javnega prevoza, ne zahtevajo pa, da prejemnik javni prevoz dejansko uporablja.

Drugi spregledani vir okoljsko škodljivih subvencij v prometu je po mnenju Umanotere letalski promet, ki je oblika transporta z največjim vplivom na podnebne spremembe. Sektor letalstva, kakor so ga poimenovali, je v letu 2011 zaslužil več kot 334 milijonov storitev, za kar ni plačal davka. Če bi ga obdavčili po 20-odstotni stopnji davka na dodatno vrednost, kakršna je veljala do letošnjega povišanja, bi lahko država dobila 67 milijonov evrov dodatnih proračunskih sredstev.

Nadaljnih 45 milijonov evrov škodljivih subvencij predstavlja vračilo trošarin za uporabo dizelskega goriva v komercialnem prometu, predvsem lastnikom tovornih vozil. Še 15 milijonov pa odnese vračilo sedmih desetin trošarine za gorivo kmetijskih in gozdarskih strojev.

Ministrstvo za kmetijstvo in okolje (MKO) smo vprašali, kako ocenjujejo številke iz poročila. Kot je znano, se tam ukvarjajo predvsem s kmetijstvom, z okoljem pa bolj malo, zato so komentirali samo zadnjo postavko. Po njihovem Slovenija zaradi izrazite razčlenjenosti površja in majhnih ter lastniško razdrobljenih kmetijskih površin ni ravno idealna za kmetijstvo. Lastništvo več manjših, med seboj oddaljenih kmetijskih površin, povzroča lastnikom velike stroške, ko se morajo s traktorji prevažati od ene do druge. Čeprav tega niso poudarili, bi torej lahko sklepali, da odprave vračila sedmih desetin trošarin za gorivo kmetijskih in gozdarskih strojev ne podpirajo.

Brezplačni izpusti

Za prometom se je med prejemnike okoljsko škodljivih subvencij uvrstil energetski sektor. Skupaj jih je bilo v letu 2011 za več kot 196 milijonov evrov. Dobro polovico je predstavljala oprostitev plačevanja davkov za izpuste ogljikovega dioksida. Tako je proračun ostal brez 104. milijonov evrov.

V tretji obravnavani sektor, kmetijstvo, pa je šlo več kot 74 milijonov evrov. Največja postavka v tem delu je prenizka koncesnina za gospodarjenje z državnimi gozdovi, kar pomeni, da bi država od posekanega lesa v svojih gozdovih lahko iztržila več. Ker občina Kočevje za koncesije v svojih gozdovih iztrži dva do trikrat več od države, v poročilu Umanotere ocenjujejo, da bi lahko država za posek lesa v svojih gozdovih iztržila 25 milijonov evrov na leto več.

Druga pomembna luknja v kmetijstvu je znižana stopnja DDV za fitofarmacevtska sredstva. Ker so umetna gnojila in škropiva obdavčena po znižani in ne po običajni stopnji, slovenski proračun na ta račun izgubi povprečno 9,5 milijona evrov letno. Umanotera meni, da to ni samo okolju škodljiva subvencija, ampak je takšno ravnanje tudi v nasprotju z razvojnimi cilji slovenskega kmetijstva. Slovenija se v besedah zavzema za večjo uporabo naravnih gnojil in škropiv, v dejanjih pa z načinom obdavčenja dejansko spodbuja uporabo umetnih.

V MKO so odgovorili samo na ugotovitev iz poročila Umanotere glede fitofarmacevtskih sredstev. Po mnenju ministrstva je znižana stopnja DDV upravičena, ker bi se drugače povečala prodaja fitofarmacevtskih sredstev na črno, kar bi pomenilo veliko nevarnost za ljudi in okolje in bi konec koncev tudi povzročilo izpad še tistih davkov, ki jih za ta sredstva plačujejo kmetje zdaj.

Izvedljivo

Za mnenje o tem, kako izvedljivi so predlogi iz Sonnenscheinovega poročila za Umanotero, smo povprašali predavatelja na ekonomski fakulteti v Ljubljani dr. Aleksandra Kešeljevića. Po njegovem mnenju so izvedljivi, ob tem, da je pol milijarde evrov prihrankov še konservativna ocena.

Treba pa bi jih bilo uvajati postopoma, saj bi tako zagotovili čas, da se podjetja in posamezniki na spremembe prilagodijo in morali bi zagotoviti predvidljivost, da bi se torej proces nadaljeval ne glede na to, kdo bo na oblasti. Poleg tega je postopno uvajanje sprememb, ki pomenijo obrat v glavah in novo filozofijo davkov, nujno tudi zato, da jih je mogoče sproti prilagajati novo pridobljenim spoznanjem.

Po Kešeljevićevih besedah je poročilo Umanotere prvi pregled okolju škodljivih subvencij v Sloveniji. Opozoril je, da so nevladniki z njim opravili domačo nalogo, ki bi jo morala narediti že politika. »Poročilo prihaja ob pravem času in vlada bi ga morala vzeti kot eno od možnosti za uravnoteženje javnih financ. Navsezadnje gre za pol milijarde evrov letno, za skoraj polovico letnega proračunskega primanjkljaja,« je prepričan Kešeljević.