Podjetje 18sedem3: Kmetje vseh (gorenjskih) dežel, združite se!

Povezati lokalne pridelovalce, jih spodbuditi k aktivnejšemu kmetovanju in zagotoviti čim več lokalne hrane.
Objavljeno
02. november 2013 16.05
Trgovina 18sedem3 v Radovljici, 24.Oktobra 2013.
Jana Zupančič, Nedelo
Jana Zupančič, Nedelo

Ob vstopu v staro mestno jedro Radovljice že dve leti stoji lična trgovinica, ki domačinom in turistom ponuja pridelke in izdelke lokalnega izvora. A želja njenega vodstva je, da bi med sabo povezali čim več lokalnih pridelovalcev in jih spodbudili k (še) bolj aktivnemu kmetovanju, ki bi zadostilo lokalnim potrebam, morebiti pa navrglo še kaj za izvoz.

Kot bi stopil v toplo babičino izbo – domač kruh, tisti dan tudi čemažev in konopljin, testenine, moka in zrnje v papirnatih vrečkah, v karirasto blago oblečeni pokrovčki na ustekleničenem medu (z dodatki), domačih sokovih, oljih in kisih, domače žganjice, (eko) mesnine, izdelki iz kozjega, ovčjega in kravjega mleka, ročni in umetniški izdelki, ki pridejo prav pri pripravljanju hrane na tradicionalen način. Med njimi so tudi izdelki njihove lastne blagovne znamke 18sedem3 – med, jabolčni sok, konopljino olje, v pripravi je čaj – … ki jih za zdaj zanje pridelujejo drugi, a tudi to načrtujejo v prihodnosti bolj prevzeti v svoje roke, predvsem z lastno pridelavo.

»Glavna usmeritev naše trgovine je, da poskušamo pritegniti lokalne pridelovalce ter ljudem ponujati kakovostne lokalne izdelke, hkrati pa organiziramo izlete k lokalnim pridelovalcem, skratka, poskušamo povezovati lokalno tako na področju turizma kot prehrane,« je med pripravljanjem gajbic z zelen­javo povedal sodelavec v trgovini 18sedem3, Aleš Praprotnik.

Če želi, si lahko stranka gajbico napolni sama, sicer pa so vsak teden na voljo različne vrste zabojčkov – eko, domači ali mlečni –, ki jih dostavljajo vse od Martuljka do Ljubljane. »Velika večina ponudbe je z Gorenjskega, pozorni pa smo predvsem na kakovost in preverjeni izvor,« je pojasnil Praprotnik in poudaril, da je pri lokalni samopreskrbi glavna težava predvsem v zagotavljanju zadostne količine hrane. »Pridelava ni zadostna, kmet­je pridelujejo večinoma koruzo za silažo, namesto polj se okoli nas razprostirajo travniki, mi pa jih želimo spodbudili, da bi se znova začeli ukvarjati s poljedelstvom.«

Zato jih je treba, kot je poudaril Gregor Buden, vodja podjetja 18sedem3, povezati in ugotoviti, kolikšne količine hrane so zmožni pridelati z združenimi močmi, ter centralizirati njeno nabavo. »Le tako bomo lahko sistematično dvignili lokalno samopreskrbo,« je prepričan. Izkušnje, kako bi to delovalo v praksi, že nabirajo v dveh bližnjih šolah in dveh vrtcih, kjer z lokalnimi pridelki redno pomagajo nahraniti okoli 1300 otrok. Ravno preskrba vrtcev in šol z zdravo in doma pridelano hrano je eden njihovih glavnih ciljev, sodelujejo tudi z nekaterimi bliž­njimi hoteli in gostilnami, ki svojim gostom ponujajo hrano lokalnega izvora, pred kratkim so jih vpisali tudi v register dobaviteljev za tradicionalni slovenski zajtrk (letos bo 15. novembra, op. p.).

»Predvsem v vrtcih 100-odstotno natančno vedo, kolikšne količine hrane potrebujejo, in to ve tudi kmet, ki se lahko veseli zajamčenega odkupa svojega pridelka, in to po ceni, s katero je zadovoljen; določimo jo na podlagi količin, saj smo prišli do spoznanja, da je bolj kot cena pomembna količina. Če bo kmet sprevidel, da ima zagotovljen pošten zaslužek, ga bo to morebiti spodbudilo, da začne znova kmetovati,« razmišlja sogovornik.

Gostinstvo – poskusni zajček

Kot je povedal, ima, zlasti pri lokalni preskrbi gostinstva, pomembno vlogo tudi lokalni turizem, pri čemer je podjetje 18sedem3 prav tako aktivno: poleg trgovinice, ki je središče njihovih prizadevanj za dobro lokalne skupnosti, namreč združuje še turistično agencijo in gostilno Kunstelj – trgovina nosi ime po letnici njene ustanovitve. »Zlasti ob povezovanju z lokalnim turizmom, v okviru katerega promoviramo našo destinacijsko znamko Radol'ca – Pristno sladka, smo spoznali, da je lokalna pot prava pot: izvirna, pristna, naša.« To idejo je očitno uzavestil tudi radovljiški zavod za turizem, ki bi utegnil v prihod­nje v celoti prevzeti koordinacijo lokalne preskrbe radov­ljiškega gostinstva.

Zdaj, ravno v novembru, je k sodelovanju pritegnil osem gostiln in restav­racij, ki bodo ves mesec ponujale »okuse Radol'ce«, enajst jedilnikov, sestavljenih iz živil, pridelanih na lokalnih poljih. »Tako bi morali delati tudi v prihodnje: v verigi kmet-šef kuhinje-organizator centralne nabave-naročnik-koordinator, v kateri bi bil vsak člen enako pomemben, bi morali oceniti, kolikšne količine hrane bo naslednje leto potrebovalo deset lokalnih gostiln, kmetje bi se s sklenitvijo posla zavezali, da bodo zadostili potrebe s povečanjem pridelave. Prepričan sem, da bi na koncu lahko sklenili, da smo družbeno odgovorni in da smo dokazljivo povečali lokalno samopreskrbo.«

Vendar gre z dogovori za zdaj po polžje. Do povezovalca, kar podjetje 18sedem3 poskuša biti, so kmetje (dokaj) nezaupljivi. »Ne glede na to, da smo stranka, ki plača pošteno, po transparenti ceni, ki je precej višja od zadružnih, poleg tega vsak kupec ve, kaj in od kod kupuje,« je kritičen Buden.

Svojo ponudbo bodo predstavili tudi v Belgiji. »Tam že zdaj čakajo naše domače izdelke, a je problem na naši strani: bomo lahko zadostili povpraševanju? Vsi tarnamo, da nič ne izvažamo. Kako pa bi, če ne pridelamo dovolj, za to niti ni neke želje?« Sami, kot pravi, ne vidijo krize, saj brez težav povečujejo posel. »V tej depresivni situaciji smo zato, ker ne znamo sodelovati. Le tarnamo in čakamo, da nas bo nekdo potegnil iz težav, pozabljamo pa, da živimo v raju, saj še nikoli nismo živeli v takšnem izobilju kot doslej. Res je, da pri nas kmetovanje odmira zaradi velikega evropskega trga, pa ne bi bilo treba: naravnih danosti imamo več kot dovolj, le rokave bi morali zavihati. In če bi se znali povezovati, bi bili po mojem lahko najboljša država na svetu.«