Tiskane izdaje
Kulturno gotovo ena najdragocenejših stavb v Ljubljani zdaj propadajoča le še nemo molči. Če bi opečnati zidovi Cukrarne, ki so jo na nabrežju Ljubljanice zgradili leta 1828, govorili, bi znali povedati marsikatero zanimivo zgodbo. Po letih neusmiljenega trohnjenja bo skoraj dvesto let stara stavba zaživela v novi podobi. V arhitekturnem biroju Scapelab je ekipa projektantov namreč zasnovala sodoben prostor kulture, ki bo kmalu začel novo poglavje v zgodovini te stavbe.
V sredo bodo v Galeriji Kresija ob 19. uri odprli razstavo preobrazbe Cukrarne – Od tovarne sladkorja do tovarne kulture –, ki pa ne bo običajna arhitekturna razstava.
Čeprav se zdi, da je propadajoča stavba na Poljanskem nasipu brez vrednosti, v svojih zidovih nosi izjemno vsebino. »Cukrarno poznamo kot prostor vojašnice, zaklonišča in ubožnice, predvsem pa kot prostor družbenega roba in bede, kamor so se naši literati iz obdobja moderne umaknili in nekateri tam tudi umrli. A zgodovina te stavbe je bogatejša in resnično presenetljiva,« pripoveduje Marko Studen, vodja biroja Scapelab.
Prvi parni stroj in veliki dobički
Cukrarno sta postavila trgovca iz Trsta. Rossman in Pelican sta tista, ki sta pred dobrimi 186 leti v Ljubljani odprla rafinerijo sladkorja. Lastniki rafinerije so se potem večkrat zamenjali, prav tako njeno ime. Toda pomembnejše je, da so leta 1835 vanjo postavili prvi parni stroj na Slovenskem. Ta je poganjal vodno črpalko in dvigoval material v višje nadstropje, stavba pa je z njim postala zibka slovenske industrializacije, celo globalizacije. Menda je v najboljših letih v proizvodnji delalo več kot dvesto delavcev, dobički so bili izjemni. Toda leta 1858 je izbruhnil požar, menda tako velik, da se je staljen sladkor cedil celo v Ljubljanico. Očividci so govorili, da je bila reka več dni rjava in sladka.
»To je bila tovarna, ki je delovala na globalni ravni. Kapital je prišel iz Anglije, njena tiha lastnika pa sta bila Juda. Melaso so v Ljubljano uvažali iz daljne Azije. Logistično je bila rafinerija na dobro izbranem kraju – na eni strani obdana z Ljubljanico, po kateri so lahko prevažali surovine, in hkrati dovolj blizu Trbovelj, od koder so vozili premog. Ampak požar, ki jo je razdejal, je bil zgolj na videz nesreča. V tovarni so želeli ustaviti proizvodnjo, saj je nova francoska tehnologija pridobivanja sladkorja iz sladkorne pese prehitela način, ki so ga uporabljali v Cukrarni,« zgodovino druge polovice devetnajstega stoletja na kratko opiše Studen, ki je z ekipo še pred začetkom priprav na projekt dodobra raziskal preteklost te znane ljubljanske arhitekture. Pravi, da s sodelavci še vedno odkrivajo nove informacije o Cukrarni, oglašajo pa se jim tudi ljudje, ki so v njej živeli.
Bogata arhitekturna zgodovina
Sprva manjša stavba s 356 okni je zaradi namembnosti začela rasti. »Pridobila je dve nadstropji, nato so jo podaljšali, sledila so leta prezidav, dozidav in širitev, s katerimi je Cukrarna dobila strukturo, kot jo poznamo danes. Leta 2010 so del zgradbe podrli zaradi Fabianijevega mostu, ki so ga zgradili med Dvorcem in Cukrarno, eden od načrtov pa je v preteklosti predvideval tudi, da bi bilo tu nakupovalno središče,« pripoveduje projektant Jernej Šipoš, eden od članov ožje ekipe, ki je sodelovala pri pripravi projekta prenove.
Na natečaju, ki je bil leta 2009 razpisan za preureditev Cukrarne in območja okoli nje, je bila za realizacijo izbrana rešitev Scapelaba. »Srečo imamo, da je komisija v našem predlogu videla kakovostno idejo. Projekt je izvedljiv in ima vizijo. Izhajali smo iz simbolne vrednosti, ki jo ima ta impresivna stavba, in si v njej zamislili galerijo. V predlogu smo vse njeno drobovje izpraznili, saj bi ga bilo nemogoče popraviti. Tako smo ustvarili prostor, ki bi s posameznimi razstavnimi prostori velikih dimenzij lahko poleg manjših gostil velike razstave in dogodke. V historično ostenje so torej vstavljeni moderni prostori, namenjeni razstavljanju kulturne produkcije. Pri projektiranju smo se oprli tudi na izjemno vrednost prej omenjenih 356 oken, ki v notranjosti ustvarijo izjemno atmosfero,« je ponosen na delo ekipe vodja biroja. S projektom prenove, pri katerem je sodelovalo več kot sto sodelavcev širše ekipe, je prestolnica dobila možnost ohranitve in hkrati sodobne interpretacije svoje kulturne in industrijske dediščine. »Gre za nekakšno metamorfozo stavbe. Duh kulture, ki se je zapisal v zgodovino Cukrarne, ostaja, toda z novo namembnostjo prostora se bo rodila tudi neka nova kultura,« razmišlja Jernej Šipoš.
Skrajni čas
»Zadnja naložba v prostore za likovno umetnost se je zgodila z Moderno galerijo v času po drugi svetovni vojni. Potem slabih sedemdeset let ni bilo takšnega vlaganja v galerijsko dejavnost. V Ljubljani je resda mogoče najti številne galerije, a galerijski prostor je zelo razpršen. Skrajni čas je torej, da v središču mesta dobimo prostor, ki bo omogočil predstavitev domačih in tujih avtorjev. In ne le to, umetniki bodo imeli možnost svoja dela v delavnici tudi realizirati,« razloži Marko Studen in doda, da bo prostor nevtralen in odprt. Uporabljati ga bo mogoče na različne načine.
V njem so načrtovali tudi jazz klub, restavracijo, multimedijski prostor ter specializirano knjigarno in knjižnico, medtem ko bo južno dvorišče oblikovano kot prireditveni prostor. Naložba je ocenjena na dobrih osemnajst milijonov evrov.
»Projekt Cukrarna je uvrščen na seznam projektov za pridobitev evropskih sredstev. Želimo, da bi se gradnja kmalu začela, saj so vsa gradbena dovoljenja že pridobljena,« želje razkrije Marko Studen in malce zaskrbljeno opozori: »Dejstvo je, da hiša propada, notranja struktura je preluknjana in zelo nevarna. Če ne bomo ukrepali, se bo podrla. Zato imamo zdaj enkratno in verjetno zadnjo priložnost, da jo rešimo.«
