Reportaža z Azorov: Z glavo v oblakih Atlantide

Iz srednješolskih ur geografije sem se sicer spomnila azorskega anticiklona, ki k nam pozimi prinaša suh in topel zrak, a je bil za točno lociranje potreben zemljevid. Devet vulkanskih otokov je del Portugalske in leži sredi Atlantika na tretjini poti proti Kanadi ali dobre tri ure letenja iz Lizbone. Tam nekje kot mitološka Atlantida, zato najbrž ni naključje, da nekateri verjamejo, da so Azori pravzaprav vrhovi potopljene celine.

Čeprav morda zvenijo kot kakšna prestižna destinacija, jih množični turizem v nasprotju s sosednjo Madeiro še ni odkril in tudi večina turistov, ki jih obiščejo, prihaja iz celinske Portugalske. Ti radi rečejo, da Azorci za njimi zaostajajo vsaj dvajset let. A počasen ritem življenja na otokih, kjer se ljudje še vedno večinoma preživljajo s kmetijstvom, živinorejo in ribištvom, je dobro pribežališče za nostalgike, ki bi se radi vsaj za kakšen teden iztrgali sodobnemu načinu življenja ter se prepustili potovalnim izzivom, kot so pomanjkanje javnega prevoza, nenavadni urniki trajektov in – ob neznanju portugalščine – sporazumevanje z rokami. Hkrati pa ta dobro varovana skrivnost Evrope, kakor Azore opisuje žepni vodnik, nagrajuje s prijaznostjo in pristnostjo domačinov, neokrnjeno naravo, nizkim cenami in ležernostjo vsakdana.

Ni prevoza, je prijaznost

Načrt slabe tri tedne trajajoče poti je obsegal povratni let Zagreb–Lizbona–Terceira, obisk štirih otokov: Terceire, São Jorga, São Miguela in Pica, spanje v hostlih in pri domačinih, ki sva jih poiskali prek mreže za izmenjavo prenočišč couchsurfing, ter uporabo trajektov in javnega prevoza. Pri slednjem se je zataknilo. Avtobusov je malo in vozijo redko, izposoja avtomobila bi se izplačala, če bi nas bilo več, taksiji so dobra in ugodna alternativa, a še ceneje in predvsem bolj zabavno je štopati – tudi zato, ker domačini radi ustavijo. Včasih še preden utegneš iztegniti palec; dovolj je, da se sprehajaš ob cesti in si videti kot malce izgubljen tujec. Tako nama je na São Jorgu ustavil Malhero v terencu in naju s svojim prijateljem spotoma peljal še na kavo na lokalno plažo, predstavil nekaj mimoidočih, ponudil azorski tobak, povedal za najboljšo gostilno v vasi in nama dal telefonsko številko, »če bova karkoli potrebovali«.

Lepoto narave na Azorih je težko ubesediti. Ko stojiš sredi vulkanskih vzpetin na São Jorgu na okoli 800 metrih nadmorske višine ter čez neskončne palete zelenih travnikov zreš v temno moder ocean, ki se zajeda v zaliv Fajã da Caldeira de Santo Cristo, se zdi, da je nekdo na majhen kos zemlje nametal nezdružljivo. Če na vrhu mrzlo brije veter in se občasno znajdeš z glavo v oblakih ter se med spustom zabavaš z zobanjem gozdnih jagod, preganjanjem divjih zajcev in izogibanjem kravam, je po enournem spustu na obali spet sončno in vroče, pot zaide med nasade banan in koruze, zadiši po morju, nad glavo pa letajo galebi in druge morske ptice.

Poleg tega ponujajo Azori tudi jame, jezera, botanične vrtove, tople vrelce in naravne toplice, slapove, gejzirje in pravi vulkan, ki je z 2351 metri tudi najvišji vrh Portugalske. Pico je torej tisti otok, ki ga je treba obiskati že zato, da se postaviš ob vznožje istoimenskega očaka, ki je pogosto zavit v oblake. Vzpon nanj se začne na približno 1200 metrih in čeprav je morda pot manj zahtevna kot vzpon na najvišji slovenski vrh, je težava vreme, ki je na Azorih precej nepredvidljivo. Vrh lahko v trenutku ovijejo oblaki in megla, zato se pohodniki hitro izgubijo. Kakor nama je povedal domačin Daniel, so imeli zadnjo smrtno žrtev pred nekaj leti, ko si je pohodnica zlomila nogo in umrla zaradi podhladitve, a to je bilo pozimi, ko je bil Pico odet v sneg. Sicer pa vsakega pohodnika v koči pred vzponom opremijo z GPS-napravo, za približno sto evrov pa je mogoče najeti tudi vodnika. Pravijo, da sta sončni vzhod ali sončni zahod s Pica ena najlepših podob. To nama je potrdil tudi nemški par, ki je zgoraj prenočil v šotoru in doživel oba razgleda na prostrani Atlantik.

Ne morje, ocean

Na Atlantik so domačini še posebno ponosni, in ko taksista Frankija, ki naju prvi dan popelje od letališča do hostla, vprašam, ali je morje dovolj toplo za kopanje, mi odločno pojasni: »To ni morje, to je ocean,« in naju razveseli z informacijo, da ima za namakanje prijetnih 24 stopinj Celzija. Čeprav Azori ne slovijo po spektakularnih plažah, so prav povsod urejena kopališča ali tako imenovani naravni bazeni – zalivi, obdani s skalami, ki varujejo pred visokimi valovi, nekaj pa je tudi peščenih plaž in zalivov, kjer je mogoče deskati. Poleti je oceansko vreme najbolj stabilno, s povprečno temperaturo 23 in najvišjo 27 stopinj Celzija, je pa vlaga včasih tudi 90-odstotna. Ko kljub soncu prši, imaš občutek, da si v velikem ogrevanem rastlinjaku. To je seveda še posebno všeč cvetju in zelenju, ki ga moramo pri nas skrbno gojiti, da uspeva, na Azorih pa je pravzaprav plevel, ki raste povsod. Saj najbrž niste še nikoli videli špinače rasti na plaži, obcestnih nasadov hortenzij, ki zakrivajo ovinke, ali nepreglednih travnikov dišeče melise? Še ena nepozabna izkušnja na Picu je opazovanje kitov in delfinov, ki navadno traja tri ure, zanj pa je treba odšteti približno 40 evrov. Za nekaj več je mogoče tudi zaplavati z delfini. In če smo kita opazovali zgolj od daleč, smo večkrat zapluli med delfine, ki so neumorno skakali ob ladji, a ko so tisti v neoprenskih oblekah, maskah in plavutkah skočili v vodo, so se prestrašili in se umaknili proč. Promocije, ki prikazujejo delfine kot filmskega Flipperja, so zavajajoče – to so divje živali, ki so še posebno plašne ali celo nevarne, kadar imajo s seboj mladiče, jih je pa zato prav prijetno opazovati s krova.

Nihče ne ubeži

Ko se podava v Ponta Delgado, glavno mesto na največjem otoku São Miguel, se po tednih vaškega živ­ljenja malce zmedeva, ko spet zagledava stolpnice, semaforje in nakupovalni center. Čeprav prestolnica, ki je pravzaprav veliko pristanišče, ni nič posebnega, jo je vredno obiskati, ker je dobro izhodišče za izlete do modrega in zelenega jezera v bližini Sete Cidades ali do predela z gejzirji Furnasa, kjer se je mogoče namakati v termalni vodi. S prijateljico pa sva bili navdušeni nad rastlinjaki ananasov, o katerih sva si končno razrešili uganko, ali rasejo na drevesu ali v zemlji. Odgovor se glasi: na grmih!

Ljudje, ki sva jih spoznali na potovanju, niso bili samo prijazni in gostoljubni, ampak tudi zelo zaupljivi. Gostitelj Daniel, ki sva ga poiskali na spletni strani Couchsurfing, na kateri je mogoče najti domačine, ki ponujajo prenočišča, nama je v dneh, ko ni imel časa, da bi naju spremljal, preprosto zaupal ključe svojega golfa in povedal, da je njegova hiša vedno odklenjena. »Če bi imel nekdo zelen športni avto in bi mu ga ukradli, ali misliš, da bi lahko neopaženo zbežali? Poleg tega se tu vsi poznamo,« je razložil informatik in bodoči študent saksofona, ki se je pred štirimi leti s celine preselil na Pico ter v trenutku vzljubil sproščeno in varno življenje sredi ničesar. In res, še nikoli se na potovanju nisva počutili bolj varni, še tiste stvari, ki sva jih kje pozabili, sva po nekaj dneh ali tednu dni dobili nazaj; denimo, očala v trgovini in fotoaparat, pozabljen na sedežu trajekta. Čeprav je celinska Portugalska daleč, je kriza oplazila tudi Azore z 240.000 prebivalci, ki uživajo posebno politično avtonomijo. Neugodne gospodarske razmere občutijo predvsem mladi, ki čedalje teže najdejo zaposlitev. Receptorka v hostlu na São Jorgu nama pove, da je po izobrazbi psihologinja, a službe na otočju ni našla, je pa ostala, ker bi bila rada bliže družini. Marco, defektolog, se bo, če mu ne bodo podaljšali pogodbe v šoli za otroke s posebnimi potrebami, najbrž podal v Brazilijo, ki zaradi gospodarske rasti in skupnega jezika postaja čedalje bolj privlačen cilj brezposelnih Portugalcev. Po drugi strani nama je João, pri katerem sva stanovali na Terceiri, študent medicine, povedal, da njegovim staršem ni kaj dosti mar za krizo. Oče se že od rane mladosti ukvarja z živinorejo, mati skrbi za družino, vrt in domače živali. Živijo v prijetni hiški, s pogledom na morje. Oče in Joãov mlajši brat rada hodita na bikoborbe, ki so zelo priljubljene in poleti na sporedu večkrat na teden, večerja pa je čas, ko se družina zbere ob domačem mesu, ribah, krompirju in sladicah.

Cene so na Azorih nižje kot v celinski Portugalski, davki so ugod­nejši, a so tudi plače slabše. Imajo pa srečo, da veliko živil pridelajo in predelajo sami: meso, mleko, sir in pekovske izdelke, vino, zelenjavo in sadje, predvsem pa veliko rib, še posebej tune. Vaške trgovinice, mini mercadi, so kot lekcija, kako lahko na nekaj kvadratnih metrih na police zložiš tudi najbolj nemogoče kombinacije, od testenin, sukanca do igrač ali čevljev, pa se nobena stranka ne bo pritožila, da česa ne more najti. Popotniške pravljice.

Teorijo o Azorih in Atlantidi so znanstveno ovrgli zaradi neujemanja geološke starosti in ker so bili otoki, ko so jih v 15. stoletju odkrili portugalski pomorščaki, popolnoma obljudeni, toda niso redki popot­niki, ki so tu našli svoj pravljični košček sveta. Zato so običajne zgodbe o nemških ali ameriških turistih, ki so si kupili stare hiše (cene za kvadrat­ni meter so le okoli 500 evrov), jih obnovili ter se vsako poletje vračajo sem ali se kar preselijo. Tudi midve sva si že izbrali sanjski hišici s teraso in vrtom hortenzij ter pogledom na morje. Pardon, ocean ...