Resnica o izvoru denarja

Denar – Nedolžna prevara: Ni treba biti ekonomist, da razumeš nastajanje denarja, meni Aleš Praprotnik.
Objavljeno
12. januar 2013 21.51
SLOVENIJA LJUBLJANA 03.01.2013 ALES PRAPROTNIK AVTOR KNJIGE DENAR NEDOLZNA PREVARA FOTO:ROMAN SIPIC/DELO
Jana Zupančič, Nedelo
Jana Zupančič, Nedelo
Nastala je prva knjiga v slovenščini, ki na enem mestu združuje informacije o izvoru denarja v zgodovini, njegovem nastajanju danes in o tem, zakaj je ravno to eden od glavnih razlogov, da smo v veliki finančni krizi. Obenem kritično predstavi številne možne trajnostne reforme sistema. Kajti, alternative obstajajo, poudarja avtor Aleš Praprotnik, po izobrazbi sicer socialni pedagog, ki je skoraj tri leta na podlagi skoraj 350 različnih virov brskal po drobovju bančnega sistema.

Kaj navede socialnega pedagoga, da se loti takšne ekonomske, večinoma še neobdelane teme?

Po branju knjige Web of Debt mi je postalo jasno, da je ta tema zelo pomembna: kdor obvladuje finance, obvladuje marsikaj. Nato sem se konkretneje vrgel v raziskovanje, materiala je bilo čedalje več in zato se je pojavila ideja o knjigi – po številnih preverjanjih in obdelavi mislim, da se je izoblikoval neki celosten tekst, ki obdela vse vidike denarja, ki so pomembni za posameznika.

Pomembni predvsem z vidika …?

Ljudem je treba omogočiti dostop do informacij, da bodo razumeli, kaj se v resnici dogaja, zakaj smo v krizi. A teh informacij ni nikjer; ne v medijih ne v specializiranih publikacijah, podatki v ekonomskih učbenikih glede ustvarjanja denarja so zastareli. Govori se le o morebitnem bankrotu, prevelikem primanjkljaju, nižanju bonitetnih ocen, sanaciji bank, zelo malo ljudi pa se vpraša, kako sistem deluje, in ali ni to povezano s položajem, v katerem smo. Informacije so v najboljšem primeru razdrobljene, moja knjiga jih vse razumljivo združuje na enem mestu. Kriza v finančnem sektorju se, kot vidimo, hitro prenese v gospodarstvo. Če ni denarja, se vse ustavi, saj se na neki točki pospeševanje posojil ustavi, rast se prevesi v padec. Prezasičenost z dolgom se kaže v propadih podjetij in bank, po bančnem sistemu se širi nezaupanje, zaradi česar nastane kreditni krč ... Če bomo razčistili in razumeli, kako sistem deluje, bomo tudi veliko lažje uvideli, kakšnega bi bilo treba vzpostaviti, da bo čim bolje služil čim širši skupnosti. Pri tem je treba pogledati tudi, kaj je v zgodovini dobro delovalo, in te elemente vnesti v sistem.

Ali po vašem mnenju sploh obstaja kakšna želja po spremembah?

Po eni strani je dobro, da je kriza, saj sedaj celo centralni bankirji, regulatorji in ekonomisti končno spoznavajo, da stvar ne deluje dobro in da je treba finančni sektor omejiti zlasti na točki izdajanja zasebnih posojil, denar pa namesto v finančne špekulacije usmerjati v realno gospodarstvo, predvsem pa imeti vse pod nadzorom. Kriza namreč korenini zlasti v velikem porastu zasebnega zadolževanja, ki ga je velika večina neoklasičnih ekonomistov v celoti prezrla, saj je večina prepričana, da banke le posredujejo denar naprej in da zato v celoti zasebni dolg ne narašča, pač pa se zgolj preliva z enega v drugi žep. In zato zasebnega dolga, ki je bil nekajkrat višji od državnega, sploh ni nihče upošteval, niti tega ne, kako eksponentno so naraščali krediti – to je velika slepa pega v tej teoriji.

Kriza jih je morala potemtakem dejansko presenetiti?

Vse to je med drugim povezano s precej okrnjenim poznavanjem tega, kako denar pravzaprav nastaja. Tako imenovano pomnoževanje kredita, po katerem banka od pridobljenega depozita vzame določen del stran, večino pa posoja naprej ter tako pomnožuje do določenega večkratnika, je popolnoma zastarel, a ga na ekonomskih fakultetah še vedno poučujejo. Skratka, kriza kaže, da je treba v ekonomske modele, tako kot to že počne odlični ekonomist Steve Keen, vključiti tudi finančni sektor – banke, denar in dolg. Modeli ga doslej, kot rečeno, sploh zajemali, zato ni čudno, da je bila kriza takšno presenečenje.

Kakšna je torej resnica o izvoru denarja?

Nastaja kot posojilo v komercialnih bankah, praktično z nekaj potezami na računalniku. Banke namreč zgolj razširijo obe strani računovodske knjige – imetje in obveznosti – naenkrat. Če varčevalec položi denar na banko, to zanjo pomeni obveznost. Legalno denar pripada njej, a ga je na zahtevo dolžna izplačati varčevalcu. Vendar banka tega depozita ne posoja naprej, pač pa za posojilo ustvari popolnoma nov denar, za katerega ne potrebuje nobenih depozitov – ne varčevalcev ne centralne banke. To izvede na način, da tako med obveznosti kot imetje v računovodski knjigi vpiše znesek posojila, s čimer zadosti določilu, da morata biti obe strani izenačeni. Tako danes nastaja elektronski denar in tega je največ v obtoku, okrog 90 odstotkov.

Komercialne banke imajo tako največjo moč pri ustvarjanju denarja, pa tudi pri določanju, komu in pod kakšnimi pogoji bodo odobrile posojilo, torej kam se bo ta denar pravzaprav usmeril. In pri tem so vsakršne teorije zarote odveč: denar gre preprosto tja, kjer se nadejajo največjih dobičkov, to pa so v 90 odstotkih špekulacije (nakupi finančnega imetja, hipotekarna posojila ...). Tako usmerjanje denarja vodi v finančne balone, ki se na neki točki sesujejo.

Gre skratka za denar brez popolnega kritja?

No, tako je že lep čas. Časi rezerv v zlatu so že zdavnaj mimo. Nekateri menijo, da je vrnitev na zlati standard rešitev, vendar je treba vedeti, da so banke tudi v zlatem standardu ustvarjale papirnati denar in da so nastajale finančne krize. Vendar denar brez kritja sploh ni glavni problem. Poglavitni problem je količina izdanih kreditov, torej novega denarja, to, kam se ga usmerja, in obrestne obresti. Zaradi slednjih začne dolg eksponentno naraščati, se obesi na gospodarstvo ter ga na koncu tudi zaduši – dolg namreč raste hitreje kot produktivnost. Pride do zloma, saj podjetja in ljudje ne morejo več vračati posojil. Če bi ostali zgolj pri navadnih obrestih in ne obrestnih, bi ob zadostnem kroženju denarja funkcioniral tudi današnji sistem, a z domnevo, da bi se večina denarja usmerila v produktivno gospodarstvo. Minister Šušteršič in drugi ekonomisti govorijo o rentnikih, ki so v dvajsetih letih izčrpali naše gospodarstvo, vendar ne vidijo, da finančni sektor sam pomeni rentniško kasto, ki se prisesa na denarni tok podjetij zgolj zaradi podeljene pravice ustvarjanja denarja.

Če prav razumem, je torej edini oprijemljivi denar bank ustanovitveni kapital, medtem ko je večina drugega »pridelanega« elektronsko …

Denar v vsakem primeru nastaja iz nič. Tudi centralne banke ustvarjajo denar iz nič, vendar gre v tem primeru za centralnobančne rezerve, elektronski denar, s katerim potekajo medbančne poravnave in transakcije. Na koncu dneva imajo tako nekatere banke presežek, druge pa primanjkljaj teh rezerv, zato si jih medsebojno posojajo na medbančnem trgu. Rezerve so denar, ki ga centralne banke »tiskajo«, vendar se ne sproščajo v javno porabo, zato so vsi strahovi o hiperinflaciji zaradi kvantitativnega sproščanja odveč. Velja obratno: komercialne banke naročajo centralni banki, koliko gotovine in rezerv jim mora dati, in ta kot posojilodajalec v skrajni sili ni v položaju, da bi jih lahko zavrnila.

Denar je, skratka, z izjemo gotovine, stvar nekaj potez po računalniški tipkovnici?

Za izdajanje gotovine – kovancev in bankovcev – imajo licenco centralne banke, v obtok jo pošiljajo toliko, kolikor jo zahtevajo komercialne banke. Vsega skupaj gotovina pomeni med tremi in desetimi odstotki denarja v obtoku, vse drugo je elektronski denar.

A večina ljudi si predstavlja, da je denar podprt z zlatom; da centralna banka tiska gotovino in jo daje bankam, te pa to posojajo naprej; da so posojila pokrita z gotovino v trezorjih … te predstave so napačne. In četudi se zavedamo, da je večina denarja elektronskega, še vedno menimo, da banka obstoječi denar pošilja naprej. Pa vendarle: denar, ne glede na to, da nastane iz nič, ima neko potencialno vrednost. Če ga namreč vložimo v nekaj konkretnega, potencialno vrednost preoblikujemo v realno. Bistveno pri vsem tem je zaupanje v valuto, da se je ne ustvari preveč in da se jo usmeri v produktivni sektor. V tem primeru niti ne prihaja do inflacije, do katere naj bi domnevno prišlo zaradi preveč natisnjenega denarja.

Vendarle pa Slovenija zaradi vpetosti v evropske povezave ne more kar sama od sebe natisniti denarja?

Ne more – v tem primeru bi šlo za ponarejanje denarja. Slovenija mora denar nekje dobiti – ga pobrati z davki, si ga nekje sposoditi … –, saj ga, ker nimamo suverene monetarne valute, ne moremo sami ustvarjati. S prevzemom evra in zavezujočim maastrichtskim sporazumom smo se nekako ujeli v past oziroma smo veliko bolj omejeni kot prej, ko smo imeli tolar. In tudi zato plačujemo precej večje pribitke na obveznice kot npr. ZDA – te namreč lahko same ustvarjajo denar in lahko poplačajo svoje dolgove v dolarjih. Evropska centralna banka v primerjavi z ameriško Fed (Sistem Federal Reserve) lahko financira zgolj evropski parlament, ne pa posameznih držav, kar je po mojem absurd. Denar bi predvsem v časih krize lahko dajala neposredno brez obresti in pomagala državam.

Nekako smo navajeni, da zdaj ni mogoče več ničesar dobiti zastonj …

Ustvarjanje denarja brez dolga je v preteklosti že dobro funkcioniralo: med državljansko vojno v ZDA je severnoameriška oblast tako izdajala zelence ('greenbacks'), na otoku Guernsey (pri Franciji, sodi pod britansko krono, vendar ni del Združenega kraljestva, op. p.) še zdaj izdajajo lastni denar, in to v praksi lahko deluje zelo dobro. Eden izmed poglavitnih pogojev za to je seveda pravna in neskorumpirana država, ki nima težav s pobiranjem davkov in gospodarstvom. In če lahko država izdaja obveznice, potemtakem lahko tudi svojo valuto, torej ne potrebuje nekega posredništva, da dobi denar. Lahko izda denar brez obresti, mu podeli legitimnost in ga koristno uporabi. To pomaga pri zagonu gospodarstva, tako se lahko požene ves cikel. Denar bi seveda morala ustvarjati strokovno in od vpliva politike neodvisna centralna banka, obenem pa morajo dobro delovati pravne institucije. Monetarna suverenost je kljub vsemu pomembna in bi morala biti kot pravica slovenske države zapisana v ustavo.

Ali bi Slovenija lahko kaj rešila sama ali ima zaradi EU popolnoma zvezane roke?

Slovenija verjetno ne bo izstopila iz evra in EU, kljub vsemu obstajajo rešitve. Ena od njih so javne banke. Država evrov ne more ustvarjati, banke pa jih lahko. Država bi torej lahko ustanovila javno banko, ki mora po statutu podpirati gospodarstvo, je dolgoročno zmerno profitabilno naravnana ter deluje v javnem interesu. V njej bi bili zaposleni javni uslužbenci, ki ne bi prejemali ekscesnih bonusov. Banka bi torej ustvarjala lastne elektronske evre in jih usmerjala v gospodarstvo. Tako so delovale tudi nemške banke v drugi polovici 19. stoletja, ki so z načrtnim kreditiranjem gospodarstva uspešno doprinesle k industrijskemu razcvetu.

A trenutno so vse sile usmerjene v reševanje državnih bank, kaj šele, da bi kdo razmišljal o ustanovitvi kakšne nove?

Države dobesedno hitijo na pomoč bankam, katerih talke so, namesto da bi pogledale v kolesje sistema in premislile, ali morebiti ne obstajajo kakšne druge alternative. Ena opcija je zagotovo premišljen nadzorovan propad državnih bank, v katerem bi imeli depozitorji prednost pred upniki – če je to izvedljivo. Druga je prodaja državnih bank za en tolar, pa naj se novi lastnik ubada s sanacijo. Pri tem bi morala revizija ugotoviti, kam se je usmerjal denar, koliko so za slaba posojila odgovorni bančniki, regulatorji in menedžerji. Vsi ti bi morali prevzeti odškodninsko in kazensko odgovornost za nastalo stanje. Pozitivna stran propada bank bi na primer bila, da bi se zasebnikom in podjetjem dolg odpisal. Tako bi hitreje prišlo do razdolževanja, ki je zaradi zasičenosti dolga vsekakor potrebno – in odpis dolga je bil v preteklosti nekaj običajnega. Sredstva, namenjena dokapitalizaciji, pa bi lahko porabili za ustanovitev močne transparentne javne banke; osnovni kapital banke mora znašati pet milijonov evrov. Za kaj takšnega je seveda treba imeti precej poguma, tako pred domačo javnostjo kot tujimi bančniki in politiki.

Tole je precej drzen predlog … V knjigi ste se sicer kar konkretno razpisali tudi o drugih rešitvah, ki bi zagotovile bolj učinkovit sistem in bi deloval v interesu javnosti in gospodarstva.

Tudi Islandci so bili drzni, pa se jim je to obrestovalo. V Sloveniji bi lahko ustanovili tudi lokalne valute. Lep primer, kako uspešno lahko funkcionirajo, je avstrijsko mestece Wörgl, ki ga je z okolico zaznamovala visoka brezposelnost, občina pa je imela zelo nizek proračun za veliko dela, ki ga je bilo treba opraviti. Zato so ustanovili tako imenovane usihajoče bankovce, ki so vsak mesec izgubili odstotek vrednosti, zaradi česar so ljudje denar, ki so ga prejeli za opravljeno delo, hitreje porabljali. Hitrost kroženja denarja se je tako močno povečala. Občina je zacvetela, brezposelnost skorajda usahnila, in ko so želela tudi druga mesta posnemati zgled, je avstrijska centralna banka omenjene bankovce prepovedala in kmalu zatem je bila v Wörglu spet tretjina ljudi brezposelnih … Lokalnih valut, ki se od nacionalne razlikujejo v tem, da z njimi pač ne moremo plačevati državnih davkov in kazni – po dogovoru pa bi se lahko tudi dela dobička od lokalnih valut stekal v državni proračun –, je po svetu, tudi evroobmočju, sicer veliko: časovni dolarji, različni boni, sistem LETS, ki je neke vrste elektronska valuta, ki zapisuje človeški trud – račun posameznika se kreditira, ko da na voljo svoj izdelek ali storitev, ta kredit pa porabi za stvari, ki jih sam potrebuje. V Sloveniji že nastaja nekaj podobnega; za več informacij se lahko zainteresirani oglasijo kar pri meni.

Sliši se dobro, a za naš konvencionalni in poslušni prostor kljub vsemu nekoliko preveč »moderno« …

Za take poteze je, kot že rečeno, potrebnega veliko poguma, včasih tudi (drobno) kršenje evropske zakonodaje, če bi na primer želeli vpeljati z evrom vzporedno valuto. A tak nekonvencionalni ukrep, katerega cilj bi bil spodbuditi zagon dolgoročno stabilnega gospodarstva in bolj pravičen sistem, bi bil mačji kašelj v primerjavi s spornim početjem večine komercialnih bank, ki se izogibajo davkom, perejo denar, manipulirajo libor, podkupujejo politike … Mislim, da smo zdaj dojeli, kam nas je 'svobodno' bančništvo brez nadzora v zadnjih tridesetih letih pripeljalo – v sesutje sistema, krizo. Prizadevati bi si morali za to, da denar, ki je v resnici skupna stvar, začne delovati v dobro vseh. To je mogoče doseči z robustno, a obenem preprosto regulacijo bančnega sistema: bančna praksa in produkti naj zadoščajo preprostemu pogoju: ali prispevajo k javnemu dobremu ali ne. Prepovedati je treba škodljive izvedene finančne instrumente in spremeniti sistem nagrajevanja uslužbencev komercialnih bank, kjer šteje le, koliko kreditov izdajo, ne pa, kam in komu, da je le bonus čim večji. In pri tem banka ne deli nikakršnega tveganja, kar je čisti absurd, rešuje pa se jih za vsako ceno.

Za konec?

Ekonomska stroka naj v svoje modele vključi finančni sektor, država naj bančni sektor prisili, da bo resnično služil gospodarstvu in javnemu dobremu, obenem naj razišče možnosti za večjo monetarno suverenost. Bralce pa bi pozval, naj podprejo večjo lokalno samozadostnost in lokalne povezave, na primer kooperative.