Rojeni v napačnem telesu: transseksualnost pod Alpami

O vpisu spremembe spola v osebne dokumente po lastni presoji odločajo uradniki.
Objavljeno
16. november 2013 17.15
Eva Gračanin. V Ljublani 14.11.2013
Gorazd Utenkar, Mateja Kotnik, Nedelo
Gorazd Utenkar, Mateja Kotnik, Nedelo
V transseksualnih skupnostih po svetu bodo v sredo počastili transseksualni dan spomina (Transgender Day of Remembrance), s katerim se spominjajo novembra 1998 v Bostonu brutalno umorjene transseksualne ženske Rite Hester. V Sloveniji se kaj takšnega ni nikoli zgodilo, kar pa ne pomeni, da se transseksualnim osebam pod Alpami cedita med in mleko.

Najprej nekaj osnov: stoodstotnih moških in žensk je zelo malo. Velikanska večina ljudi je nekje vmes, vendar se jih velikanska večina v svoji koži počuti čisto dobro. Nekateri pa se ne. Tako obstajajo transseksualni moški, torej fantje, ki so se rodili kot dekleta, in transseksualne ženske, torej dekleta, ki so se rodila kot fantje.

V Sloveniji v sredo ne bo posebnih dogodkov. Za to je več razlogov. Odločilna sta, da je transseksualcev zelo malo in da se nočejo izpostavljati. Pravzaprav je v javnosti znana, ali bolje rečeno razvpita, le Salome.

Uradno še duševna motnja

Slovenska zdravniška stroka po besedah primarija Matjaža Šolinca z oddelka za plastično, rekonstrukcijsko, estetsko kirurgijo in opekline ljubljanskega kliničnega centra obravnava transseksualizem kot duševno motnjo. Torej kot bolezen. Ker zdravljenje bolezni v Sloveniji vsaj načeloma krije obvezno zdravstveno zavarovanje, je sprememba spola pri nas brezplačna.

Stališče stroke je sicer po mnenju Eve Gračanin, vodje mladinskih programov v društvu Informacijski center Legebitra – kjer se ukvarjajo z zagovorništvom pravic za istospolno usmerjene, biseksualne in transspolne posameznike in posameznice (LGBT) ter s socialnovarstvenimi storitvami za mlade LGBT – nekoliko za časom. Konec preteklega leta je namreč ameriška zveza psihiatrov (APA) transseksualnost črtala s sez­nama duševnih motenj. Ta odločitev bo nedvomno pomembno vplivala na ves svet. Ko je leta 1973 APA s seznama duševnih motenj črtala homoseksualnost, je to povzročilo plaz podobnih odločitev po svetu in zdaj samo še najbolj zadrte države vztrajajo, da je istospolna usmerjenost bolezen.

Gračaninova napoveduje podobno pot tudi pri transseksualnosti. Po odločitvi APA bo verjetno preteklo še nekaj časa, da jo bodo s seznama duševnih motenj zbrisali v Svetovni zdravstveni organizaciji, kdaj prej ali takrat pa se bo to zgodilo tudi pod Alpami. »Vsekakor bi le stežka rekli, da je Slovenija pri podobnih odločit­vah kakšen poseben svetilnik sprememb,« meni Eva Gračanin.

Dolgotrajen proces

Čeprav Slovenija v podobnih zadevah res ni svetilnik naprednosti – spomnimo se samo na klavrn referendumski potop družinskega zakonika lani spomladi –, pa spremembo spola krije zdravstveno zavarovanje. Kar seveda ne pomeni, da osebe, ki niso zadovoljne s telesom, v katerem so se rodile, to brez težav spremenijo.

Kandidate najprej čaka psihiatrična obravnava. Psihiater se mora namreč brez dvoma prepričati, da je nekdo zares transseksualen, saj bi imela operacija iz kakšnih drugih vzrokov uničujoče psihične posledice. Šolinc opozarja na enega prvih operiranih s konca 70. let prejšnjega stoletja, pri katerem so v psihiatrični obravnavi očitno naredili napako in mu spremenili spol iz moškega v žensko, čeprav ni šlo za transseksua­lizem, ampak verjetno prikrito homoseksualnost. Ta človek se še do danes ni sprijaznil s spremembo.

Ko se psihiater prepriča, da je tisti, ki ga obravnava, res drugega spola, kot je videti na prvi pogled – obravnava traja najmanj leto ali dve, lahko pa tudi veliko dlje, celo šest let –, ga prevzame endokrinolog. Ta najprej preveri, ali je kandidat za spremembo dovolj zdrav za postopek. Nekatera zdravstvena stanja namreč onemogočajo hormonsko terapijo, ključni del procesa. Če je vse v redu, se začne približno polletna hormonska terapija; transseksualni moški dobivajo moški spolni hormon testosteron, transseksualne ženske ženski spolni hormon estrogen.

Operacija

Zadnja stopnja postopka je operacija, za katero pa se nekateri transseksualci ne odločijo, saj so zadovoljni s spremembami zaradi hormonske terapije. Ta praviloma traja do konca življenja, če se odločijo za operacijo ali ne.

Šolinc nam je povedal, da je operacija spremembe spola iz moškega v ženskega neprimerljivo lažja kot nasprotna, torej iz ženskega v moškega. Pri prvi zdaj porabijo kožo penisa za izdelavo vagine in mod za izdelavo sramnih ustnic, prsi pa izdelajo podobno kot pri zdaj skoraj vsakdanjih operacijah za povečanje ženskih prsi. Nasprotni postopek je bolj zapleten. Najprej morajo odstraniti ženske prsi, pri čemer ni večjih težav; te nastanejo pri genitalijah. Ženski spolni organi so v nasprotju z moškimi v notranjosti telesa. Po odstranitvi maternice in jajčnikov se pojavi težava, iz česa bi izdelali penis.

V začetnem obdobju so uporabljali trebušni reženj, vendar je bilo vse skupaj videti bolj slabo. Nato so se usmerili v uporabo podlahtnega režnja, iz katerega lahko oblikujejo dokaj spodoben moški spolni ud.

Prve operacije spremembe spola so v Sloveniji izvedli konec 70. let prejšnjega stoletja. Čeprav je bilo tudi pri operacijah sprememb iz moškega spola v ženskega doslej veliko izboljšav, je po Šolinčevem mnenju največji korak naprej pomenil začetek uporabe podlahtnega režnja za izdelavo penisa pri spremembah iz moškega spola v ženskega na začetku 80. let prejšnjega stoletja.

V skoraj treh desetletjih in pol, kolikor so v Sloveniji mogoči ti posegi, so jih izvedli približno trideset. Približno pol jih je bilo iz moških v ženske in pol iz žensk v moške. Vendar zadnja štiri leta niso izvedli nobenega. Še več, Šolinc nam je povedal, da že leto in pol niso imeli niti enega interesenta za začetek postopka.

Kadrovska suša

Zakaj je tako, primarij ne ve. Mogoče se transseksualci raje odločijo za operacijo v kakšni drugi državi, kjer so postopki krajši in manj zapleteni; o etičnosti takšnih zdravnikov izkušeni kirurg ni hotel soditi. Verjetno pa je k operacijski suši na tem področju prispevalo tudi dejstvo kadrovske suše. Transseksualce je v preteklosti obravnaval dr. Slavko Ziherl, ki je umrl na začetku preteklega leta. Njegovo delo je prevzela Irena Rahne Otorepec, vendar je že mesece bolniško odsotna. Torej transseksualne osebe že mesece sploh nimajo mož­nosti, da bi začele postopek spremembe spola.

Da je kadrovska suša pomemben dejavnik pri obravnavi transseksualcev, meni tudi Eva Gračanin. »V Sloveniji je samo ena strokovna ekipa, ki lahko ponudi podporo transseksual­nim osebam. Edina psihiatrinja, ki lahko začne postopek, je že dolgo na bolniški. To je tako, kot da bi lahko vrata odprla le ena vratarka, nje pa ni,« je opisala razmere sogovornica.

Poleg tega meni, da je lahko ovira tudi dolgotrajnost postopka. Koliko ljudi se zato odloči za operacijo v tujini, pa ne ve. Sama pozna dva. Seveda je operacija v tujini povezana s finančnim bremenom, saj jo mora transseksualna oseba plačati iz lastnega žepa. Gre pa za zelo zahtevne posege, ki zlahka znesejo od 20.000 do 30.000 evrov ali še več.

Neprimerna ureditev

Po mnenju Eve Gračanin slovenska ureditev tega področja ni primerna. Predvsem zato, ker ne ločuje pravne in medicinske spremembe spola. Dokler oseba ni v postopku spremembe spola, namreč ne more pridobiti novih dokumentov. V Nemčiji in sosednji Avstriji so s tem že opravili. Pri njih si lahko spol v osebnih dokumentih spremeniš tako, kot si lahko pri nas osebno ime.

V Sloveniji pa ne samo da si spola v dokumentih ne moreš spremeniti brez vključitve v postopek spremembe spola, ampak tudi ni določeno, v kateri fazi postopka si lahko daš izdelati nove dokumente. O tem, ali je dovolj obravnava pri psihiatru, hormonska terapija ali celo operacija, presojajo sami urad­niki na upravnih enotah.

Pri tem je treba dodati, da je Slovenija nekako na sredini evropskih ureditev. Če lahko na primer v Nemčiji in Avstriji spol v dokumentih spremenijo tako kot drugod ime, lahko na Švedskem, ki velja za zgled odprte in napredne družbe, v dokumente novi spol vpišejo šele po operaciji za spremembo. Kljub temu Gračaninova meni, da slovenska ureditev ne bo primerna, dokler bo pravno spremembo spola pogojevala z medicinsko.