Slovenec s 15. osemtisočaka

Roman(o) Benet: Z ženo po nadstreških sveta, pa dvakrat presajen kostni mozeg, pa onstran nevidne meje.
Objavljeno
07. marec 2014 14.52
Grega Kališnik, Nedelo
Grega Kališnik, Nedelo
Si predstavljate junaka, ki ne zaupa svoji družici in jo ves čas zalezuje, kamorkoli že jo nuja sili? Če je njena sla osvajanje osemtisočakov, je zadeva zanj sila naporna, a zgodba 51-letnega Romana Beneta na srečo ne spada v to zvrst življenjskih kalvarij. Bil je vrh enajstih osemtisočakov, njegova pol leta starejša žena Nives Meroi tudi. Bila sta skupaj. Tudi na petnajstem.

»Oče in mati sta Slovenca iz Rateč, v požaru je zgorela domačija, postavili so novo hišo,« a ko so po drugi vojni prestavili meddržavno mejo, so Benetovi iz predmejskih postali zamejski Slovenci. Roman(o) Benet se je rodil v Italiji, a se absolutno »počutim Slovenca«. Živi v gruči petih hiš zaselka samih rojakov, Fusine Laghi. »V 1. razredu osnovne šole nisem znal besede italijansko.« Ob srečanju je, kot desetletja poprej, gotovo vrhunsko govoril italijansko, pri slovenščini se sem ter tja majceno zagozdi.

Sediva v trgovini z gorniško opremo v italijanskem Trbižu. Alpinist, himalajist, začne: »Nihče me ni učil plezanja. Oče je delal v fabriki, pa na kmetiji, ni imel časa zame, s prijateljem sva si zmišljevala tehniko, začela s smerjo v Mangartu in pozneje spoznala, da obstajajo tudi lažje.« Kot njuna krstna ocena V+. Pretežno so plezali v Julijskih Alpah, pri osemnajstih so nekateri imeli avtomobil, začelo se je resno plezanje tudi v Dolomitih. Po izobrazbi strojni tehnik »sem delal kot prevoznik gradbenega materiala, pa v tovarni verig, s Švicarji na tunelih. Kjer sem dobro zaslužil.« A ves denar je šel v višje sfere. Za gore.

Medena odprava

Spozna odpravarstvo, najprej je bila na vrsti Južna Amerika, Peru, tudi Nives, Italijanka, je bila že zraven, »poročena sva od leta 1988« in v Peruju sta sopihala na medenih tednih, vzponih. Spoznala sta se v šoli v Vidmu, po Romanovo Udinah, »me nauči delati alpinistične vozle, ona je bolj natančna, tehnična, začneva skupaj plezati, nato se še življenjsko naveževa«. Naučeni vozli so zdržali. Še kako.

Leta 1991, »ko so me povabili na K2, ni mogla zraven, tam se začne, pridemo do 8000 metrov, ogromno časa porabimo že za bazo, za vzpon ga zmanjka, a spoznamo, da zmoremo«.

Da zmore, Benet dokazuje z enajstimi pospravljenimi osemtisočaki. Z Nives. Da ne bi osvojenih našteval, bom tiste, ki ju še čakajo, Anapurna, Makalu, Kangčendzenga – da jih je skupaj 14, ve vsak pošten Slovenec. Tudi zamejski.

Makalu: »V zimi 2007/2008 je bilo, že ves mesec smo bili tam, ponoči nam odnese tabor, velike šotore z opremo, kuhinjo, na 5600 metrov ostanemo brez vsega, med spustom v spodnji tabor si Nives grdo zlomi gleženj in nogo, s prijateljem Luco Vuerichom sva jo morala nositi 15 kilometrov gor in dol,« dva dni je trajalo, helikopterja ni, prenevarno, nato se prostovoljno ponudijo Rusi, »v civilizacijo poletimo v groznih razmerah, morda je bilo to moje najhujše doživetje«.

Osemtisočaki: »Nevarno je zmeraj, a morda sva kdaj odnehala, preden bi bilo treba, in ravno zato preživela. Zavedava se tveganja, a imava izkušnje, kdaj odnehati!« Pove, kako je on mogoče močnejši od nje, ona psihično trdnejša. Kar je menda vobče odlika žensk v izrednih razmerah, tudi himalajskih. Viharjem izrednosti sta zakonca še bolj izpostavljena, ker se gor vedno odpravljata v mini odpravah, z največ nekaj prijatelji (makalujskega Luco je pozneje vzel prisojniški plaz), včasih še to ne. Popolnoma sama sta bila na vrhu Manasluja, K2 in Daulagirija. Še o Romanovi moči. Možak, dobrodušen, da ti res urico otopli, se zdi sila telesno krhek, ko govori o svoji moči, se na glas reživa. A kdor se zadnji smeje, stoji na za zdaj enajstih najvrhovih.

Oh in sploh in Gerlinde

Nives Meroi, italijanska športna zvezdnica, državna odlikovanka, je bila kandidatka za prvo žensko, ki bi osvojila vseh 14 najvišjih. »Načeloma je štartala na ta projekt, saj nama je pomagal pri sponzorjih.« Finančno sta, pravi Roman, slabo pokrita, s svojo odpravarsko miniaturnostjo, a to spada k njuni etiki. Roman je solastnik prodajalne Alpstation. »Firma Montura mi je namesto denarja ponudila solastništvo v trgovini.« Možnost preživetja.

Osemtisočaki so z nežnejše plati osvojeni. Južni Korejki Oh Eun-Sun, ki naj bi bila prva, očitajo goljufanje. Oh! Velja, da je bila prva na vseh Španka, Baskinja Edurne Pasaban, prva brez dodatnega kisika pa Avstrijka Gerlinde Kaltenbrunner. »Nives ni imela šans,« pove Roman, tekmici sta »za eno odpravo porabili toliko denarja kot midva za štirinajst«.

Na vseh vrhovih sta bila brez dodatnega kisika, ki ga ne uporabljata niti regenerativno v baznem taboru. Himalajskih vrhov se lotevata brez višinskih nosačev, brez fiksnega tabora, šotor je ves čas z njima. »Če nama ne uspe, se vrneva navzdol s šotorom in vse se začne znova.« Zaradi takšne etike se seveda izmuzne estetika, podoba prvakinje – ki pa se je z Avstrijko in Španko v goropisje vtisnila kot najbolj izpostavljena konica izredno širokega, številčnega in denarno naphanega projekta, dodatno podprtega s kisikom, navzgor, včasih celo navzdol, se sliši. Meroijeva v to ne bi nikdar privolila. Razočarana je, razlaga mož, da so tudi ženske pri veleprojektu ubrale gaz moških, osvojitev z vsemi sredstvi, z višinskimi nosači, vso mogočo opremo. Mimogrede, Benet je, čeprav enajstkrat najviše, daleč od prvenstva, moška bitka za štirinajstico je že davno dobljena, malone himalajska prazgodovina.

Huda aplazija

Leto 2009, Kangčendzenga, tretja najvišja: »Tik pred naskokom na vrh postanem počasen, prvič se je zgodilo, da je bila Nives na dnevnem cilju pred menoj.« Meroijeva odloči, da sestopita, ona bi se lahko pridružila drugi odpravi in z njo osvojila dvanajstico, pa si Romana ni upala pustiti samega. Usodno pravilno. »Se mi zelo poslabša, bil je težak, grozljiv sestop, tik pred bazo je 300-metrski vzpon,« Šmarna gora, kajne, »sem porabil tri ure«. Helikopter je bil zaseden, zaradi nedaleč nastopajoče Pasabanove, »z Nives hodiva pet dni«.

Doma, v Italiji, se izkaže, da je zbolel za hudo aplazijo kostnega mozga, »to je vrsta levkemije«. Radioterapija, kemoterapija ne pomagata, »mlad Nemec mi daruje kostni mozeg«, ga presadijo, »70 dni sem bil v izolirni sobi, zelo slabo sem se počutil, dobil 160 transfuzij, presaditev ni pomagala.«. S presaditvijo, uspešno ali neuspešno, pripoveduje Benet, je ponavadi to poglavje zaprto. Lahko bi začeli iskati drugega darovalca, a to traja. Pa so šli zdravniki prek ustaljenosti, še enkrat so poiskali tega fanta, da je po pol leta še drugič daroval mozeg. In po dveh tednih je bil Benet zdrav, no, rešen. Januarja pred tremi leti. Saj tudi prvič »moje telo ni zavrnilo mozga, le delovalo ni«. Če drugi poseg ne bi uspel, »bi imel dve transfuziji na teden. Do konca življenja.«

Srednji vrh

Oktobra 2011 sta za pokušino vrnitve v paradiž osvojila šesttisočak Mera Peak. Brez težav, spomladi 2012. sta spet na Kangčendzengi, odločilni večer ne preučijo natanko smeri vršnega naskoka, zjutraj napadejo, »vse je nenavadno, nikjer sledi prejšnjih odprav«, izkaže se, da so namesto najvišjega mendrali nižji, srednji vrh. »Razočaranje je bilo ogromno, v petih minutah je ves svet vedel, da smo se zmotili« in ... Domačini so nekoč osvajalce himalajskih nekoristnosti imeli za skuševalce božje milosti, za bitja, ki vdirajo v domovanje bogov. Romanu, Nives in dvema prijateljema »pa so se, ko smo šli skozi vasi, smejali«. Zaradi napake. Ja, polbogovi so padli na glavo.

Roman in Nives – skupaj gori, skupaj spodaj, skupaj v nebesih, na obnebju, skupaj na zemlji. »Ma, sva se tudi zgoraj skregala,« samo nad 7000 metrov se je težko bosti, ni goriva, ni kisika. Idealna rešitev za zakonce, ki se ne prenesejo, pomislim, skupinska partnerska postavitev.

Bi šel Roman sam? Na osemko? Preseneti: »Bi šel!« Kako to? »Ker se mi preveč dopade!« In tako in tako bi mu Nives »v enem mesecu odpustila«. No, ona verjetno ne bi želela iti brez njega, čeprav Roman ne bi nasprotoval.

Saj je med boleznijo pomislil, da morda ne bo več zmogel. A ravno gorništvo ga je napolnilo s potrpežljivostjo, »nikdar se nisem vdal«, še najšibkejši je bil ob pomisli, da »bo, kar bo«.

Njun petnajsti

Njun prvi osemtisočak je bil Nanga Parbat leta 1998, enajsti Manaslu 2008., imata pa v žepu petnajstega. Tako sta poimenovala boj z Romanovo boleznijo.

Nekaj bitk sta tudi izgubila, strastnih, a manj usodnih. Dvakrat ju je zavrnil K2, Romana samega tudi čisto na začetku, dvakrat Kanč, po enkrat Makalu, Daulagiri, Everest. Nekaj najlepšega je bilo, ko sta bila popolnoma sama vrh K2, v čudovitem dnevu, po zapletih, ko je že kazalo, da se bo osvojitev spridila, ko sta se na vrh zmuznila skozi klinov uhelj. Fizično najteže pa, ko sta v 20 dneh stala na vrhu Gašerbruma 1, Gašerbruma 2 in Broad Peaka. Veste, za take vrhove je treba denar odšteti, Pakistanci so takrat za plačilo dveh dovolili osvojitev treh. In zakonca sta to, »precej po gorenjsko«, izkoristila.

Aprila spet odhajata, »skoraj stoodstotno«. Na katerega? »Makalu ali Anapurna.« Koliko časa, let bo še šlo? S starostjo se telo, pravi Roman, vse bolje prilagaja na ekstremno višino, je pa res, da jenja moč, vzdržljivost. A trenutno se zelo dobro počutita. Če sta osvojila petnajstega, zakaj ne bi dvanajstega in še dveh?

Skupna leta, vrhovi, otroci? Roman citira Nives: »Enkrat,« s čimer misli nekoč, »sva bila premlada, vmes ne vem, kaj se je zgodilo, zdaj sva prestara.«

Kakor za kaj.