Slovenski evangeličani z novim škofom: Po Gezi Geza

Triinpetdesetletni, v prekmurskih Ivanovcih rojeni evangeličanski duhovnik Geza Filo, ki je iz teologije diplomiral v Bratislavi leta 1982, je ob izvolitvi za škofa konec junija povedal, da je vesel, ker je dobil zaupanje in dolžnost kot dolgoletni evangeličanski duhovnik v Ljubljani, »kjer je protestantizem dejansko dvakrat utrpel zanik: najprej v 16. stoletju, potem pa po drugi svetovni vojni«.

Oče dveh hčera, ki je bil v škofa slovesno inavguriran danes v cerkvi Martina Lutra v Murski Soboti, prevzema osemnajsttisočglavo versko skupnost, razdeljeno v 14 cerkvenih občin, po osemnajstih letih škofovanja Geze Erniše. Cerkev bo vodil skupaj z novim cerkvenim inšpektorjem Johannom Lacom.

S kakšno misijo prevzemate slovensko Evangeličansko cerkev?

Vodenje Evangeličanske cerkve prevzemam predvsem z odgovornostjo, kajti želim, da bi tudi v prihodnje bila to vseslovenska cerkev, strpna, sodobna in seveda do ljudi prijazna cerkev. Vse to potrebujemo v časih, v katerih smo.

Preseljen bo tudi sedež škofovskega urada, mar ne?

Sedež bo v tem mandatnem obdobju v Ljubljani, kajti pri nas je tako, da škof ni kadrovsko profesionalizirana funkcija, ampak je zmeraj eden izmed duhovnikov, in sedež urada je tam, kjer ta škof opravlja službo duhovnika. Škofovski urad se je doslej že večkrat selil, v Ljubljani pa je prvič po 451 letih. Primož Trubar je namreč postal leta 1562 prvi superintendent slovenske Evangeličanske cerkve.

Vendar je v ljubljanski občini opazno manj vernikov, kot jih je denimo v soboški. Menite, da boste zaradi prestavljenega sedeža v Ljubljani povečali cerkveno občino?

Ljubljanska cerkvena občina je res med manjšimi, v njej delujem kot duhovnik že 28 let. Poleg majhnosti je za ljubljansko cerkveno občino značilna tudi velika razpršenost njenih vernikov: geografsko gledano praktično tri četrtine Slovenije spada pod ljubljansko evangeličansko občino.

Število članov se – sicer malenkostno – povečuje, vernikov je vsako leto nekaj več. Upam in pričakujem, da bo k temu še pripomogel tudi sedež škofovskega urada, ki bo v Ljubljani. Ne le za ljubljansko cerkveno občino, ampak za vso slovensko Evangeličansko cerkev. Tudi s tem, ko bo sedež v Ljubljani, ji po svoje dajemo pečat vseslovenskosti. Dejstvo, da so se evangeličani v Prekmurju skozi zgodovino najbolj ohranili, pa gotovo ostaja.

Kako to, da bo vaša inavguracija v soboški cerkvi Martina Lutra, in ne v cerkvi vaše cerkvene občine tukaj na Gosposvetski?

Popolnoma iz praktičnega razloga. Skoraj vse inavguracije so se doslej zgodile v Murski Soboti, kajti tamkajšnja občina ima izmed vseh največjo cerkveno zgradbo. Pa tudi večina naših vernikov živi tam, v Prekmurju.

Sta z dozdajšnjim škofom gospodom Ernišo že opravila primopredajo?

Ne, to sledi po inavguraciji.

Rimskokatoliško cerkev namerava papež Frančišek reformno pretresti. Kako je pri vas, v kakšni moralni kondiciji ste evangeličani?

Evangeličanska cerkev je v dobri kondiciji, takšna je tudi zmeraj bila. Naša Cerkev svoje poslanstvo usmerja k vernikom na način oznan­jevanja evangelija in podeljevanja zakramentov, kar je njena osnovna naloga. S posli in gospodarstvom se ne ukvarjamo.

Kako se financirate?

Kot vse druge verske skupnosti v Sloveniji se tudi Evangeličanska cerkev financira sama. S prostovoljnimi prispevki vernikov, ki jih na letni ravni določi oziroma predlaga sinoda. Vsi krščeni so člani cerkvenega občestva oziroma posameznih cerkvenih občin in ti plačujejo prispevke. Kdor ga ne zmore plačati, ga ne plača.

O kakšnem znesku govorimo?

Trenutno član Evangeličanske cerkve plača 30 evrov prispevka na leto. Po zadnjem popisu prebivalstva, ki je bil narejen pred leti, je v državi slabih 18.000 evangeličanov, plačnikov pa je med devet in deset tisoč. Skupaj torej na letni ravni prispevki znašajo med 270.000 in 300.000 evrov.