Starši in šole o izobraževanju na domu  

Šole s kupom pripomb o izobraževanju otrok na domu, starši pa tudi. Šole so predlagale tudi zaostritev pogojev.
Objavljeno
17. avgust 2013 16.44
Jana Zupančič, NeDelo
Jana Zupančič, NeDelo
Te dni so na ministrstvu za izobraževanje analizirali anketi, v kateri so šole podale svoje dokaj negativne izkušnje z izobraževanjem otrok na domu. Po mnenju podpornice te ureditve so rezultati zgolj skupek predsodkov, ki temeljijo na subjektivnih izkušnjah šolskega osebja, ministrstvo pa bi moralo po njenem za bolj objektivno podobo šolanja na domu povprašati tudi starše, ki so se odločili za ta način izobraževanja.

V šolskem letu 2012/2013 se je po podatkih ministrstva za izobraževanje, znanost in šport na domu izobraževalo 124 učencev, vpisanih na 117 osnovnih šol. Njihovo število se iz leta v leto povečuje, vseeno pa je v primerjavi z več kot 160 tisoč šolajočimi se v javnih in zasebnih šolah zanemarljivo. Po osmih letih od uvedbe možnosti za izobraževanje na domu, ki smo jo v Sloveniji dobili skupaj z devetletko, je ministrstvo zdaj šole povprašalo po izkušnjah. V anketo se je vključila dobra polovica tistih, ki imajo vpisane na domu šolajoče se učence (67 od skupno 117), njihovi odgovori pa bodo v pomoč pri presoji, kako bi z ugotovitvami iz šolske prakse nadgradili obstoječi sistem izobraževanja ter hkrati dovolj zaščitili koristi učencev. Konkretni predlogi bodo dobrodošli tudi pri pripravi novosti glede izobraževanja na domu, so povedali na ministrstvu.

(Ne)zadostna socializacija?

Kot kažejo rezultati ankete, na večini šol (90 odstotkov) menijo, da bi na domu šolajoči se učenci morali imeti možnost udeležbe pri dejavnostih v organizaciji šole, kot so šola v naravi, tekmovanja in interesne dejavnosti. Večina sicer navaja, da starši učencev dobro in pogosto sodelujejo s šolo, le manjšina sploh ne sodeluje. Med slabostmi takšne oblike izobraževanja so tako navedli predvsem prikrajšanost učencev pri pridobivanju socialnih veščin in slabo socializacijo. Za komentar smo vprašali Gito Matejo de Laat, mamo, ki svojega otroka poučuje na domu ter ureja tudi spletno stran z informacijami, članki, raziskavami in projekti, povezanimi s tak­šno obliko izobraževanja. Kot je povedala, rezultati potrjujejo, da ljudje, tudi učitelji in drugi šolski delavci, šolanje na domu težko sprejemajo, kar pripisuje dejstvu, da ga preprosto ne poznajo (dovolj).

»Glede socializacije: to je notranji psihološki proces, ki teče v človeku od njegovega rojstva naprej in ob njem posameznik razvija potrebne socialne veščine. Teh pa se ne naučimo le z druženjem z vrstniki, ampak tudi v drugih življenjskih situacijah – teh priložnosti imajo šolarji na domu precej več kot dandanašnji otroci, ki večino časa preživijo znotraj skupin enako starih otrok. Če kdo, potem ravno ti ne dobijo dovolj priložnosti za resnično, pravo socializacijo. Tudi tuje raziskave so ovrgle očitke o nezadovoljivi socializaciji otrok, ki se šolajo na domu, še več: rezultati so bili zelo pozitivni. Menim pa, da učitelj v tistem kratkem času, ki ga preživi z otrokom, pogosto sramežljivim, ker ni vajen šolskega okolja in učiteljev, nikakor ne more soditi o zadostnosti njegovih socialnih veščin.«

Bolj pogosto in več

Več kot polovica šol je v anketi tudi navedla, da preverjanje znanja učencev, ki se izobražujejo na domu, ni ustrezno urejeno in da bi bilo treba preverjati vse ali vsaj večino predmetov po predmetniku. Ob tem več kot 70 odstotkov šol predlaga, da bi se znanje preverjalo po krajših obdobjih večkrat med šolskim letom, med predlogi je tudi fleksibilni predmetnik s preverjanjem znanja posameznih predmetov prej kot ob koncu pouka. De Laatova odgovarja: »Ravno šolanje na domu ima prednost, da lahko starši učni proces kar se da prilagodimo. Šola se pri nas nikoli ne konča, saj pravzaprav ne gre za šolo, ampak vznemirljivo spoznavanje sveta in življenja. Tak način ne pozna točno določenih in začrtanih urnikov in je, kakor kažejo tuje raziskave, tudi bolj učinkovit. Učenje je namreč naravni proces, ki ga lahko z natančno določenimi smernicami in termini močno pohabimo. Preverjanje znanja bi moralo biti torej minimalizirano in opraviti bi ga morali na način, ki je prijazen do otroka.«

Učitelji (ne)nujni

Sicer pa so šole predlagale tudi, da bi uvedli enotni državni pisni izpit za preverjanje znanja na domu šolajočih se učencev ter da bi bila ta možnost zaradi količine predmetov in zahtevnosti omogočena le učencem do 6. razreda. Med slabostmi so navedle tudi prikrajšanost teh učencev pri uresničevanju ciljev pri vzgojnih predmetih in okoljski vzgoji, po njihovem je slabo tudi, da se ne učijo vseh predmetov – po sedanji ureditvi se namreč do 7. razreda preverja zgolj znanje slovenščine in matematike, v drugi triadi pa še znanje enega tujega jezika. »Kako pa šole vedo, da so naši otroci prikrajšani pri omenjenih ciljih? Saj tega ne preverjajo. Kaj pa, če šolarji na domu te cilje vseeno dosegajo, spontano, ker imajo več časa biti ustvarjalni in na prostem, kjer se lahko učijo iz lastne izkušnje? Poleg tega mnenje šol, da našim otrokom manjka razlaga učiteljev, predvsem pri slovenščini in naravoslovnih predmetih, predpostavlja, da starši nimamo dovolj znanja, da bi zadovoljivo naučili otroka zahtevane snovi. A danes, v času sodobnih tehnologij, priti do znanja ni več tako težavna stvar, poleg tega so tuje raziskave pokazale, da se šolarji na domu zaradi samoiniciativnosti in samostojnosti pri učenju uspešno pripravijo na sprejemne izpite za vstop na univerzo,« pojasnjuje De Laatova.

Razlogi so različni

Šole so prav tako predlagale, da bi bilo uveljavljanje pravice do izobraževanja na domu smiselno tudi med šolskim letom, npr. zaradi odhoda v tujino. Med razlogi za izobraževanje učencev na domu je, kot kaže anketa, na prvem mestu prav odsotnost učenca zaradi potovanja ali bivanja v tujini, na drugem mestu je sočasna vključenost učencev v druge tuje šole pri nas, na tretjem pa nazorski oziroma zdravstveni razlogi, medtem ko v četrtini šol razlogov za šolanje učenca na domu ne poznajo.

Šole so kljub temu pozvale k omejitvi omenjene pravice, k bolj natančni opredelitvi razlogov za uveljavljanje te oblike izobraževanja ter zaostritvi pogojev zanjo. Za De Laatovo to pomeni, da bi šola presojala o usodi otroka, staršu pa bi bila ta pravica odvzeta. »Zaostrovanja pogojev glede na zelo pozitivne rezultate tujih raziskav, ki jih daje šolanje na domu, ni mogoče upravičiti, poleg tega bi to spodbijalo avtoriteto staršev in njihovo sposobnost odločanja.«

Kritična je tudi do predloga, da bi morali izobraževanje na domu izvajati učitelji, in ne kdorkoli, kot je predvideno v sedanji ureditvi, med možnostmi je bilo tudi šolanje na daljavo. »To ni šolanje na domu. Njegovo bistvo je namreč ravno v tem, da starši sami vodijo izobraževanje svojih otrok.«

Šole so hkrati poudarile potrebo, da se uredi status tujih šol, saj se po njihovem izobraževanje na domu zlorablja. »Menim, da to ne drži. Ta ureditev je za mnoge starše, ki si želijo drugačnih šol, edina možnost za uresničitev njihovih želja. Če se država boji, da bi nekateri starši zlorabili šolanje na domu v škodo svojih otrok, potem naj okrepi obstoječe mehanizme za preprečevanje zlorab, ne pa da krati starševsko pravico do vzgoje in izobraževanja pod pretvezo zaščite otrok. Starši bi morali imeti tudi na področju izobraževanja večjo izbiro, kot je zdaj,« je prepričana Gita Mateja de Laat.