Tiskane izdaje
Marko Juhant je torej človek, ki mu strokovnost priznavajo kolegi, a njegove besede so blizu sleherniku. Njegov nagovor ob začetku šolskega leta, staršem je med drugim priporočal, naj spoštujejo avtoriteto učiteljev, je lani na družabnih omrežjih zaživel svoje življenje.
Marko Juhant se zaveda pomena pisane besede. »Že en odstavek s pametno vsebino lahko za posameznika pomeni veliko spremembo,« je prepričan. Po stroki specialni pedagog dolgoletni ravnatelj Mladinskega doma Malči Beličeve v Ljubljani zadnja leta učiteljem in staršem predava o vzgoji otrok in mladostnikov. S soavtorico Simono Levc sta – tudi zato, da bodo razmišljanja in nasveti o vzgoji ohranjeni na papirju – napisala knjigo Varuh otrokovih dolžnosti. Zdi se namreč, da smo v zadnjih letih na te pozabili, in posledice pretirane pozornosti zgolj na njihove pravice se že kažejo v družbi.
Pisana beseda je pomembno povezana tudi z vzgojo otrok. Starši otroke slikajo in snemajo, doma hranijo na tisoče posnetkov ter ure in ure filmov. Zelo malo pa o njih pišejo. V pozabo gre vse, kar je bilo lepega in dobrega v otroštvu in mladosti. Nikjer ni zabeleženo, kaj je v redu, pri čem so uspešni, kaj pri njih deluje, nikjer ne piše, zakaj so tako edinstveni.
»Če že kdo kdaj kaj zapiše, zapiše, kaj je otrok naredil narobe. Taki starši so spregledali, da je treba težave urejati, dosežke pa hraniti. Če zbiramo lepe stvari, imamo na koncu podobo krasnega otroka, fantastično podobo, kaj vse zmore. Če zbiramo tisto, kar je bilo narobe, ugotavljamo, da je nemogoč, da je čisto po možu ali tašči. Težko sprejemamo, da je, kakršen je, in da je naš. Še najbolj pa nam gre na živce, če je otrok podoben nam. Nobena stvar nas ne zdraži toliko kot naša lastnost, ki jo prepoznamo pri otroku.«
Zakaj je zapisovanje tako pomembno? In katere utrinke iz otroškega življenja bi veljalo ohraniti?
Zapisati bi morali tisto, kar je lepo. Pa tudi, kaj otrok razmišlja, kaj odkriva. Tako spremljamo, kako je pripravljen na življenje, ali zna delovati v okolju. Veliko jih namreč ne zna. Res je, da na svojih predavanjih ves čas poudarjam, da morajo imeti otroci delovne izkušnje, vendar se po drugi strani zavedam, da se premalo igrajo. Ne igrajo se iger brez pravil. Ne družijo se tako, da sami oblikujejo igro, da sami določijo pravila, ki jih potem preizkušajo. Samo tako namreč lahko vidijo, katera so neumna, neživljenjska, katerih pa se je smiselno držati. Šele ob taki igri se učijo postavljati svoja pravila ali dovoliti prijatelju, da je po njegovem. To jim manjka.
Potem pa se zgodi, da fant v petem, šestem, sedmem razredu pride k svetovalni delavki, ker je bilo v razredu nekaj narobe, in se zjoče kot majhen otrok. Ker on res ni nič kriv, on res tako čuti. Ne gre za to, da bi igral neko vlogo. Ampak ne more povezati svojega vedenja s posledicami, ker nima izkušenj, ker se ni igral. Bil je na mnogih tečajih, ampak tam se otroci ne igrajo, tam delajo po programu. Pomembno pa je, da ne sme biti programa. Veliko težav z vrstniki imajo tisti otroci, ki se že dolgo ne igrajo z njimi. Igrajo se sami ali pa sedijo za računalniki. In kaj naredijo starši, ko ugotovijo, da ima njihov otrok težave v odnosu z vrstniki? Pošljejo ga med vrstnike, vendar v organizirano dejavnost. In tam se spet navaja pravil nekoga drugega, ne postavlja svojih. Ne more se vživeti v druge in to mu manjka. Prosta igra. Tu je res velika luknja. Če se spomnite, so pred leti, ko smo uvajali devetletko, obljubljali, da se bodo v prvem razredu samo igrali. Ah, kje je že to!
Igralne kotičke so po šolah že zdavnaj pospravili.
Vse je že pospravljeno. Je že mimo, to je že pouk.
Kako je s starši danes? Postajajo bolj ozaveščeni, prepoznavajo napake, ki jih delajo pri vzgoji?
Lahko rečem, da obisk predavanj po šolah raste. Vse več se pogovarjamo, kako ravnati z otroki. Ne samo, kaj jim je treba ponuditi, ne samo, kaj jim pripada, ampak tudi, kakšne pogoje potrebujejo za razvoj. Kakšne življenjske izkušnje potrebujejo. Vedno znova me po koncu predavanja vprašajo, kaj je s kaznijo. Deluje ali ne? Če se le da, je treba težave reševati na druge načine. Toda v nekem trenutku, ko so starši dovolj nemočni, bodo uporabili tudi kazen. Ali pa bodo ravnali, kot so ravnali njihovi starši. In potem mi rečejo – pa saj ne deluje. Seveda ne deluje, če je ne izpeljejo prav. Poglejva primer. Mulc visi na računalniku. Če dobi slabo oceno, mu rečejo, deset dni nimaš računalnika, ker se nisi učil. In kaj naredi otrok? Lahko zavpije, le zakaj ste mi kupili računalnik, če mi ga stalno jemljete. To starše zaboli. Ali pa reče, prav, pa nič. Leže na posteljo in gleda v zrak. In starši dobijo občutek, da ga bo treba vsak hip peljati k pedopsihiatru, ker je nekaj hudo narobe. Ne razumejo, da bo otrok naredil vse, da bo dosegel svoje. On pozna starše. Od malega jih zelo natančno opazuje in ve, kaj mora narediti. Nadene si dovolj žalosten obraz in starši počepnejo. In seveda naslednjič nič ne pomaga. To je prva napaka. In druga napaka? Da problem in kazen nista povezana. Kako ju povezati? Zelo preprosto. Starši rečejo, v redu, slabo oceno si dobil, ob računalnik si. In potem se obrnejo in odidejo. Kaj se zgodi? Fant (ali pa dekle) hoče vedeti, koliko časa je ob računalnik. Pride in vpraša. Takrat starši rečejo, dokler ne popraviš ocene. Kakšna je razlika? V prvem primeru otrok razmišlja, kakšni so starši, zakaj so mu kupili računalnik, v drugem primeru takoj začne razmišljati, kako bi na najhitrejši in najbolj učinkovit način popravil oceno.
V družbi bo več ravnotežja in sreče, če se bodo starši lahko bolj posvetili vzgoji svojih otrok, je pred časom izjavil akademik dr. Jože Trontelj. Kje in kdaj naj začnejo, kako naj se znajdejo v poplavi informacij, ki jih imajo na voljo, ob tem, da jim za brskanje in presojanje primanjkuje časa?
To je zelo odvisno od tega, koliko časa se nameravajo ukvarjati z vzgojo. Pri očetih bi rekel, da naj začnejo takrat, ko je otrok še na poti. Moškim očitajo, da nam manjka negovalni odnos do drugih ljudi, vendar nam ne. Res pa je, da ni cenjen, ni spodbujan. Urejanje gnezda je posel za dva. Mame pa že tako v tem času veliko berejo in brskajo po spletu. Na žalost so nasveti zelo različni, odvisno od tega, kje jih iščeš. Na nekaterih portalih bo za vsako stvar pisalo, gladite otroka, ne zahtevajte, itak bodo to počeli v vrtcu, v šoli, če boste to počeli, ne bo imel otroštva. A ni ravnovesja, če samo gladimo in nič ne zahtevamo. Vzgoja je kot trinožnik: eno je, kaj od otroka pričakuješ, drugo, kaj ti dostavi, in tretje, kaj narediš, če otrok nekaj opravi ali ne.
Danes starši otrokom želijo, da bi bili uspešni, da bi bili srečni, ne želijo pa jim, da bi bili delavni in pošteni. Nekje v njih je ta želja seveda še vedno globoko vsajena, saj so ne nazadnje sami rasli po teh načelih, a kljub temu danes razmišljajo predvsem, kako bodo otroci uspešni in srečni, po možnosti brez delovnih navad.
Privzgajanje delovnih navad pa ni preprosto. Otrok jih pridobi, če so starši ob njem. To pomeni, da morajo biti doma. Seveda ni prava pot ta, da mama sedi ob njem za mizo, ko dela nalogo. Naloga staršev je, da otroka nadzirajo. Če potrebuje pomoč, morajo temeljito presoditi, ali njegov 'ne znam' pomeni 'ne razumem' ali nemara 'ne da se mi'. Starši morajo vedeti, kdaj je res utrujen. Če ima štirikrat na teden trening, ja, potem verjamem, da je zmahan.
Pri tem bi še dodal, da se nobena stvar ne prilagaja šoli, vse se prilagaja treningu. Starši se nič ne razburjajo, če trener reče, da je trening pol ure prej. Ne rečejo, takrat pa naš ne more, ker dela nalogo. Po drugi strani nenehno razglašamo, kako je šola pomembna. Veliko staršev ima do svojih otrok velika pričakovanja, ampak jih ne opremijo s tem, da bi jih lahko dosegli. In potem iščejo krivca zunaj sebe, zunaj svoje družine. Prav pridejo Evropska unija, politika, slaba šola. Karkoli.
Ste morda kdaj razmišljali, da bi pripravili neka osnovna navodila za starše? Nekaj, kar bi lahko obesili na hladilnik. Nekakšne Juhantove teze.
Hm. Najprej bi jim svetoval, naj svojega otroka ne primerjajo z drugimi, tudi s svojimi ne, ker je vsak drugačen. Tako primerjanje otroke boli. Jožetu ni prijetno, če mu rečemo, poglej, Milan je pa ... Tu se vse neha. Milan je bil ta hip bolj priden, ampak Jožek ve, kaj Milan dela, ko mame ni zraven. In je tiho iz bratovske solidarnosti in zato, da ne pride vse do mame, ker ne smejo priti vse neumnosti do mame. Tudi mi smo kaj počeli, česar naši starši niso izvedeli. Hvala bogu. V zelo zaprtih družinah, kjer starši otroke peljejo v šolo, jih potem tam prevzamejo, peljejo na trening, čakajo pred vhodnimi vrati in nato odpeljejo domov, je vse jasno, kar se dogaja. Starši imajo preveč informacij o malenkostih in potem jih te malenkosti tudi zmotijo.
Zato drugo navodilo. Če starši ugotovijo, da se nekaj dogaja, naj informacijo preverijo, recimo na šoli. Če pride otrok domov in pove, da sošolec grize, imajo dve možnosti. Lahko pokličejo starše tega otroka, ampak potem je hitro prepir. Druga možnost je, da se pogovorijo z razredničarko. Ali drži, kar je povedal? Se morda le boji? Šola lahko ukrepa, če dobi informacijo od staršev. Nekateri starši jo imajo in je točna, ampak jo hranijo, ker pomeni moč. Razkrijejo jo v zanje najbolj primernem trenutku, ko želijo »sesuti« učiteljico. Gre za vprašanje premoči, ki je zelo prisotno. Starši bi jo imeli nad učiteljico, ona nad starši, vsi pa zato, da bodo otroci delali, kar se njim zdi pomembno. Torej drugič, informacijo naj preverijo. Če je res, kar pravi otrok, bodo v šoli ukrepali, če ni, se lahko pogovorijo z otrokom, ugotovijo, ali ima mogoče kakšne strahove. Otroški razvoj ni krivulja, ki se bo gladko vzpenjala. Pri vsakem se lahko pojavijo zelo različne stvari, ki z vidika odraslega opazovalca niso pretirano problematične, za otroka pa so čustveno ali psihično skrajno neprijetne.
Tretjič: starši naj razmišljajo, kaj njihov otrok že zmore. Približno na tri mesece bi si morali vzeti čas, to oceniti, in če ugotovijo, da nekaj zmore, bi mu morali dati novo nalogo, ki je za stopnjo zahtevnejša. Starši otrok, ki hodijo v glasbeno šolo, denimo vedo, da lahko otrok neko skladbo vadi in vadi, a je nikoli ne zaigra do popolnosti. Nato mu v nekem trenutku dajo novo, zahtevnejšo. In kar naenkrat prejšnjo obvlada. Otrok mora dobiti težjo nalogo, da lahko prejšnjo obvlada v celoti. To je vzgoja.
Četrtič, to sem se naučil od učiteljice v šoli, ne ravnajte s sosedovimi otroki lepše kot s svojimi. Nekoč smo imeli v šoli kostanjev piknik in pri eni od iger smo starši tekmovali v paru z drugim otrokom. Spodbujali smo jih kulturno, na lep način, dajali smo jim dodatna navodila, saj smo se želeli čim bolje odrezati. Sredi igre smo zamenjali pare, starši smo dobili nazaj svojega otroka. In kaj se je zgodilo? Začeli smo vpiti. Jim očitati, če so nekaj naredili narobe. In še marsikaj drugega. Ni bila zmaga smisel igre, ampak spoznanje, da s tujimi otroki lepo ravnamo, s svojim pa grdo. Takšno izkušnjo ti lahko da pedagog, ki ve, kaj hoče sporočiti staršem, v našem primeru je to bilo, naj ne vpijemo na svoje otroke, naj jih vodimo, kot bi sosedovega. Ko sosedov otrok med obiskom da noge na mizico v dnevni sobi, mu rečemo, noge dol. Pri svojem dodamo še pridigo: kolikokrat smo ti že rekli, nobena stvar ne pomaga.
In petič: otroke naj učijo skrbeti za medsebojne odnose v družini. Da jih ne učijo neumnosti, kot je: opraviči se, pa bo v redu. Če naletim na otroka, ki je nadresiran, da se opraviči, in meni, da je zdaj vse v redu, mu dam v roke kladivo, krožnik, kos blaga in rokavice. Krožnik zavijem v blago, da ga lahko kresne s kladivom. Nato ga odvijem. Krožnik je razbit. Pokrijem ga nazaj in rečem: »Zdaj mu pa reci oprosti.« Debelo pogleda. In potem mu še enkrat rečem: »Reci oprosti.« Nekako izdavi: »No, oprosti.« »Zdaj pa ga odkrij in povej, ali je cel.« »Ja ne, seveda ni cel.« »No?« Potem nekaj sekund gleda, gleda in spozna, nič ni drugače, vseeno je razbit. To spoznanje, ki se mu potem razleze po obrazu, je nekaj neverjetnega. Res je kulturno, da se opravičiš, ampak nič ne pomaga. To zgolj dokazuje, da si naredil neumnost, in zdaj, po opravljeni neumnosti, si kulturen. Starši hitro natrenirajo otroke, da rečejo oprosti, hitreje, kot bi ti sploh lahko razmislili, da tistega neumnega ne bi naredili. Naučiti jih je treba, da ne naredijo tistega, kar bi nekoga prizadelo, pa se jim potem niti opravičiti ne bo treba.
Kako lahko to naredijo?
Z zgledi iz resničnega življenja, kot je ta s krožnikom. Drug primer je naš odziv, ko nam otrok, ki nekaj hoče in tega ne dobi, reče: »Nimam te rad.« Starše to vedno zaboli. Če otrok prepozna to bolečino in jo, brez skrbi, da jo, bo še naprej tako ravnal. In čez nekaj časa bo rekel: »Joj, oprosti, tako sem bil jezen.« Takrat bo recimo mama odvrnila: »Ja, ti si bil jezen in si rekel, kar si rekel, ampak mene je to res prizadelo.« Povedala je po pravici. Otrok bo potem naslednjič malo drugače razmišljal. Res želi prizadeti mamo?
Obstaja še drug način odzivanja. Če smo kot starši dovolj močni, lahko otroku na njegov »nimam te rad« odgovorimo: »Saj je vseeno, če rečeš, da me imaš radm ali če rečeš, da me nimaš rad, jaz te imam vseeno rada.« Kaj se zgodi? Podre se mu sistem. Žogica je pri njem. Dobil je informacijo: ej, ne delaj tega. Začutil je, da ni bilo prav, kar je naredil. Otroci so zelo praktična bitja. Uporabijo tisto, kar deluje. Odrasli pa kar v nedogled uporabljamo ista orodja.
Omenili ste, da delavnost in poštenost nista več primarni vrednoti, da jih resda prepoznavamo kot pomembni, a da jih ne privzgajamo. Lahko to še kako spremenimo?
Delavnosti jih lahko naučimo tako, da jim določimo dnevne obveznosti. Pomembno je, da ne dodajamo novih, ko te opravijo. Sicer bodo imeli občutek, da so kaznovani. Na začetku bodo za neko stvar porabili 45 minut, sčasoma pa samo še pol ure in še lepše ali bolje jo bodo opravili. Tedaj je čas, da rečemo: to obvladaš, ne dodajam ti novih opravil, ker kakovostno opravljaš svoje delo, ampak dajva se zmeniti. Jaz moram postoriti še tri stvari, kaj od tega bi ti izbral, da bi mi pomagal. Če otrok reče nič, rečemo, nič nisem dal na izbiro. Kaj boš izbral? Dejstvo je, da si uren in da potrebujem tvojo pomoč. Ne smemo mu reči, ti se moraš naučiti delati, povejmo raje po resnici, potrebujem tvojo pomoč. Tako smo otroka naučili dve stvari: da je njegovo delo pomembno in da ga nekdo potrebuje. Obenem pa mora biti naloga dovolj težka, da otroka vodi občutek »to zmorem«. Če mu naročimo, naj da prat perilo in naj ga potem še obesi, je to zanj cel projekt. Naloga mora biti težka, skoraj pretežka, in potem se je bo lotil z veseljem, z voljo in na koncu bo ponosen, ker jo je opravil. Če mu pa rečemo, odnesi perilo do vrvi, obesila ga bom pa jaz, bo odvrnil, pa ravno zdaj. Ker je naloga zanj prelahka.
Poštenosti pa jih lahko učimo tudi z družabnimi igrami, kot je človek ne jezi se. Igrati moramo po pravilih in nikoli jim ne smemo pustiti, da zmagajo mimo pravil, kaj šele, da jim to celo povemo. Otroci najbolj uživajo, ko nas premagajo po vseh pravilih, pošteno.
