Sudan ne more čakati na Karlove Vare in Cannes

Pogovor z Majo Weiss: So zgodbe, ki jih je treba povedati, pa četudi na YouTubu.
Objavljeno
24. marec 2012 21.49
Urša Izgoršek, Nedelo
Urša Izgoršek, Nedelo

V četrtek je Maja Weiss po 20 letih s filmom Fant pobratim smrti 2 obudila černobilsko zgodbo in tako odprla festival dokumentarnega filma v Ljubljani. Z mislimi, pa tudi organizacijsko pa je še vedno pri filmu Oči in ušesa boga – video­nadzor Sudana, v katerega je nenačrtovano »vskočila« za dva meseca po 16 ur na dan in ki sta ga s Tomom Križnarjem prvič prikazala februarja.

Le malo pred tem, januarja, je televizijsko premiero doživel njen Skriti spomin Angele Vode, v katerega je vložila tri leta dela. »Vsak mesec prinese en moj film. Ne, ni običajno, časi so kar naporni,« pravi režiserka več kot 30 filmov.

S Tomom Križnarjem sta doslej sodelovala trikrat, prvič pred približno 13 leti, ko je nastal film Nuba, čisti ljudje, drugič pri Darfurju – vojni za vodo. Kako je nastajal zadnji, zaradi zapleta na berlinskem festivalu vsaj pri nas razvpiti film Oči in ušesa boga – videonadzor Sudana?

Pri vseh treh filmih sva s Tomom napisala vsak stavek skupaj, ampak res vsakega. Vsako pripoved. To je proces, v katerega je vloženo ogrom­no dela. Mislila sem, da bo tretji film lahko nastal brez mene, ampak Tomo me očitno potrebuje. On izhaja iz publicističnega, literarnega jezika, jezik medija, kot je film, pa se po eni strani zdi poenostavljen, po drugi pa moraš vse to, kar Tomo ve in o čemer bi lahko napisal romane, dati v minimalne minutaže, v minimalno pripoved. Če pripoved v filmu teče na več ravneh, z več tematikami, kar je seveda tisto, kar je pri dokumentarcu vedno najboljše, to zahteva drugačen, filmski jezik. Jaz, ki sem režiserka, tako po izobrazbi kot po kilometrini, mu lahko pomagam vse, kar je videl, doživel in prinesel – v teh letih je postal odličen snemalec –, artikulirati v zgodbe, v aktivistične filme. Ljudje umirajo, toda politične igre se nadaljujejo. V zgodbi Sudana pa gre tudi za iztreb­ljanje črncev, človek je zadnji, je nič.

Vaša dojemljivost za družbene krivice se ni zbudila šele ob Križnarju. Nemogoče se zdi, da se vidva z vajini kritičnimi pogledi v tem prostoru ne bi srečala.

Najbrž. K meni ga je pred leti usmeril snemalec in fotograf Žiga Korit­nik, še pred tem pa je Tomo videl dolgo različico filma Cesta bratstva in enotnosti, ki sva ga posneli s sestro Ido. In je rekel: to je človek, ki ga potrebujem. Ker Tomo Križnar je samohodec, neodvisni aktivist, človek, ki ga izjemno občudujem. Sama tako dejaven aktivist doslej nisem bila, morda počasi postajam in je to tisto, kar sprejemam od njega. Za film sem dodatno sicer posnela en intervju, a večina materiala je Križnarjevega in seveda delo oči in ušes, torej prostovoljcev, ki so jim Križnar, humanitarna organizacija Hope in Klemen Mihelič prinesli kamere. Ta akcija je v svetovnem merilu unikum in to je fascinantno na več načinov.

Odpoved predvajanja filma v Berlinu je bila za ustvarjalce filma veliko razočaranje. Je zdaj bolj jasno, zakaj se je zapletlo?

V zakulisju se dogaja marsikaj. Mislim, da je film preprosto prepolitičen. Jasnega odgovora še ni. Včeraj sem spet pisala gospodu Bizilju iz Cinema for Peace (film bi morali predvajati v okviru njihovega programa na Berlinalu, op. p.). Čeprav mu film ne bi bil všeč po zgodbi, po sporočilu, pa ga je zaradi ljudi, ki kličejo na pomoč, in enkratnega materiala, ki priča o dogajanju ob Modrem Nilu, treba prikazati. Ob Modrem Nilu ni novinarjev, tam so razmere še slabše. George Clooney zdaj protestira za Nube, odzval se je na klic Američana Ryana, ki je poročen z Nubko in je ostal tam. On je zgodbo spravil v medije prek CBS, je pa tudi del »oči in ušes«, Tomo je z njim v stiku vsak dan. Kaj se bo zgodilo s filmom in njegovo potjo na festivale, ne vem. Mi nimamo časa čakati na Karlove Vare in Cannes. Zato smo ta teden dali film na you tube in pozivamo ves svet, naj si ga ogleda. Ti ljudje morajo biti videni in slišani. Potrebujejo humanitarno pomoč, OZN mora odreagirati in poslati tja svoje čete. Reagirati bi morala tudi evropska politika. Trudimo se, da bi organizirali projekcijo v evropskem parlamentu in v angleškem. Oči in ušesa boga je film, ki ga je treba videti zdaj in mora potegniti za sabo politične poteze. Govori o genocidu, to je dejstvo, o katerem svet ne ve.

Z dokumentarcem Fant, pobratim smrti 2 nadaljujete pred 20 leti začeto zgodbo, ki je ob portretu devetletnega Anatolija Rižova - Tolje iz Ukrajine, ki pride tudi na kratke počitnice v Slovenijo, spregovorila o posledicah černobilske katastrofe. S kakšnimi občutki ste se vrnili v Ukrajino?

Marca 2010 sem šla tja naprej sama, da jih povprašam, ali bodo za to, da posnamemo nadaljevanje. Bilo je, kakor da se je čas ustavil in teh 20 let ni bilo. Toljeva mama je enaka, kot je bila, pokonci drži vso družino. Po drugi strani pa me je zmedlo, da je iz majhnega, devetletnega dečka zrasel 29-letni fant, ki ima za sabo že pestro osebno zgodbo (te dni se je mudil v Ljubljani na premieri drugega dela zgodbe). Takrat je bil odnos bolj materinski, jaz sem imela 25 let in on devet, zdaj gre naenkrat za komunikacijo moški-ženska. To me je presenetilo in šokiralo, ker takšne izkušnje, da je 20 let nič, nimam. Ljudje, ki živijo na tem območju, so po svoje pozabljeni. Sodijo v t. i. tretjo kategorijo, torej tisto, ki v nesreči ni bila najhuje prizadeta, in zato dobijo par evrov, kar ni nič. O sevanju je bilo narejenih le malo raziskav, v šoli je le nekaj zdravih otrok, saj je njihov imunski sistem načet. V njihovi vasi Staški še vedno nimajo vodovoda, vodo zajemajo iz vodnjakov. Čutiti pa je neizmerno človeško željo po dostojanstvu, po izboljšanju življenja. Bližnje mesto Ovruč je po eni strani mesto optimizma, ker ljudje vztrajajo. Res čutiš to voljo do živ­ljenja, napredka, sprememb.

Černobil je tudi turistična destinacija. Nas sploh še lahko kaj šokira? Kako vi gledalcu zlezete pod kožo?

S tem, kar mene gane, s tem, kar mislim tudi osebno. Krivičnost, recimo. Vseeno je, na katerem koncu sveta smo, v Ukrajini ali kje drugje, vsak človek si želi samo živeti normalno življenje, tako kot pravijo tudi v filmu Oči in ušesa. Gre za neko minimalno stvar, ki si jo ti ljudje, ki najbolj trpijo, želijo. Od nekdaj to zelo razumem, še kot otrok sem imela v sebi empatijo in krivice – ne da bi o njih razmišljala ali jih iskala – so me vedno prizadele. V filmu, ko sestav­ljam te zgodbe, scene, gre vedno za čisto minimalno vsakdanje življenje, v katerem se zrcalijo te nesreče. Življenje bi bilo povsem drugačno, če ne bi bilo jedrske eksplozije, če ne bi bilo vojne... Vsi ti filmi te – ne da bi hotel – izredno izčrpajo. Imaš pa veliko zadoščenje, da si tisto, kar je bilo treba, dal med ljudi. Kompliment zame pa je tudi, da so moji dokumentarci vedno dobro gledani.

Pobratim smrti 2 je posvečen tistim, ki verjamejo, da je svet še mogoče spremeniti na bolje, je zapisano v predstavitvi. Vidite v tem svoje poslanstvo?

Ta stavek je napisal moj scenarist Gorazd Perko, s katerim sva sodelovala že pri prvem filmu. Te zgodbe poskušajo prikazati realnost, to ni nobena fikcija. Kakor sem že velikokrat rekla, pri dokumentarcu me zanima grobo življenje, čim bolj se želim približati dejanskemu življenju, ne inscenirati preveč. Mislim, da so vsi ti filmi v razmislek. Fant, pobratim smrti ni le v razmislek o vprašanju jedrska energija da ali ne. Jaz osebno mislim, da se ne sme graditi Krško 2. Glede na to, kar sem videla v Černobilu leta 1992, kar sem slišala zdaj in kar vidim v dokumentarcih, lahko rečem samo: da, jaz sem proti. Me pa okoljevarstvena tematika vedno bolj zanima in sem se pripravljena vključiti v akcije civilnih pobud, ki temeljijo na raziskavah in seveda na zdravi pameti.

Med projekti, s katerimi se ukvarjate letos, je tudi dokumentarec o Dragu Jančarju. Zakaj ste se odločili prav zanj, in ko sva že pri literaturi – ste predani tudi tej obliki umetnosti?

Pobudnik tega dokumentarca z naslovom Pisatelj in mesto je Mit­ja Čander, programski vodja EPK, Drago Jančar je med glavnimi gosti EPK, je pa tudi gostitelj evropskih pisateljev, med njimi Claudia Magrisa, s katerim sem že snemala pri dokumentarcu Trst na meji. Jančarjevo intelektualno držo in literaturo občudujem, zato je zame čast sodelovati z njim. Po njegovi drami Klementov padec bi rada nekoč posnela igrani film. Literatura pa je zame sestra filma. Oboje potrebujem.

Idej je verjetno vse polno, a kdaj je tisti trenutek, ko zadeva dozori in pade odločitev, ja, to bom snemala. Recimo Ukradeni otroci?

Poiskali so me sami in vprašali, ali bi me tema zanimala. Rekli so, da je nekaj že bilo narejeno, ampak s tistim niso bili najbolj zadovoljni. To so stari ljudje, ki bi radi za sabo pustili neki opomin zgodbe, da se takšne stvari ne smejo več dogajati. In to absolutno razumem. In mislim, da je tako zgodbo treba povedati. Sem pa vedno v strahu, kako to narediti, saj je zame odgovornost še večja, kakor če sama nekaj predlagam in delam. Ne gre samo za imenitne filmske zgodbe, ampak kot človek čutiš, da bi to moralo biti povedano, pa če denar je ali ga ni. In tako si ujet.

Kaj pa vas je pritegnilo v zgodbi Ivana Krambergerja?

Navezala sem stik z njegovim sinom in mu povedala, da bi rada posnela dokumentarni film o njegovem očetu, o vseh stvareh, ki nas begajo, z njegovim umorom vred. In je bil za. Predlagala sem, da je on glavni pripovedovalec in akter, ki raziskuje očetovo zgodbo in se srečuje z vsemi, ki so ga poznali osebno in politično. Prav na mestu, kjer vi zdaj sedite, je bil pred tednom dni Ivan Kramberger. Moje življenje je seveda prekratko, da bi naredila vse, kar si želim tako na dokumentarnem kot na igranem področju. Vedno sem slišala: ja, Maja, tebi dokumentarci bolj ležijo kot igrani filmi. Dokumentarce imam rada še iz osnovne šole, ko sem prvič pripravljala novinarske prispevke. Blizu mi je raziskovanje in novinarstvo, s katerim je dokumentarec povezan. Seveda pa mi je všeč tudi igrani film. Oba žanra sta mi ljuba, večji stres pa mi povzroča igrani film. Ker imam manj izkušenj, ker je vedno pod pritiskom, ker več denarja pomeni večjo odgovornost, ker se sprašuješ, ali boš potonil. Ne vem, zakaj to vedno jemljem tako smrtno resno in me po eni strani preveč obremenjuje. Mi je pa všeč delati z igralci. Še vedno se učim. Po svoje je vsak film čisto nov začetek. Želim si narediti še kakšen igrani film.

Menda imate vsaj enega pripravljenega?

Scenarij za celovečerni igrani film Biljard v Dobrayu sva z Dušanom Šarotarjem pisala dobra tri leta. Prav v tem prostoru sva več tednov delala po osem ur na dan, da bi naredila filmsko zgodbo na podlagi njegove knjige Biljard v Dobrayu. Naprej sva bila najviše ocenjena, pri zadnji komisiji pa so menili, da se moram poboljšati kot režiserka in bolje napisati režijsko eksplikacijo. Kako naj to naredim, ne vem, ker več kot delati ne morem. Letos bom poskusila še enkrat.

Bodo zdaj v komisiji sedeli drugi ljudje?

Zdaj bo druga komisija (smeh) in bomo videli, kaj meni. Je pa res, da si pri filmskem skladu ne upam več kandidirati samo z enim projektom. Ker je to za sabo potegnilo cel kup problemov, tudi finančne in eksistenčne narave.

Z Dušanom Šarotarjem ste posneli poetičen dokumentarec Občutek za veter. Ste pa omenili, da bi lahko o Slovencih posneli tudi film Občutek za denar. Je to tisto, kar najbolj bode?

Zdaj bi bil trenutek, da bi prižgala cigareto. (A se vzdrži.) Po eni strani se že dolgo nisem tako dobro počutila, kot se zdaj. Vsa tematika preživetja, materialnosti, demokracije – jaz to občutim že 25 let. Kot človek, ki živi v tej družbi, recesije ne čutim, ker sem bila vedno v recesiji. Zdi se mi, da so razkoli znak velike demokracije. Rane, ekstremi, ekscesi, protesti so znak, da je dežela končno svobodna, demokratična. Veliko tega je bilo 20 let v ljudeh, a so se bali pokazati. Ravno razpad ekonomskega sistema, recesija in nemogoča politika v teh dvajsetih letih, pa skrivanje transakcij, tajkunizacija, malverzacije, je končno pripeljalo do tega, da je – oprostite izrazu – vse to sranje, ki se je valilo po dolini šentflorjanski že 20 let, prišlo na plan. Tako da bi rekla: mi smo na pravi poti.

Večinoma vodite več projektov hkrati, verjetno ves čas premlevate, kako bi se jih lotili, zraven pa še družina...

Trenutno je vsega malo preveč, trije filmi na kupu. Čeprav se trudim (smeh) in čeprav sem zelo pridna. Od nekdaj. Včasih se mi je zdelo to, da si priden, malo preveč odličnjakarsko in piflarsko, ampak z leti mislim, da s pridnostjo ni nič narobe. Je pa res, če imam s svojim delom zadoščenje, sem tudi bolj pozitivna, prijazna in je z mano lepše in laže živeti, kot bi bilo drugače. Mislim, da ima ob tem tudi družina plus, ne pa minus.

Je pa tudi vaše družinsko življenje zelo filmsko: mož, Peter Braatz, je režiser, sestra Ida producentka in direktorica vajine produkcijske hiše Bela Film, pri kateri nastajajo vaši filmi...

Pa še partner moje sestre je režiser Martin Turk. Vse to se je zelo prepletalo, 20 let živimo znotraj filmskega sveta in smo med sabo doživeli najrazličnejše – prijetne in neprijetne – situacije. Film nas je združeval, nas je pa tudi razdruževal. Včasih smo bili ves čas v filmu. Z leti pa smo se le navadili, da se – če se le da – v družini in v tisto malo časa, ki nam ostaja, o tem ne pogovarjamo. Je pa zelo težko. (smeh) Tomo Križnar in Klemen Mihelič med svarilno akcijo, ki ji ni para na svetu.