V Diwanu čaj za dobrodošlico

V Trnovem na bujnem, cvetočem vrtu me z odprtimi vrati galerije Diwan in z velikim nasmeškom na obrazu pričaka Arkan Al Nawas. »Dobrodošla pri nas,« mi močno stisne roko in me povabi me na ogled svojih slik živih barv in različnih motivov, ki jih razstavlja te dni. Njegova soproga Majda mi v ličnem steklenem kozarčku postreže z okusnim čajem iz basr­ske limone. Sedeva v prostor z nizkimi sedeži, počasi srkava vroči čaj in obujava Arkanove spomine na njegovo domovino Irak.

»Čaj je pri nas v Iraku znak dobrodošlice. Je obvezen del druženja,« pove temnolasi slikar in pravi, da je gostoljubnost za Iračane nekaj običajnega. V Evropo je pripotoval leta 1979. Da bi tu študiral. In je v Ljubljani ostal. »Moj sosed iz domačega mesta je odšel v Evropo in me spodbudil, da se tudi sam odpravim na študij v tujino. To je bilo kmalu po gimnaziji. Pomagal mi je urediti dokumente in res se je tako zgodilo, da sem odšel,« se Arkan še živo spominja konca sedemdesetih let.

Iz Bagdada v Ljubljano

»Odpotoval sem z vlakom, in ko sem prispel na železniško postajo v Beogradu, sem bil razočaran. V Bagdadu imamo lepšo postajo, zgrajena je v angleškem slogu. Beograd me ni navdušil, tam je bilo zelo hrupno. Moj načrt je bil, da ostanem v Srbiji le mesec dni na obisku pri prijatelju,« je bil odločen takrat 21-letni Arkan, ki se je edini od treh bratov in treh sester odpravil v tujino. »Kmalu sem izvedel, da je nekaj dobrih univerz tudi drugod po Jugoslaviji. Slišal sem za Ljubljano in ime mi je bilo takoj všeč. Zvečer sem v Beogradu sedel na vlak in zjutraj prispel v Slovenijo. Ljubljana je bila naravnost čudovita in me je takoj pritegnila.« Nekega domačina je vprašal, kje lahko najde študentski dom, in pokazal mu je pot do Rožne doline. »Avtobus številka 14 pelje do tja, so mi rekli. Ne bom pozabil, da je bilo takrat vožnjo treba plačati z žetonom, ki je imel na sredini okroglo luknjo. Ko sem pogledal v svojo denarnico, mi ni bilo jasno, zakaj noben dinar nima luknje. Voznik avtobusa se je le nasmehnil in me brezplačno spustil naprej,« z nasmeškom pripoveduje o svoji prvi vožnji po Ljubljani. »Danes je v Sloveniji kakšnih štirideset Iračanov, v osemdesetih pa jih je bilo samo v Ljubljani približno sto. Na zvoncih ob vhodu v enega od študentskih domov sem zato hitro našel nekaj arabskih priimkov. Na enega sem pozvonil in odprl mi je rojak. Čeprav se nisva poznala, me je velikodušno sprejel in povabil k sebi. Ponudil mi je čaj in pogovor je hitro nanesel na študij v Ljubljani. Opozoril me je, da je znanje slovenščine nujno, a to me ni odvrnilo od ideje, da bi tukaj preživel nekaj let,« pripoveduje simpatični gostitelj, doma iz mesta Nasirija na jugu Iraka.

Enaintrideset let ljubezni

Vpisal se je na študij krajinske arhitekture in po nekaj mesecih izvedel, da je sprejet. »To je bilo leta 1980. Toda najprej me je čakalo učenje slovenščine. Na tečaju sem se resda naučil osnov – kako naročiti kavo in kako v trgovini kupiti sadje in zelen­javo, toda ko sem prišel na prvo predavanje na fakulteti, nisem razumel niti besede. Zapiske sošolk, ki so lepo pisale, sem si fotokopiral in prevajal. Le tako sem lahko študiral. Ker arabsko-slovenski slovar ne obstaja, sem vse moral najprej prevesti v angleščino, nato pa iz angleščine v slovenščino. Prvo leto je bilo zelo težko. Ure in ure sem porabil, da sem se vsega naučil. In tako se je pravzaprav začelo moje življenje tukaj,« svoje začetke v Sloveniji v lepi slovenščini strne sogovornik. Sprva je nameraval ostati le do konca študija, a se je nenačrtovano zgodila ljubezen. V kavarni na Čopovi je spoznal svojo sedanjo ženo Majdo. »Zaljubila sva se in se po treh mesecih poročila. Nekateri prijatelji so bili kar malce skeptični, saj se najini kulturi razlikujeta, tudi sosedje niso škrtarili s pikrimi komentarji. Dobro se spomnim tistega, ko so Majdi rekli, da imam v Iraku gotovo še tri žene in jo bom prodal za nekaj kamel,« se škodoželjnim besedam zdaj iskreno nasmeje Arkan. »Midva nisva komplicirala, le vedela sva, da se imava rada. In tako je že enaintrideset let, ki jih v skupnem zakonu praznujeva prav danes,« ponosno pristavi. Rodili sta se jima dve hčeri – Dina in Asja. Obe ponosni na svoje korenine, sta se od očeta naučili veliko o kulturi, stari več tisoč let. »Irak leži v Mezopotamiji, ta pa velja za eno od zibelk civilizacije. Hčeri sem učil o svoji domovini, z njima govoril arabsko, predvsem pa sem ju naučil spoštovanja do ljudi, ki je temelj iraške družine in družbe,« pove.

Na srečanje v Diwan

Rad ima Slovence, a tudi po 35 letih življenja v Sloveniji je še vedno deležen kakšnega stereotipnega komentarja: »Nekateri z zanimanjem povprašajo o moji domovini, veliko pa je tudi takšnih, ki zelo posplošujejo vse, kar je arabskega.« Mogočna iraška kultura se od slovenske precej razlikuje, zato se je tudi Arkan moral prilagoditi življenju pri nas. »Vedno pravim, da je treba med kulturami narediti most. Človek je povsod človek in kulturna različnost je nekaj, kar daje življenju daje pestrost,« je prepričan. »Ljudje se tukaj oblačijo drugače, tudi glasba je drugačna. Hrana je manj začinjena kot iraška. Ko sem prvič pokusil tukajšnje jedi, sem naročil segedin, 'pohano' meso pa je bilo zame nekaj povsem novega. Pri hrani me je presenetilo predvsem to, kako malo začimb uporabljate. Pri nas med kuhanjem celo stanovanje diši po kurkumi, kardamomu in drugih dišavnicah.« Njegova soproga doma večkrat pripravlja iraško hrano, čaj pa je na domači mizi vsak dan. Po iraški hrani diši tudi v Arkanovem Društvu za kulturo in umetnost Diwan v ljub­ljanskem Trnovem, kjer pogosto pripravlja iraške večere. »Diwan med drugim v arabščini pomeni prostor za druženje. Podoben prostor smo imeli doma v Iraku. Trikrat na teden so tja prišli sosedje in prijatelji ter se družili, zato sem si podoben prostor želel ustvariti tudi tukaj. Obiskovalci so vedno dobrodošli, pri nas lahko okusijo iraške dobrote, poslušajo potopisna predavanja ali se udeležijo literarnih in pesniških večerov. Nemalokrat gostimo razstave domačih in tujih slikarjev,« pripoveduje slikar, ki v svoji umetnosti uporablja veliko barv. Slikati je začel že v osnovni šoli, mentor pa mu je bil stric, ki je prav tako umetnik. »Moje slike so odraz mojega doživljanja sveta. Tako izražam svojo notranjost. Podobe so zelo raznolike. Včasih slikam Irak iz svojih spominov, spet drugič se lotim abstrakcije, rad pa naslikam tudi podobe Ljubljane.«

O vojni v Iraku

Ko omeniva vojno v Iraku, je do dogajanja na Bližnjem vzhodu zelo kritičen. »Ko se je leta 1980 v Iraku začela vojna, sem s starši izgubil vse stike. Nemogoče je bilo pošiljati pisma, telefonske zveze so bile pretrgane. Deset let se nismo slišali,« z žalostjo v glasu razloži sogovornik, ki verjame, da se vsaka stvar zgodi z razlogom. »Nisem prepričan, da je to del iraške kulture, a verjamem, da se lepe in malce manj lepe stvari zgodijo z namenom. To me drži pokonci in mi daje spodbudo za naprej,« je optimističen.

Pred sedmimi leti je prvič po več kot dvajsetih letih obiskal svoje najbližje. »Na žalost očeta in mame po odhodu iz Iraka nikoli več videl. Srečanje z družino, brati in sestrami, ter prijatelji in znanci pa je bilo praznik. Bilo je zelo čustveno in lepo.« Ko se je vrnil v Irak, je bilo, kot pravi, kot da bi prišel v drug svet: »V tem času so se zgodile že tri vojne, ki so zelo opustošile državo in tamkajšnje živ­ljenje. Marsikje vlada pomanjkanje in težko mi je, ko vidim, kaj se dogaja. In čeprav so ljudje zagrenjeni, je vendarle čutiti optimizem. Prijatelj mi je takole rekel: boljši časi prihajajo! Sedem tisoč let stare kulture se ne da kar tako uničiti.«