Tiskane izdaje
Takole se predstavi na svoji spletni strani (za zdaj le) v angleščini: »Sem dekle s Primorskega, popotniška duša, ki je nora na domače izdelke, uživa v nabiranju zelišč, obiskovanju majhnih lokalnih festivalov, plesanju salse, fotografiranju in potovanjih.« Že ob teh besedah človeka zamika, da bi se pridružil Vesni Velišček, ki iz spodnje Soške doline popotnike simpatično spodbuja, naj izkusijo drugačno Slovenijo, takšno, ki jo je mogoče doživeti le v družbi domačinov.
Ponudba rent a local/najemi domačina je v tujini že uveljavljena, Vesna pa z njo predvsem tuje goste vabi na potepanja po manj raziskanih kotičkih Slovenije. V turističnih agencijah si prizadevajo, da gre vse po programu, za Primorko pa so ravno naključja najboljši del potovanj. »Izhajam iz svojih popotniških izkušenj: sprašujem se, kaj bi rada videla in doživela, ko sem v tuji deželi, in poskušam to ponuditi tudi drugim.«
Dvaintridesetletnica je doma iz Plav v spodnji Soški dolini, po kateri od Mosta na Soči do Solkana svojo smaragdno pot vije reka, ki daje dolini ime. Čudovita pokrajina, samotne vasice, navdihujoča narava, a kdo za vraga bi si upal sredi teh odmaknjenih koncev razmišljati o turistični ponudbi? Še večji in dostopnejši kraji, ki se lahko pohvalijo s kakšno od prepoznavnih znamenitosti, se morajo pošteno truditi za obiskovalce! A Vesna ne hodi po že shojenih poteh.
Ko je po številnih neuspešnih prijavah na različna delovna mesta spoznala, da z diplomo iz zgodovine in sociologije kulture na zaposlitev ne more računati, je sklenila, da bo najbolje, če za svojo prihodnost v vseh pogledih poskrbi sama. Postala je samostojna podjetnica in zdaj se pod ponudbo slocally.com (angleško ime povezuje slovensko in lokalno) bori za svoj kos kruha. Je na začetku poti, v petih letih se predvidoma pokaže, ali podjetje lahko preživi. Skupaj s fantom skromno živita z eno redno plačo, saj se ona še »ne pokriva«. »A vem, da se bo enkrat zgodil preskok.«
Veliko izkušenj,
Vrnila se je po sedmih mesecih, zgodba se je ponovila, spet iskanje zaposlitve, spet brez uspeha. Njena samoiniciativnost se je z izkušnjami krepila, zaprosila je za štipendijo Leonardo da Vinci (podeljujejo je EU, op. p.) na Cipru. »Dobila sem jo za severni del Cipra, ki ga evropska stran še ni priznala, in še danes ne vem, kako mi je to sploh uspelo.« Tam je delala kot prostovoljka v nevladni organizaciji, po vrnitvi domov pa je prek javnih del eno leto v Novi Gorici pomagala otrokom s posebnimi potrebami. »Odprl se mi je nov svet, nisem vedela, da sem tega sploh sposobna. Hkrati se je razvijal tudi moj čut za sočloveka.«
V nekem trenutku pa je bilo treba narediti korak naprej, v upanju na bolj gotovo ali vsaj manj negotovo prihodnost. »V čem sem dobra, kaj so moje prednosti, kaj bi rada počela, kaj me je veselilo kot otroka,« so bila vprašanja, ki si jih je neprestano zastavljala. Za iskanje odgovorov si je vzela nekaj mesecev, veliko časa je preživela v naravi, vrtnarila, iz prihrankov in fantove plače sta si lahko privoščila tudi nizkoproračunska potovanja. »Pri iskanju odgovora, česa naj se sploh lotim, mi je zelo pomagala Lilijana Pahor, ki v Mestni knjižnici Ljubljana svetuje brezposelnim iskalcem zaposlitve. Ona me je spodbudila, naj se samozaposlim. Januarja 2013 sem odprla podjetje, ki se ukvarja z organizacijo doživljajskih delavnic. Prek zavoda sem pridobila finančno pomoč za odprtje s. p., 4500 evrov. Podjetje mora delovati dve leti, če bi ga zaprla prej, bi morala vrniti sorazmerni delež. Če te spodbude ne bi bilo, pa ga sploh ne bi mogla odpreti.«
Kako pa vi živite?
»Moja osnovna ideja je ponuditi lokalna doživetja v lokalnem okolju, in to v družbi domačinov. Iz tega izhaja tudi ideja najemi domačina/rent a local. Nočem ponujati tipiziranih turističnih ponudb, ker nisem turistični vodnik. Hočem slediti naključjem, ta so moja prednost. Tako mi rečejo gostje.«
Njena ponudba, pojasnjuje, ni zanimiva za agencije in turiste, ki hočejo videti samo Bled, Piran, Ljubljano in Postojnsko jamo. Nastajala je z mislijo na ljudi, ki želijo priti v stik z domačini, ki radi vprašajo: »Vesna, kako živite, s čim se ukvarjate?« »Narejena je za tiste, ki radi vstopajo v domove domačinov, ki so se pripravljeni prilagajati in jim ni neprijetno, če se zgodi kaj nepredvidenega. Lažje mi je delati z individualnimi gosti ali pari kot pa s skupino, ki ima velika pričakovanja in do minute določen urnik.«
Ko je pripravljala poslovni načrt, so bili njena ciljna skupina popotniki z nahrbtniki. »A izkazalo se je, da ponudba v resnici najbolj pritegne starejše, od 55 let naprej, ki imajo denar in čas in iščejo pristnost, povezanost z ljudmi.« Ti gostje preživijo v Sloveniji v povprečju tri tedne, kar krepko presega običajno statistiko 2,9 dneva. Najdlje je ostala gospa iz Amerike, pet tednov, ravno te dni se vrača kar za dva meseca. »Kdo so moji gostje, vnaprej ne vem. Po mailu ali skypu jih povprašam, kaj jih posebej zanima, in nato oblikujem zanje program, vedno z dvema možnostma, za lep in za deževen dan. Ko se osebno srečamo in začnemo pogovarjati, pa se velikokrat pokaže, da Slovenijo razkazujem uspešnim ljudem.« Med zadnjimi je gostila par iz San Francisca, ona je bila oblikovalka, on organizator velikih športnih dogodkov. »Nikoli ne veš, kdo te rezervira, in to niti ni pomembno, treba se je potruditi. Pa tudi bolje je tako, morda bi se ustrašila, če bi vedela vnaprej,« se skromno zasmeji.
Gostje jo najdejo predvsem na spletu – spletna stran je vizitka podjetja in kapo dol programerjema in oblikovalcu, ki je s smaragdno zeleno bravo zadel bistvo, pravi – povezuje se tudi z majhnimi, inovativnimi ponudniki, kot je recimo Foodwalks po Ljubljani, ki imajo podobno miselnost kot sama: da se je vredno potruditi prav za vsakega gosta, pa čeprav so finančni obeti pičli in da nič ne more nadomestiti pristnega osebnega stika in spoznavanja dežele s pomočjo domačinov, ne pa na ustaljene turistične načine. Vesna bo v kratkem gostila omenjeno Američanko, potem štiri mlade Brazilce. Vsem je postavila nekaj ključnih vprašanj, da je lahko oblikovala program po njihovem okusu.
Med možnostmi so Soška dolina, Vipavska dolina, Kras, Banjška in Trnovska planota, dogajanje zunaj in znotraj, doživetja, ki so tipična za to okolje. »Z Brazilci se bomo na poti iz Ljubljane v spodnjo Soško dolino ustavili v lokalni gostilni in okusili postrvi, nato se bomo odpravili k družini, kjer bodo z domačini sodelovali v pripravi frtalje. Privoščili si bomo dve uri sproščanja ob Soči, a ne bom jih peljala v Bovec ali na Most na Soči, ampak na enega od svojih kotičkov, kamor drugi ne zahajajo. Če si bodo želeli višje, se lahko odpravimo na obisk turistične kmetije, kjer bodo lahko okušali friko s polento, se sprehodili po pašnikih in videli, kako poteka prosta paša. V mislih imam tudi enodnevno ponudbo na Krasu, kjer se bomo odpravili na daljši sprehod, na katerem se bomo igrali pastirske igre, nato pa na turistični kmetiji okušali njihove dobrote.«
Tako bo, če bo šlo vse po načrtih. A Vesna si želi, da bi jih vmes presenetilo tudi kakšno prijetno naključje. »To seveda ni nikoli v urniku, a ljudje so običajno navdušeni, če se zgodi. Ko smo šli z Američanoma, teh je med mojimi gosti največ, okušat vino v Brda, so ravno zorele češnje. Domačini so nas povabili na okušanje in lahko smo jih jedli kar z drevesa. Le kdaj te kakšen Bric spusti na češnje,« se zasmeje Vesna. »Med januarskim raziskovanjem Istre smo se z gosti v neki vasi ustavili ravno na dan, ko so delali koline. Domačini so nas povabili, naj sodelujemo pri izdelavi, in na koncu smo jih tudi pokusili. Nepričakovan dogodek se je preobrnil v triurno druženje. Nikoli ne veš vnaprej, kaj bo. Lahko se zgodi, da bo med obiskom Krasa sivkar, s katerim smo sicer dogovorjeni za obisk, ravno obrezoval grmičke in še nam v roke potisnil škarje, da se mu pridružimo. Pripravljen moraš biti na to, da se prilagajaš in ne držiš urnikov.«
Velik del Vesninega programa je povezan z zelišči, s čimer se delno ukvarjajo tudi njeni starši. Lani je pridobila certifikat nacionalne poklicne kvalifikacije za zeliščarko, kar ji omogoča, da izdeluje mila, mazila, razpršilce proti komarjem, osvežilce zraka ... Tudi goste rada pelje na cvetoče travnike svoje doline, kjer nabirajo zelišča in plodove narave, v njeni družbi lahko izdelujejo mila ... V domači hiši je skupaj s starši uredila dve zeliščni sobi, v katerih gosta pričakajo kozarci s potpuriji posušenih zelišč, pokapani s sivko, ki jih odprejo ob njegovem prihodu. Sobi sta asketsko opremljeni, saj je tudi nakup postelje za Vesnin žep velika investicija, a v skladu s spoznanji o dobrodejnih učinkih v naravi nabranega. »V blazine smo dali zelišča – sivko, meliso, hmelj –, ki pomirjajo. Če je njihov vonj za gosta premočan, jih lahko tudi odstrani. Ležišče je napolnjeno s praprotjo, ki blagodejno deluje na celotno telo. V marsičem sledimo spoznanjem patra Ašiča.«
Poglejmo drugače
Vesna zna na zadeve pogledati z drugačnimi očmi. »Igram se s pojmom turistične sezone. Ne stavim na sezono od junija do septembra, ampak vem, da traja vse leto. Zato sem svojo spletno stran oblikovala na temo štirih letnih časov, vsak od njih lahko ponudi kaj lepega in to je treba izkoristiti. V zimskem času lahko k nam zvabimo ljudi iz dežel, kjer nimajo snega, da uživajo v sankarju, krpljanju ...« Tudi pomisleki, da je majhna, s hribi obdana spodnja Soška dolina nezanimiva, je ne odvrnejo od načrtov. »Lahko razmišljamo tudi drugače: smo hrib stran od Brd, od Banjške in Trnovske planote, 50 kilometrov od Kobarida, nedaleč od zgornje Soške doline, imamo avtobusno in železniško povezavo. Priložnosti so vedno. Mi ne potrebujemo masovke, potrebujemo le ljudi, ki hočejo doživeti nas in naš način življenja. Naši gostje so lahko z nami tudi na rojstnih dnevih in porokah, ki se zgodijo v naši družini. Moja filozofija je naravnana na počasi. Tudi zato moje ponudbe ni na booking.com, ker čutim, da ne spadamo tja. Na mail odgovorim v istem dnevu, a ne takoj. Ponudba naših zeliščnih sob je malce dražja, a gre za netipično nastanitev. Mi nimamo wi-fi, se pa radi pogovarjamo. Če gost potrebuje računalnik, lahko uporabi našega. Imamo vse, kar imajo veliki, a na svoj način. Če se bo nekdo prepoznal v tem, bo prišel.«
Vesna ima rada Slovenijo in jo še vedno z užitkom raziskuje. Dvakrat na mesec se odpravi na odkrivanje drugih krajev, včasih vzame s seboj tudi kakšnega gosta, nič neobičajnega ni, če je to kakšen couchsurfer, saj sta s fantom tudi sama del te popotniške skupnosti. Včasih se s takšnih poti vrne malce razočarana, ker pri lokalnih ponudnikih po njenem prepričanju prevečkrat sliši, da se jim nekaj »ne izplača«. Verjame, da se jim na kratki rok najbrž res ne izplača postreči majhni skupini, a sčasoma bi se glas o gostoljubnem sprejemu razširil in prišlo bi tudi plačilo. »Zato bom na svojem blogu raje pisala o ponudnikih, ki se jim ljubi potruditi, ki jim ni težko. O takšnih ljudeh, ki še malček blatni sredi dela zaradi nas pridejo ven iz brajde, odklenejo klet in nas povabijo naprej.«
Njen bližnji cilj je, da bi se s ponudbo uvrstila na tripadvisor.com, spletno stran, na kateri gostje puščajo svoje vtise. Hkrati vsem obiskovalcem – ti od nje praviloma odhajajo zadovoljnih vtisov – da nekaj vizitk in jih prosi, naj jih razdelijo ljudem, za katere menijo, da bi jih njena ponudba zanimala. V kratkem si obeta, da se bo pojavila v blogu tujcev, ki pišejo o turizmu. Tako kot je pomemben vsak gost, je pomembno tudi vsako priporočilo.
