Vrtičkarji se vračajo k domačemu

Vsak slovenski vrtičkar bi se prodal za tak vrt: v Selekcijsko-poskusnem centru Ptuj v vzorčnem, testnem nasadu najdemo vse, kar zelenjavnega konča na slovenskih mizah. Še posebno pomembno pa je, da ob sodobnih sortah in tistih, ki so še v fazi razvoja in preizkušanja, najdemo številne stare sorte, avtohtone ali udomačene.

Gredice na oglednem zelenjavnem vrtu Selekcijsko-poskusnega centra Ptuj so urejene skoraj kot v parku. Dekorativno razporeditev povezujejo poti iz negovane trave, celotno podobo pa kot poudarek lepšajo še gredice s cvetlicami. Kot na pravem, tradicionalnem slovenskem vrtu. Le da je ta malo obsežnejši; v celoti meri kar 42 hektarov, pri čemer seveda gredice z vrtno zelenjavo obsegajo manjši del, saj na Ptuju gojijo tudi poljščine in okrasne trave. Zanimivo je, da vse to skupaj vzdržuje osem ljudi, le v sezoni, ko je dela največ, pomaga še študent.

Preprosto povedano so na Ptuju testne grede, na katerih opravljajo različne vrste poskusov. Z ekološkimi poskusi želijo ugotoviti, kako se neka sorta obnese v naših podnebnih razmerah, zato trajajo tudi več let in so razpršeni po različnih krajih Slovenije, vodijo pa jih s Ptuja. Z vegetacijskimi poskusi preverjajo sortno čistost. To pomeni, da vse, kar imajo v vrečkah, tudi posejejo. Ti poskusi trajajo samo eno rastno dobo, na leto jih opravijo od 500 do 800. Najbolj zanimivo je vsekakor delo, ki ga opravijo z avtohtonimi in udomačenimi sortami, ki letos doživljajo neverjeten vzpon. »Še pred tremi ali štirimi leti ni nihče kaj dosti vprašal po domačem česnu, kaj šele po domačih sortah. Kupci so bili zelo zadovoljni s česnom iz Kitajske, saj je na pogled lep, bel, z velikimi stroki, ki jih hitro očistiš in pripraviš za uporabo. Zadnja leta pa se je razmišljanje obrnilo,« pravi vodja centra Darko Vernik. Zveni malo dramatično, ampak v bistvu je res: če Semenarna Ljubljana ne bi vzdrževala nekaterih sort, ki so bile desetletja del slovenske vrtičkarske in kmetijske krajine, bi morda številne med njimi že poniknile. »Predvsem je treba omeniti sorte fižolov 'Zorin', 'Češnjevec', 'Klemen', 'Ptujski maslenec', 'Maslenec rani', 'Jabelski pisanec', 'Jeruzalemski', pa čebule 'Ptujska rdeča', 'Belokranjka' in 'Tera', solati 'Bistra' in 'Dalmatinska ledenka'; paradižnik 'Val'; korenje 'Ljubljansko rumeno', pa motovilec 'Ljubljanski žličar',« našteje sogovornik nekatere med njimi. Po nekaterih od teh sort je v zadnjem času takšno povpraševanje, da preprosto ne morejo dovolj hitro pridelati semena. Ljudje takoj razgrabijo fižol 'Ptujski maslenec' ter seveda obe njihovi sorti česna.

Lahko si privoščimo pravega

Prav gredice, kjer raste česen, so med najbolj zanimivimi za opazovanje; na njih so namreč poleg obeh ptujskih česnov zbrani tudi »vzorci«, ki so jih nabrali po vsej Sloveniji, in, zanimivo, tudi v trgovskih centrih. Gredica, kjer raste razvpiti kitajski česen, je bolj ali manj prazna, le nekaj napol uničenih stebel se še bori s slovensko prstjo, vendar je očitno, da iz tega česna ne bo pridelka. Dr. Pablo Hirschegger je znanstvenik, zaposlen pri Semenarni Ljubljana, ki ima na skrbi te gredice, in slovenski česen pozna do obisti in zato tudi lahko razmišlja o tem, kar se večini Slovencev sploh ne zdi potrebno: kako ptujski jesenski in spomladanski česen še izboljšati, recimo povečati količino pridelka na hektar. Vernik doda tole: »Kitajci govorijo o pridelku 18 do 25 ton na hektar, pri nas pridelki domačih sort dosegajo štiri do šest ton. Cene uvoženega česna pa so in bodo še padle, saj se povpraševanje zmanjšuje tudi v sosednjih državah. Ni vse v ceni, glejmo tudi na sebe. Česen ni masovno živilo, ki bi ga pojedli nekaj kilogramov na teden. Uporabljamo ga v majhnih količinah kot začimbo, zato si privoščimo pravega, čeprav ne bo nikoli tako poceni kot uvoženi. Ampak, kapo dol pred slovenskimi potrošniki, ki so se že obrnili nazaj k domačemu,« pravi Vernik in dodaja, da je podobno pri čebuli: »Sorte 'Ptujska rdeča' (ptujski luk), 'Belokranjka' in 'Tera' omogočajo pridelke, ki so približno trikrat manjši na enoto površine kot pri hibridnih sortah. Odlikujejo pa jih kakovost in posebne snovi, ki zelo ugodno vplivajo na okus in njihove kulinarične lastnosti.«

Barbara Lončar Vrhovec je skrbnica blagovne skupine vrtnin, cvetlic ter okrasnih čebulnic in s tem odgovorna za 253 sort oziroma za čeden zelenjavni vrt, ki je tik ob stavbi centra na Ptuju. Takoj se opazi, da je osrednji del tematski, saj so ga ogradili in zasnovali kot slovenski gartelc, torej gredice, na katerih so same »domače« sorte. Drugi tematski sklop je vrt v loncih, odziv na trend mestnega oziroma balkonskega vrtnarjenja. Na gredicah z zelenjavo pritegne pozornost čudovit zdrav paradižnik, grede z različnimi kapusnicami, zanimiv pa je tudi del, kjer rastejo sorte iz novosti Semenarne, profesionalna linija semen. Med gredicami je še nekaj takih, na katerih je zelenjava označena le s kodo; to so rastline, ki so še v preizkušanju in še niti nimajo sortnega imena, največ je paprike, solate in fižola. Na vprašanje, ali lahko že v prihodnjem letu pričakujemo kakšno novo »domačo« novost, odgovarja, da ne, kajti takšni poskusi trajajo tudi do deset let, preden lahko sorto vpišejo na sortno listo. Postopek je krajši, kadar ne gre za razvijanje lastne sorte. Če ugotovijo, da kupci želijo predvsem solato s skodranimi rjavimi listi, pač posejejo semena, ki jih dobijo iz Evropske unije. Po dveh letih vidijo, katero bi se v naših rastnih razmerah najbolje obneslo, in najprimernejša rjava solata je že lahko na voljo. Poleg solat, ki se obtrgujejo (in obraščajo), ljudje v zadnjem času iščejo še gladke kumare, odporne proti plesni, odporen paradižnik, sladki grah. Pravi pa, da razmišljajo o novih tematskih zbirkah: limited edition za cvetlice, ki so ob navalu na zelenjavo kar malo zapostavljene, vsekakor pa pravilno nameravajo oblikovati sklop avtohtonih in udomačenih sort ter prenoviti bio linijo.