Z mačetami in motornimi žagami do osupljive arheološke najdbe

Pogovarjali smo se s slovenskim arheologom dr. Ivanom Šprajcem, ki se je pred dnevi vrnil z uspešne arheološke odprave v Mehiki.
Objavljeno
30. junij 2013 10.47
Eva Senčar, Nedelo
Eva Senčar, Nedelo
Arheolog dr. Ivan Šprajc je na polotoku Jukatan, kjer na območju, ki so ga nekoč poseljevali Maji, raziskuje že 15 let, v naravnem parku Calakmulska biosfera vodil odpravo, ki je odkrila pomembno arheološko najdišče. Dan po njegovi vrnitvi iz Mehike smo se z njim pogovarjali na Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU.

Sredi polotoka Jukatan obstajata dve veliki arheološki regiji, Rio Bec in Chenes, vmes med njima pa je velika bela lisa, pove Ivan Šprajc. »V tej lisi smo bili mi.« Natančneje, v mehiški državi Campeche, v naravnem parku, ki se imenuje Calakmulska biosfera. O svojih odkritjih mora raziskovalec sproti obveščati mehiški nacionalni inštitut za antropologijo in zgodovino. Ko so našli stelo, pokončni obdelan kamen z napisi, je Šprajc inštitut zaprosil za pomoč, kajti štukature na njej so bile edinstvene in je nemudoma pomislil na potrebno restavriranje. S prihodom prvih restavratorjev na najdišče se je po inštitutu razširil glas o značilnostih najdišča. S tem pa je stekel avtomatizirani postopek obveščanja svetovne javnosti. Za pomembno odkritje so izvedele vse svetovne agencije in nacionalne časopisne hiše.

Odziv svetovne javnosti na odkritje vaše odprave je bil presenetljiv. Ste kaj takega pričakovali?

Nihče od nas ni pričakoval, da bo ta novica tako odmevala. Sam nisem imel niti časa za obveščanje.

Projekt imenujete arheološko rekognosciranje. Kaj to pomeni?

To je terenski pregled zaradi iskanja arheoloških najdišč. Že 15 let delam v samem osrčju polotoka Jukatan, ozemlja, ki so ga nekoč poseljevali Maji, vendar je bilo še do nedavnega z arheološkega vidika zelo slabo ali popolnoma nepoznano. Prve terenske preglede smo opravili leta 1996, letošnja sezona je bila že osma. V zadnjih letih smo se osredotočili na zaščiteni naravni park, Calakmulsko biosfero. To je približno sedem tisoč kvadratnih kilometrov veliko območje, ki je povsem neposeljeno in v celoti zavarovano. Prepovedano je poseljevanje in tudi kakršno koli izkoriščanje naravnih virov. Na tem območju z informatorji ni bilo mogoče delati, ker že več desetletij nihče ne hodi tja. Pred desetletji so sicer še drvarili, zbirali drevesno smolo, čikle. Zato smo odvisni od daljinskega zaznavanja.

Satelitskih posnetkov?

Žal si z njimi nismo mogli dosti pomagati pri samem lociranju najdišč. Pomagajo nam recimo pri pregledu vegetacije ali same razgibanosti terena, za prepoznavanje arheoloških najdišč pa so se najbolje izkazale letalske fotografije. Te, ki so na voljo, so bile v razmerju 1 : 20.000. S stereoskopskim pregledom lahko vidimo konfiguracijo terena ali izstopanje večjih objektov. Opazni so, tudi če so popolnoma preraščeni. Tako smo odkrili že celo vrsto najdišč. Tokratno se je izkazalo za veliko večje, tako veliko, da smo zanj porabili vso terensko sezono. Na njem smo se mudili zadnja dva meseca in pol.

Kako se začne takšna terenska raziskovalna odprava?

Najprej je seveda treba zagotoviti financiranje, torej financerja prepričati, da je to, kar želite napraviti, izvedljivo in da bo prineslo nekaj novega. Naš glavni sponzor je bila družba National Geografic Society iz ZDA, podprli pa so nas še avstrijsko podjetje Villas, slovenska akademska potovalna agencija Ars longa, ki nas sponzorira že dalj časa, pridobili smo nekaj zasebnih donacij iz Avstrije in ZDA. Naslednji korak je pridobiti dovoljenje mehiškega nacionalnega inštituta za antropologijo in zgodovino. Vsak predloženi projekt obravnava svet za arheologijo in ta potem odloča.

Na tem območju ste v zadnjih petnajstih letih odkrili 80 najdišč, od tega 20 večjih.

Teh 20 je bilo urbanih središč, druga so manjša najdišča, nekatera imajo morda le ostanke preprostih stavb in smo jih dokumentirali s skico, opisali, fotografirali (pokaže obsežno publikacijo, v kateri so objavili vsa najdišča). Na sezono smo odkrili tudi do 15 najdišč.

Kaj za odpravo pomeni odhod na območje, skrito v pragozdu, za katero verjetno niti ne veste, kje natančno leži?

Taka odprava se začne z ustaljenim postopkom. Že odkar delamo v Biosferi, ki je neposeljena in brez prometnih povezav, si pomagamo z nekdanjimi drvarskimi potmi. Pred štirimi desetletji so tam še sekali les, zato so kolovozi še vidni, a zaraščeni. Vidimo jih na letalskih fotografijah, ki pa so ji posneli v devetdesetih letih. Nato ugotavljamo, po katerem kolovozu se lahko posameznemu najdišču najbolj približamo.

Na tem območju ni nobenih površinskih vodnih tokov razen hudournikov v deževni dobi. Takrat ne moremo delati, saj se nekatera območja zamočvirijo ali so poplavljena. Delamo lahko le v sušni dobi, ko so edini izviri vode aguade, jezerca, pa še ta so večinoma izsušena. Torej poleg vse opreme potrebujemo hrano in vodo. Zato potrebujemo vozila. Vedno pa je na koncu del poti treba opraviti peš. Kolovoz, ki nas je pripeljal do tokratnega najdišča, je bil že dolgo zapuščen in zelo zaraščen.

Torej poleg strokovnjakov v odpravi potrebujete še delavce?

V odpravi sta bila dva mehiška arheo­loga, naš geodet Aleš Marsetič in šest delavcev.

Seveda imam po toliko letih že veliko izkušenj, jasno pa je tudi, da kogarkoli ne morem najeti; med domačini, ki so pretežno kmetje, je bolj malo takih, ki se znajdejo v gozdu, brez domačinov pa sami ne moremo ničesar. Do tega najdišča smo odprli 16 kilometrov nekdanjega kolovoza, kar je pomenilo tri tedne dela. V tem času ni bilo nobene arheologije, pač pa mačete in motorne žage za odstranjevanje sekundarne vegetacije in hlodovja na poti.

Vrniva se malo nazaj: za najdišče ste že določili koordinate in najboljši dostop. Očistili ste kolovoz …

Približali smo se na kilometer in to razdaljo smo potem opravili peš. Fizično gledano sploh nismo bili daleč od civilizacije. Očiščen kolovoz se da prevoziti v dveh urah, do prve vasi, kjer smo se oskrbovali, pa je le 30 kilometrov urejene ceste.

Kakšen je bil prvi vtis, ko ste vstopili na najdišče?

Da je to velik urbani center, očitno nekoč politično središče za sorazmerno veliko območje, s tremi večjimi kompleksi monumentalne arhitekture: poleg piramidalnih templjev prevladujejo podolgovate stavbe, ki so ostanki palač, bodisi elitnih rezidenc ali administrativnih objektov, razporejenih okoli več trgov. Tu so igrišča za obredno igro z žogo in cela vrsta reliefno oblikovanih spomenikov, stel in oltarjev. Vse to govori o veliki družbeno-ekonomski vlogi tega mesta v klasični majevski dobi. Da gre za to obdobje, kažejo datumi na stelah in keramika.

Keramika ponavadi da prve podatke. Kaj vam pripoveduje?

Keramiko, predvsem fragmente, smo našli na površini, največ v okolici stel, ko smo odstranjevali ruševinski material, da bi lažje dokumentirali reliefe in napise. Keramika je res tista, ki da običajno prve podatke, predvsem kronološko pozicijo najdišča. Ti prvi podatki nam govorijo o razcvetu tega mesta v pozni klasični dobi, med letoma 600 in 900 našega štetja.

Kako pa bi to družbo lahko opisali glede na ostanke treh središč monumentalne arhitekture, kaj poleg te jo še opredeljuje kot pomembno urbano središče?

Majevska mesta niso strnjena. Maji imajo razpršen poselitveni vzorec in njihova mesta zasedajo večje površine. Urbana naselja sestavljajo skupine stavb, med katerimi so večji ali manjši prazni prostori, domnevno namenjeni obdelovanju. Urbano jedro pa ni vedno eno samo; v našem primeru so kar tri; monumentalne stavbe, ki so za takšna jedra značilne, so bile nekoč elitne rezidence za vladarja in njegovo družino ter plemstvo, druge so uporabljali za dejavnosti, povezane z vlado in upravljanjem države, pomembni pa so bili tudi sakralni objekti, navadno v obliki piramide. Te so na našem najdišču visoke do 23 metrov, kar ni ne vem kakšna višina, glede na to, da so najvišje majevske piramide visoke do 70 metrov, recimo templji v Tikalu ali El Miradorju. Na našem najdišču je bolj impozantna množica monumentalnih stavb, ki so izredno voluminozne in razsežne. Če so bile to stanovanjske zgradbe, potem so bile namenjene eliti, tako je ta živela v središčih. Hiše preprostih ljudi so bile bolj v okolici, ki pa prav tako kaže na premožnejše družine.

Tudi posebna igrišča za žogo smo našli. In taka igrišča nikoli niso v manjših naseljih.

Sklepam, da so bila ta igrišča tlakovana, drugače se ne bi ohranila.

Tlakovana so s posebnimi estrihi in zadnja plast je omet. Žal je danes tega malo ohranjenega. Največje ohranjeno majevsko igrišče (na najdišču Chichén Itzá) je dolgo več kot sto metrov.

Igra z žogo je ena tistih kulturnih prvin, ki definirajo Mezoameriko kot kulturno-geografsko območje. Ljudstva na tem območju, ki ustreza sred­nji in južni Mehiki in severnemu delu centralne Amerike, so sicer govorila različne jezike, a so imela celo vrsto skupnih kulturnih značilnosti, med katere sodi tudi igra z žogo.

Ali se danes ve, kakšne igre so bile to?

Zelo malo. Nekaj ugotavljamo po upodobitvah, nekaj po zapisih španskih kronistov. Vemo, da so smeli žogo odbijati samo z boki. Da je bila žoga polna, iz kavčuka, ki so ga pridobivali iz smole drevja, ki raste v tem predelu. Španci so bili zelo presenečeni nad to igro, saj vemo, da takrat žoge iz gume v Evropi niso poznali. Nekje na severu Mehike igro z boki še vedno igrajo, nimajo pa več posebnih igrišč, za katera sta značilni dve vzporedni podolgovati stavbi, ki sta imeli na notranjih straneh klančine, na zidovih na obeh straneh pa so bili markerji ali obroči.

Sklepate na religiozni značaj teh iger?

Absolutno. To je bila obredna igra, magična imitacija gibanja nebesnih teles, posvečena rodovitnosti. Na to kažejo upodobitve.

Rdeči kamen, Chactun, ste poimenovali mesto.

Za le nekaj majevskih mest v resnici vemo, kako so se imenovala. Zato novo najdišče najprej poimenujemo. Po tradiciji ime, ki ga izberemo, namiguje na kakšno karakteristiko najdišča ali celo okoliščino ob odkritju. V tem primeru je bil najbolj impozanten spomenik, stela, ki smo jo označili s številko 1. Ima ohranjene glife v štukaturah. To je v majev­ski skulpturi edinstveno. Reliefi so vklesani v kamen, pozneje pa so kdo ve zakaj dodali debelo plast štuka (masa iz apna in dodatkov), iz katerega so izdelali hieroglife. Štuk so prebarvali z rdečo barvo, ki se je na mnogih mestih ohranila.

Ste napise na stelah že razvozlali?

V glavnem. Zato sem imel s seboj epigrafika, mehiškega arheologa Octavia Esparza. Epigrafika, disciplina, ki se ukvarja z napisi, zahteva znanstvenika, ki pozna lingvistiko, slovarje, jezike. Majevska ljudstva so govorila in še vedno govorijo več jezikov, ki pa so sorodni in vsi spadajo v majevsko jezikovno družino. Z metodami historične lingvistike, ki je v epigrafiki bistvenega pomena, je mogoče rekonstruirati nekdanje oblike besed. Tako smo večino napisov že prebrali. V glavnem so to datumi, ki govorijo o tem, kdaj so bili izklesani, nekateri astronomski podatki, zlasti lunarni, na eni izmed stel pa je tudi zgodovinski tekst, sicer skromen, skop, govori pa o tem, da je ta »rdeči kamen« postavil vladar po imenu Kinich Balam. Datum dogodka ustreza letu 751 našega štetja, ko je bilo konec katuna ali okroglega (približno 20-letnega) koledarskega obdobja, kar so Maji pogosto praznovali.

Maji so oboževali okrogle datume, na tem najdišču so na stelah taki vsi datumi. Zanimivo je, da je bila večina stel v sekundarni poziciji. Običajno so jih namreč postavili na trgih, pred stavbami, v notranjosti. Nanje so zapisali bitke, zajetja kakšnega pomembnega ujetnika, poroke. Z napisi so vladarji poudarjali svoja junaštva. Na našem najdišču pa je bilo več kot očitno, da mnoge stele niso več na mestih, kjer so bile prvotno postavljene. V mnogih primerih smo našli samo fragmente, postavljene na trge; ob njih smo odkrili daritve, v enem primeru na stotine kremenastih klin, rezil. Edina razlaga je, da je šlo za daritev. Nekateri fragmenti stel so bili postavljeni na glavo, na vogalih igrišč za igro z žogo. Vse kaže, da so te spomenike prestavljali in znova uporabili morda sto ali dvesto let po tistem, ko so jih izklesali. Namen teh posegov je enigmatičen. Kakor da ne bi več natančno razumeli, za kaj gre, o čem govorijo napisi, še vedno pa so tem spomenikom izkazovali spoštovanje.

Ali to sovpada s časom krize v majevski zgodovini?

Okoli leta 900 je bila velika večina naselij v srednjem in južnem delu polotoka Jukatana že zapuščenih. Kolaps držav je povzročila kombinacija podnebnih sprememb, gospodarske krize in drugega. Veliko o tem že vemo, marsikaj pa je še neznanega. Mnoga mesta so bila povsem zapuščena, na tem našem najdišču pa se je očitno po tem obdobju slave še nekaj dogajalo. Ljudje so še vedno bili tam in so spomenike uporabljali drugače. Zdaj naše najdišče še poraja več vprašanj, kot je že dalo odgovorov. Nadaljnje raziskave bodo lahko razkrile marsikaj kritičnega prav o tem obdobju konca klasične dobe.

Kaj bo naslednji korak glede tega odkritja?

Za letos je moja odprava svoje delo končala, zmanjkalo je denarja in začela se je deževna doba. Zdaj bomo analizirali keramiko in drugi površinski material, izdelali bomo načrte. Geodetske posnetke smo naredili le na treh glavnih arhitektonskih skupinah. Ta tri območja z monumentalno arhitekturo imajo površino približno dvajset hektarov, a to so samo mestna jedra. Daleč v okolico se širijo stanovanjske stavbe. Vsega tega nismo imeli časa pregledati.

Delo se v resnici nikoli ne konča. Treba bo izrisati reliefe in napise na stelah ter dokončno izdelati načrte na podlagi geodetskih posnetkov. Čaka me pisanje poročila za mehiški inštitut. Pozneje bomo pripravili kakšno objavo. Potem pa bo lahko vsakdo, ki ga to najdišče zanima, prijavil nov projekt. Naše delo, tako kot vedno doslej, je samo prvi korak k arheološkemu poznavanju območja.

Koliko je na tem območju še neodkritega in kaj od tega vas vabi?

Najmanj 50 najdišč smo že odkrili na letalskih fotografijah. Načrt za naprej že imam, gotovo pa mi vseh ne bo uspelo pogledati.