Tiskane izdaje
Najprej je imela preveč semen, nato sadik, zdaj plodov. Darja Fišer, docentka prevajalstva na ljubljanski filozofski fakulteti in ljubiteljska vrtičkarica, je pobudnica projekta Zelemenjava: srečanje tistih s preveč sezonskega zelenja, ki je preraslo vse pričakovane okvire, in še raste. Le dobre volje ni nikdar preveč.
Vse se je začelo lani, ko je začetnica v vrtičkarstvu po setvi ostala s preobiljem semen: v eni vrečki jih je ob pravilni uporabi dovolj za sto kvadratnih metrov, njena »njiva« pa je bila omejena na eno korito. Povabila je k sebi prijateljice, da bi si izmenjale semena, vsaka je spekla priboljšek in nastal je čudovit večer, ki so ga kmalu ponovile. V še večji zasedbi. »Vsaka prijateljica je povedala še drugim, te pa naprej … in na koncu se nismo več vsi stlačili v moje stanovanje,« se spominja Fišerjeva.
Iz dnevne sobe je zato projekt preselila v javni prostor, najprej v KUD France Prešeren, kjer so ji pri organizaciji družabnih dogodkov že večkrat priskočili na pomoč. Z vabili, razposlanimi po e-pošti, in oglaševanjem na facebooku in tviterju je marca, še v globoki zimi, na izmenjavo semen prišlo več kot 50 ljudi. »Skoraj nikogar nisem poznala, vsi so se odzvali prvič. Sami simpatični ljudje! Veliko mladih in izobraženih, ki se želijo naučiti novih stvari,« o obiskovalcih pove Fišerjeva.
Za nagrado veliki piknik
Zaradi dobrega odziva se je porodila ideja o nadaljevanju, takrat z izmenjavo sadik. Spet so se zbrali v Kudu, nato pa so jo opazile članice ustvarjalne ekipe Prostorož in jo povabile k sodelovanju v programu parka Tabor. Osemnajstega maja so tako prvič na novi lokaciji menjevali sadike, pa tudi semena, kuharice, recepte, sladke mojstrovine ter druge navdihe in izkušnje z domačega vrta. Sredi junija je z Zelemenjavo sodelovala na sredini Trubarjevi tržnici (ta odhaja na dopust do septembra), kjer se ji je na stojnici pridružila še prijateljica s preveč kamilicami. Uspeh je bil popoln, pojasni Fišerjeva: »Napovedali smo, da bomo tam od poldne do 15. ure. Ob 14. uri smo ostali že brez vsega.«
Zelemenjava bo v parku Tabor spet v soboto, 20. julija, v sklopu garažne razprodaje, veliki finale pa bo 24. avgusta, ko bo ves park v znamenju zelemenjalne pobude. Na julijskem dogodku bodo menjali plodove z vrta, sobno cvetje, trajnice – vse je dobrodošlo in vsak lahko prinese, kar koli ima odveč, vabi Fišerjeva. Pripravili bodo tudi otroško delavnico, na kateri bodo izdelovali vrtne lučke iz steklenic in lampijončke iz papirnatih vrečk.
Zadnja Zelemenjava pa bo še večja. Program sicer še pripravljajo, a na sporedu bodo med drugim vodeni ogledi po urbanih vrtovih Onkraj gradbišča, predstavila se bo pravična trgovina Moja štacuna. Poleg plodov bodo izmenjali že kakšna nova semena, učili se bodo ločevati gospodinjske odpadke, izvedli delavnico iz posušenih dišavnic – Igračke za mačke in Dišave za bistre glave, za še boljši utrip se nadeja nastopov glasbenikov. »Predvsem pa bomo napravili velik piknik, da se malo nagradimo za uspešno vrtičkarsko sezono. Kaže, da se nam bodo pridružili znani kuharski mojstri,« se že veseli Fišerjeva.
Skrb za socialno ogrožene
Pobuda je tako združila vrtičarske navdušence ne le v živo, ampak tudi na spletu: na facebooku ima po dveh tednih e-življenja 400 članov, njihovo število raste iz dneva v dan. S spletnimi orodji pa je Zelemenjava dobila še eno razsežnost. Ko se je Fišerjeva ta mesec odpravljala na dopust, je na tviterju objavila sporočilo, da presežke solate, ki bi šla sicer v cvet, preprosto – podarja. Oglasili so se ji ljudje z nizkimi pokojninami, brezposelni in družina s sedmimi otroki, ki jih je gesta neskončno osrečila, pove Fišerjeva: »Zdaj so tudi drugi uporabniki začeli objavljati novice o presežkih na našem facebooku, tako da je dogodek dobil še socialno noto.«
Pobuda je v času, ko po statistikah Evropske agencije za okolje zavržemo ali izgubimo tretjino pridelane hrane, več kot na mestu. »Zdi se mi zelo narobe, zločin, kriminal, da mečemo stran pridelke. Najprej vanje vložimo veliko truda, potem pa jih vržemo na kompost. Zakaj jih ne bi podarili? Izmenjave so zelo preproste, objave nas nič ne stanejo, nobenega napora ni v teh dejanjih,« je prepričana Fišerjeva.
Izkoriščanja sistema, da bi kdo samo jemal na zalogo in nič prinesel v zameno, se prav nič ne boji. Nasprotno, dosedanje izkušnje kažejo, da Zelemenjava deluje čisto drugače: vsakomur, ki samo vzame, je neverjetno nerodno in v opravičilo obljubi, da bo že prihodnjič kaj prinesel, opaža Fišerjeva. In čeprav je zadeva zdaj postala javna, je občutek domačnosti še vedno tu: »Vsak prinese kakšno pito, piškote ali kolačke in je skoraj tako, kot da smo pri meni v dnevni sobi.«
