Zoofa, zagotovo najbolj seksi zadruga

Ducat oblikovalcev in ustvarjalcev se je, za lažje preživetje, združilo v zadrugo. V trgovini se bo prodajalo in dogajalo.
Objavljeno
09. november 2013 21.32
Zoofa 5.11.2013 Ljubljana Slovenija
Jana Zupančič, Nedelo
Jana Zupančič, Nedelo

Vsak zase so se s svojim poslom bolj ali manj mučili – ustvarjanje in trženje gresta pač redko z roko v roki. Nato je ekonomist, poročen z modno oblikovalko, prišel na idejo o zadrugi, v kateri vsakdo prispeva v enakomernem deležu, hkrati pa se stroški in skrb za posel porazdelijo na vse. Tudi zato si je dober ducat (modnih) ustvarjalcev upal skupaj najeti lokal na prestižni lokaciji v Stari Ljubljani. Ni jim žal (za zdaj).

Uradno, s slovesnim odprtjem lične trgovine, je steklo pred slabimi tremi tedni, a začelo se je že dosti prej, zlasti v glavi idejnega vodja in pobudnika zadruge oblikovalcev in ustvarjalcev Zoofa, Milana Vasiljevića. Ekonomist po duši je čedalje teže prenašal križe in težave svoje življenjske sopotnice, modne oblikovalke Simone Kogovšek, ki ustvarja pod blagovno znamko Pisano na kožo. »S poslom se je res mučila, skoraj životarila. Poleg tega trgovci spretno umikajo etikete izdelovalca in jih zamenjujejo s svojimi, s čimer se izgubi človek, ki stoji za stvaritvami, številni postav­ljajo zelo visoke marže, kar izdelek še bolj podraži oziroma izdelovalec dobi zanj toliko manj.«

Ker posel številnim ustvarjalcem res ni pisan na kožo, so nekateri od njih Vasiljevićevo idejo, da bi do takrat posamične napore združili in breme enakomerno porazdelili med vse vključene, sprejeli z navdušenjem. Gorenjec je pri tem večinoma improviziral: »Ideja o združevanju mi je bila blizu, pobrskal sem po izkušnjah delavskih združenj v preteklosti, zadruga se mi je zdela kar prava stvar, a kakšnega izdelanega načrta pravzaprav nisem imel. Je pa dejstvo, da je koncept naše zadruge pač malo drugačen kot tisti, ko morajo delavci odkupiti tovarno z milijoni evrov … Smo pa zaradi tega, kar ponujamo, zagotovo najbolj seksi zadruga od vseh (smeh).«

Začel je kar z iskanjem primernega prostora, kjer bi lahko ustvarjalci na primerno visoki ravni predstavljali svoje izdelke, in že takoj meril na prestolnico. »Cene unikatnih izdelkov so pač višje od serijskih – ne le zaradi unikatnosti, ampak tudi zaradi kakovostnih materialov – in to težko ponujaš celo v manjših mestih, kaj šele na podeželju.«

Ko se je na lepo urejenem promenadnem obrežju Ljubljanice sprostil prostor, je šel takoj v akcijo. »Šele nato, sredi avgusta, sem začel zbirati ljudi na kup.« Nekaj namigov je dobil od žene, ki se je, vsaj na videz, spoznala s številnimi kreativci na brezštevilnih sejmih doma in v tujini, kar je zagotovo ena najbolj pogosto izkoriščenih možnosti za predstavitev svojega dela. Izračunal je, da potrebuje za kolikor toliko kakovosten zagon zadruge vsaj deset ljudi, in začel klicati. »Pogovarjal sem se tudi z bolj uveljavljenimi, nato pa se odločil, da raje zastavimo s še neobrušenimi diamanti.« Poklical jih je več kot dvajset, uspelo mu jih je zbrati ducat. »Pozneje sem prosil še dva, naj se pridružita brez vstopnih stroškov, da trgovina ne bi bila prazna. Dokler vanjo ne postaviš blaga, si namreč težko predstavljaš, koliko prostora imaš pravzaprav na voljo.«

Na začetku, kot pravi, je bil problem čas, saj se je mudilo zaradi prostora, ki je bil že na voljo. »Mudilo se nam je, nismo si mogli dosti izmišljevati, kaj in kako, zdaj, ko so porodni krči mimo, pa se bomo usmerili v iskanje malo bolj posebnih stvari, a se hkrati še vedno držali koncepta, da bomo ponujali izdelke, ki niso sami sebi namen, ampak so uporabni za vsak dan – za službo, zabavo … uporabna umetnost, skratka.«

Veliko novosti in improvizacije

Pri novačenju je doživljal tako navdušenje kot zadržke. »Kar je bilo pričakovati, saj je moral vsak, in to brez kakšnega poroštva, v začetku vložiti kar 800 evrov. Obvezni delež ob vstopu je namreč in bo poleg deleža varščine tudi za nove člane 400 evrov, kar zagotavlja, da imamo vsi v zadrugi enake pogoje. Mi, 'pionirji' smo morali pač globlje seči v žep – poleg varščine so bili tukaj še stroški obnove, najemnine, nepremičninske provizije …«

Urediti je bilo treba, kot je dejal, tisoč stvari, kakšne osnove pa, razen ustanovnega akta, prepisanega kar iz koncepta kmetijske zadruge, niti niso imeli, saj so zadruge značilnost nekih drugih časov, čeprav zdaj, v času krize, znova postajajo bolj aktualne. »Novo ni bilo le za nas, ampak tudi za notarja, ki nas je moral registrirati, in za banko, ki smo jo izbrali.« Zdaj se je že izkristaliziral tudi njihov model poslovanja, ki pa se utegne še spreminjati; prilagajali ga bodo pač situaciji oziroma pridobljenim izkušnjam.

»Z obveznim deležem, torej 400 evri, bomo plačevali stroške dogodkov – zdaj je bilo to odprtje, v prihodnje nameravamo v trgovini prirejati tudi družabne dogodke, recimo modne revije, umetniške in fotografske razstave v galeriji v ozadju prostora, ki jo še urejamo –, pa tudi investicije v opremo in obratovalne stroške. Porabljeni znesek razdelimo na dogovorjeno število mesecev, po katerem se obvezni delež obnovi. Konkretno, za najnujnejšo opremo in odprtje smo porabili 3000 evrov. Vračali bomo pet mesecev, kar pomeni 52 evrov na člana dodatne mesečne obveznosti. Najemnina ter stroški ogrevanja in elektrike so mesečni stroški, ki se v idealnem primeru pokrivajo iz prometa, a če prometa na osebo ne bi bilo dovolj, bo moral vsak doplačati svoj delež.« Kaj pa dobiček? »Promet posameznega ustvarjalca, zmanjšan za stroške. »Če prodaš manj, kot znašajo stroški, je pač izguba,« je povedal Vasiljević.

(P)osebni pristop

Tudi zaradi dejstva, da se za prodajnim pultom izmenjujejo kar sami – ker jih je toliko, pride vsak na vrsto približno enkrat na teden, po pet ur, druge dni lahko v miru ustvarja –, so stroški še manjši, a za tak manever so se odločili predvsem zato, da bolje predstavljajo svoje izdelke in so na voljo za individualno jemanje mer in sprejemanje naročil. »Premalo poudarjamo, da je to, kar je v trgovini, v glavnem za ogled in vtis, kaj lahko stranke pri nas naročijo po svoji izbiri in merah. In to po ceni, kot je navedena na razstavljenem izdelku.«

Tisti dan je bila v vlogi prodajalke Nina Škoberne, simpatična oblikovalka modnih dodatkov iz tekstilnega usnja. »Doslej smo bili navajeni delati vsak zase, Milan je med nami edini navajen dela v skupini. Naši začetni pogovori so bili zato dokaj kaotični. Smo potrebovali čas, pravzaprav, Milan ga je, da nas je prizemljil (smeh). A odprtje je bilo nedvomno odločilni trenutek, ko se je res začutilo, kako enotni smo, da imamo enako vizijo.« Po njenem mnenju je to, kar se gredo, zdaj edini mogoč način, da poskušajo preživeti s tem, kar delajo. »Sicer se bolj ali manj uspešno predstavljamo na domačih in tujih sejmih – a tam je treba za dva dni plačati tudi 300 evrov in več, pa ni nobenega zagotovila, da bo prodaja dobra. No, tudi tukaj ni, a tveganje si nas deli več, tako da ni vse le na tvojih ramenih. Če primerjam s prej in zdaj, bi rekla, da se je po dolgem času končno nekaj obrnilo na bolje, znova si upamo upati.« In v dneh, odkar obstajajo, jih niso obiskovali le radovedneži. »Da bomo že takoj začeli prodajati, se res nismo nadejali. A za zdaj nam dobro kaže; že v prvem tednu je imelo dve tret­jini zoofovcev dobiček,« je razkril predsednik Zoofe.

Zdaj, ko je ognjeni krst uspešno za njimi, se množijo tudi klici tistih, ki bi se jim radi pridružili. »Nove člane sprejemamo s 100-odstotnim soglasjem, torej ima vsak član pravico veta. Tako smo se odločili predvsem zato, da bi preprečili poplavo preveč podobnih izdelkov, s čimer bi ustvarili konkurenco v zadrugi same.« Je pa tudi izstop iz nje popolnoma prost. »V tem primeru bomo članu vrnili vstopni delež,« je demokratično zastavljeni koncept predstavil predsednik Zoofe.

»Mnogi pravijo: super ideja, super lokacija … a če se ne bo prodajalo, ne bomo prav dolgo,« je stvaren. Zaveda se, da moraš danes kot trgovina za preživetje ponuditi nekaj več. »Zato se bomo trudili, da se bo pri nas čim več dogajalo, poskušali bomo biti posebni. Že to, da stranke pridejo v neposreden stik z oblikovalcem, ki jim lahko svetuje po svojih najboljših močeh, je lahko dodana vrednost, predvsem pa si želimo dogodkov in gostov, tako domačih kot tujih, ki bodo imeli povedati ali predstaviti kaj zanimivega. Okrepili bomo tudi ponudbo v trgovini, notranjost udobno opremili, se poenotili pri malenkostih, kot so recimo vrečke …« Z energijo, ki jo kažejo, se zdi nemogoče, da jim ne bi uspelo.