Alojz Ihan: Kar nas dela človeške, 
so meje našega telesa

Alojz Ihan je zdravnik, specialist iz klinične mikrobiologije in mednarodno priznan imunolog. Je tudi poet, esejist, kolumnist, romanopisec. Vse, kar napiše, nagovarja kar najširši krog bralcev. Za zbirko Srebrnik je leta 1986, star komaj 25 let, dobil nagrado Prešernovega sklada, razprodani sta bili obe esejistični knjigi Platon pri zobozdravniku in Deset božjih zapovedi, pesniška zbirka Salsa v za poezijo presenetljivih tri tisoč izvodih, zadnja Hvalnica rešnjemu telesu prav tako postaja bestseler s štiri tisoč prodanimi izvodi do zdaj. Ob tem sploh ne omenjamo njegovih poljudnoznanstvenih in znanstvenih publikacij; čeprav so tudi knjige, kot je Imunski sistem in odpornost, pripomogle k temu, da dr. Alojza Ihana vsi nosimo v srcu kot nekakšno podobo spovednika, tolažnika, ki ima nasvet za vsako telesno in dušno težavo.

S Hvalnico rešnjemu telesu – o zdravniku, ki je prepričan, da je vse odvisno od količine adrenalina in testosterona – bo, si upam reči, pretresel svoje zveste bralke, morda katero izgubil, a pridobil kakšnega moškega bralca več.

Je nenavaden sogovornik. Včasih ne odgovori nič in se stoično smehlja, včasih ga misli zanesejo v esej namesto odgovora in pozabi, da ima na drugi strani spraševalca, včasih se ustavi sredi stavka in te pogleda, vmes tečejo sekunde, kot bi pričakoval, da stavek dokončaš ti.

Alojz Ihan ima – milo rečeno – nenavaden učinek na ljudi. Pogovor je nastal na literarnem večeru na Škrabčevi domačiji v Ribnici, kjer se je pokazalo, kako mu, kljub njegovi pregovorni zadržanosti, občinstvo vseh generacij dobesedno je iz roke.

Biti znanstvenik, pedagog, imunolog, pesnik, publicist, športnik, v enem samem rešnjem telesu, zahteva kar nekaj samodiscipline in testosterona. Oboje ste v Hvalnici povzdignili na oltar.

Knjiga se je dejansko začela kot esej o testosteronu – antropologija testosterona.

Pri pacientih, ki imajo težave z odpornostjo, dam pogosto meriti stresne hormone in pri moških testosteron – ker je pri moških razmerje med stresnimi hormoni in testosteronom odločilno za odpornost. Prevlada stresnih pa je tudi skoraj sinonim za moško depresijo in brezvoljnost ali, če hočete, moško meno. In to mučno stanje, ki kopiči stroške za bolniške in nepotrebne specialistične preiskave, je mogoče obrniti z učenjem osnovnih veščin, kako poskrbeti za nekaj več testosterona, kar je samo druga beseda za cilj in smisel in veter v jadra...

Kako? Razsvetlite nas.

Na hitro se lahko brezvoljnega moškega spet spomni na okus izgubljenega testosterona z obliži ali tabletami, da se človek neha boriti z duhovi in začuti, kako zelo je odvisen od svojega telesa, te igre celic, tkiv in hormonov. A dolgoročno to ne gre, ker mora človek hormon pridobivati sam, s svojimi mišicami in svojimi cilji in smisli in življenjskimi akcijami. Namreč, če hormon dodajamo od zunaj, telo zaznava, da ga ima preveč, in še dodatno zniža produkcijo hormona v testisih. In čez nekaj časa testisi postanejo fižolčki.

Če ni odrešilne tabletke, kaj je rešitev?

Upoštevati svoje telo, razumeti, kako nas je evolucija izoblikovala. Po eni strani je testosteron namreč skupinski hormon, ker pač omogoča urejanje skupin. Ljudje v skupini zavohajo svoj testosteronski položaj, zato se nagonsko umestijo v strukturo skupine brez pretepaških konfliktov. S tem skupina ni konfliktna navznoter, je pa borbena navzven – ob skupinskih uspehih se raven testosterona vsem viša in nastane zmagovalna ekipa. Je pa testosteron obenem tudi individualni spolni hormon. Torej ista jajca in isti hormon, pa urejanje dveh funkcij v dveh sistemih.

Testosteron kot hormon z dvema obrazoma – eden spolni, drugi, ki je zaslužen za pohlep, nasilje, vojne...

Evolucija pri socialni živali z imenom Homo sapiens ni vnaprej vedela, da bo njen kulturni organ, ki se hrani iz spolne energije, torej iz istih jajc in jajčnikov, tako neznansko hipertrofiral, da bo ravnovesje med seksualnostjo in družbenostjo povsem na strani družbenosti. Znak tega je že dejstvo, da smo ljudje celo leto spolno vzburjeni, medtem ko je večina živalskih vrst spolno aktivna samo kratka paritvena obdobja.

Razen recimo delfinov.

Razen recimo delfinov, druge vrste pa se omejijo na kratka paritvena obdobja, v katerih je ogromno žrtev, ker živali takrat mislijo samo na boje in konflikte in na to, kako bi prišle do samice, in če bi to trajalo celo leto, bi bilo to za vrsto pogubno.

Če se vrneva k človeku – kje je tu ljubezen?

Tudi z ljubeznijo bi ljudje bolj škrtarili, če ne bi evolucija naše spolne vzburjenosti nadgradila v impulze za socialne odnose, družbene in kulturne projekte. Zato imamo pri ljudeh deviacije v vse smeri, ker človek impulze svojih jajc ali jajčnikov razume enotno, kot en občutek. Od njegove discipline in od discipline družbe pa je odvisno, ali se bodo vsi spolni hormoni porabili zgolj za spolnost, kar je totalno destruktivno. Človek je od Darwina dobil največ petino jajc za seks, preostalo pa mu je pa dal Freud za kulturno-družbene projekte. Ampak ker je en hormon in en občutek, mora biti vmes določena osebna in družbena disciplina in forma, drugače sledi destrukcija.

Tudi če se človek usmeri samo v spolnost ali samo v vzpon po družbeni lestvici – oboje vodi k destrukciji?

Da, ker nas ne rešijo naši občutki, ampak disciplina – predvsem disciplina družbe.

Včasih so družbeno disciplino predpisovale religije v smislu: koliko hormonov za spolnost in koliko za delo in agresivnost in osebne ambicije in družbene bitke. Potem je prišla industrijska produkcija in potrošništvo, to je zdaj glavna forma zahodnjaške družbene discipline, ki celo bolj disciplinira in totalizira kot katerakoli religija. Toliko kot se danes zaposlen človek odreka samemu sebi in spolnosti in se muči in dela, toliko ni od človeka zahtevala nobena religija.

Hočete reči, da nam manjka religioznost?

Hočem reči samo to, da so religije nekoč dajale formo celotni družbi, danes je zahod brez te forme v razpadanju, ker ne najde nadomestka. Še najbolj sodoben nadomestek družbene forme je po moji skromni presoji našla Kitajska, njena partija se je razvila v državotvorno religijo.

V Sloveniji res manjka tradicija moških ekip, ki so mimogrede tudi glavni vir testosterona. Nimamo tradicije roparskih ekip, trgovskih odprav, bojevniških osvajalskih pohodov. Zato moški niti ne opazijo, kaj jim manjka, ko se potopijo v kak ženski kolektiv in padajo v čudne depresije. Delali so zanimive poskuse na stadionih, kjer so merili testosteron igralcem in gledalcem in ugotovili, da se igralcem ekipe, ki zmaga, poveča testosteron in enako tudi njihovim navijačem. Zato ljudje, z izjemo mazohistov, nagonsko navijajo za močnejše ekipe. Naša družba pa je v osnovi revna hribovska družba in geografija odločilno oblikuje družbeni značaj. Preživeli smo zaradi skrivaštva, skrajno skromnih potreb in velike navezanosti na male, družinske skupnosti. Nismo pa osvajalska družba, znotraj katere bi se oblikovali uspešni, hierarhično urejeni timi. To so recimo Vikingi, ki so ropali po celi Evropi in domov prinašali plen. Slovencem pa so preživetje pomenile ozke skupine, da so skupaj previharili zimo in si pomagali na polju.

In zato je vaš esej o testosteronu tako pomemben prav za ta prostor?

Recimo, da je še bolj pomembna provokacija, ki je obilo izvajam. Podiranje stereotipov o mestu duha in telesa.

Zakaj se je esej o testosteronu spremenil v Hvalnico rešnjemu telesu? Zakaj rešnje telo?

Z rešnjim telesom imam v mislih predvsem telesne meje, ki nas držijo pri življenju oziroma stran od smrti. Meje telesa so tisto, česar ne bomo, nočemo in ne moremo prestopiti. Ker če jih prestopimo, nas tako več ni. Telesna šibkost nas torej v nekem smislu rešuje s tem, da postavlja mejo manipulacije ne glede na naše želje, zapik, ko ne gre več naprej. Neskončno močan človek bi bil povsem manipulabilen, otročaj brez trohice vesti, duha, na koncu tudi brez pameti, ker je ne bi potreboval in bi zakrnela. Duh je neskončno manipulabilen. Ker duhu ni problem kak pojem prekategorizirati in preimenovati v drugega. Zločin je mogoče z eno samo miselno operacijo hitro omiliti, preimenovati, vzpostavimo paradoks, pa zločina naenkrat ni več. Telo pa je neka naša evolucijska dediščina, ki zahteva toliko in toliko angažiranja, toliko in toliko počitka, akcije, toliko cilja, smisla, se pravi vse te komponente, ki jih navadno hitropotezno pripisujemo duhu in duhovnosti. Telo torej razumem kot nekaj, kar nas nagonsko odreši, ko zdrsnemo čez rob samega sebe. Telo nas drži v disciplini.

Disciplina in forma sta osnovi življenja. Klinični primeri, ki jih navajam v knjigi, so čisto didaktični primeri discipline in nediscipline.

In modra tabletka, ki jo razgalite v knjigi, je torej primer nediscipline in manipulacije telesa?

Ta del z viagro je eden od centrov knjige. Problem teh manipulacij, tega podaljševanja zmogljivosti in produktivnosti oziroma zanikanja smrtnosti je v tem, da družba vsako novo orodje za preseganje individualnih naravnih omejitev telesa takoj izkoristi, da postane splošna norma. Človeka zamika, da bi občasno in po svoji presoji povečal svojo osebno zmogljivost, družba pa to v naslednjem koraku ustoliči kot novo normo. Tabletka naenkrat preneha biti naša izbira in priložnost, kot se nam je najprej zdelo, ampak postane nuja za doseganje te višje postavljene norme. To je podobna zgodba kot z antidepresivi; ljudje, ki jih redno jemljejo, so pravzaprav kiborgi, tableta je del njihovega telesa, nov, v vodi topen možganski center, brez katerega niso več kompletni.

Esej ste zastavili zelo antropološko.

Te stvari – upam, da se v knjigi to tudi opazi – jemljem antropološko. Se pravi, vsi ti mehanizmi, ki so opisani v knjigi, so nam Slovencem omogočili preživeti.

S trmo naravoslovca opozarjam, da ne glede na družbene odnose ostajajo temelji naravni zakoni, ki se jim ni mogoče izogniti, kot to, da recimo voda ne more teči navzgor. Uspešen človeški kolektiv potrebuje neko skupinsko voljo, skupinsko osebnost, skupinske obrede. Nekoč se je ves komplet skupinske volje in orodij združeval v pravilih služenja skupinskemu bogu. Bog je iz nagonskih posameznikov delal urejeno skupino in brez skupinskega delovanja ljudje niso mogli preživeti. In osnovni nagon, ki ga je Bog v skupini moral kodificirati in kontrolirati, je spolni nagon. Vsi drugi nagoni so minljivi. Ko človek zadovolji potrebo, izginejo. Edino spolna energija je energija obilja, ker je obilje signal, da lahko vrsta ekspandira. Marx je rekel, da se organizirana družba začne s presežno vrednostjo, torej z obiljem, in enako velja tudi za ekspanzijo spolne energije. Zato so nekoč lahko konkurenčno preživele tiste skupnosti, ki so si v obdobjih obilja izdelale takega boga, ki je s kontrolo libida posameznikov ustvaril skupinsko voljo, zaradi katere so vsi pripadniki skupine lahko gledali v skupni cilj. To je še zdaj osnova vsakega uspešnega vodenja – ljudje morajo gledati v skupni cilj, ne drug v drugega. Ukvarjanje z odnosi je smrt vsakega skupinskega uspeha.

Tudi zaradi tega teksta lahko podvomimo o bogovih v beli halji. Kakšne odzive ste imeli za hvalnico med sodelavci, kolegi doktorji?

Presenetljivo dobre, morda pa drugi ne pridejo do mene. Sicer pa je veliko mojih kolegov zelo literarno pismenih in hitro vidijo, da je Hvalnica pisana predvsem kot knjiga za smeh, če človek zmore nekaj zdrave distance do samega sebe. To je za ženske nekakšen priročnik o moških. In seveda za moške, res ogromno odzivov dobivam od moških.

Nekdo je omenil, da je vaš junak križanec med ljudomrznim in ciničnim dr. Housom iz teve serije in dr. Janezom Rugljem, ki tako kot vaš junak povzdiguje klenega pravega moškega in kritizira cankarjansko trpečo mater...

Mogoče sem malo nihal med dr. Rugljem in dr. Housom. Ruglja precej dobro poznam, poznal sem ga tudi osebno, to njegovo veselje do provokacije in neko »zoprnijo«. A po drugi strani tudi neskončno zavzemanje za pacienta, ker oba, tako Rugelj kot House, sta paradoksna. Takole na zunaj se zdi, kot da bi House najraje vsakogar utopil v žlici vode, iz njegovih ravnanj pa je gledalcu jasno, da je pripravljen za tistega pacienta narediti več kot 99,9 odstotka drugih zdravnikov. Ta paradoksnost značaja je tisto, kar bralca takoj pritegne. V resnici bo tak robat posameznik, na primer, za svoje otroke naredil vse. Salonski psihologi bi temu rekli čustvena zavrtost. Ampak antropološko je to prilagoditev na trdo hribovstvo, ko otroka ne smeš kibicirati, da skače do oblakov in tvega prek svojih mej, ker se še brez tega lahko usodno zapleza. In če se, mu je treba pomagati, tudi za ceno življenja. To je ta robatost, ki izgine, ko se človeku približaš. Dr. House je univerzalen primer.

Vaša fotografija na naslovnici, ki asociira na spovednika, torej ni naključje? Zdravnik postaja moderni spovednik? Od kod bi sicer imeli te zgodbe?

Kot zdravnik imaš vpogled v globinske plasti številnih človeških zgodb in usod. Zato ker v kritičnih situacijah bolniki ne mislijo več na svoje socialne obrambe. Zato imamo zdravniki privilegij, da poznamo cele spektre osebnih dejstev in zgodb, o katerih se javno ne govori. Včasih so fantje iz zelo vernih družin zaradi samozadovoljevanja travmirali leta in desetletja – čeprav so to vsi počeli, ampak niso vedeli, da niso edini, ker se o tem niso upali pogovarjati.

Zahtevali smo pesnikove pesmi, dobili smo zdravnikove izpovedi, piše v kritiki v Dnevniku, kjer vam oponesejo stereotipno podobo ženske in izraze kot na primer »jebemti emancipacijo«, »ženski pohlep«, »obsedena pička« in »prestrašena posesivka«...

Saj pravim. Knjiga je napisana iz izključno moške perspektive, ženske so tu bolj kot kulisa. Ker ne moreš pisati o moških in testosteronu, če ne pišeš o moškem odnosu do žensk.

Upam, da vi nimate toliko skupnega s tem junakom?

(se nasmehne) Saj se mi zdi nenavadno, čeprav prav od žensk dobivam največ pozitivnih odzivov...

Več kot za pesniško zbirko Salsa?

Mnogo več, sploh ni primerjave.

Ta knjiga ne govori o krivdi žensk, bolj govori o ujetosti v določene vzorce – in vsakič, kadar je človek v določenem odnosu ujet v parni vzorec, kot recimo gospodar-služabnik, despot-suženj, rabelj-žrtev, nastopi svojevrstna dinamika odnosa, v kateri oba odigrata svojo pričakovano vlogo. In če gre za odrasle ljudi, ne moremo govoriti o krivdi, bolj gre za odločitev enih in drugih, da gredo v to igro. Kar pomeni, če je ta igra slaba, da se eni in drugi premalo ali sploh ne zavedajo mehanizmov te igre. Če se igra slabo pelje, je odgovornost na obeh straneh.

Z romanom Potovanje za dva in psa ste nekje rekli, da se vam je izostrila orientacija v tujem mestu. Kaj se vam je zgodilo po Hvalnici rešnjemu telesu, na katere dele vašega telesa je učinkovalo pisanje?

Ne vem, ali na kakšen del telesa posebej. (nasmešek)

Sem pa imel med pisanjem podoben občutek kot pri pisanju Srebrnika ali Salse, občutek, ko se tako vživiš v material kot igralec – da doživljaš občutke skoraj popolnega veselja, ganjenosti... To je zelo redko. Pojavi se takrat, ko se dobesedno potopiš v stvar, ko dobesedno odigraš to delo. Edino to je lahko za avtorja dokaz, da je v tem, kar je napisal, prava emocija.

In Hvalnica rešnjemu telesu vsaj v določenih odlomkih to emocijo gotovo ima.

Ste imeli že pred pisanjem načrt – napisati tudi knjigo, ki bo ostra kritika zdravstvenega sistema, ne le pri nas, tudi v ZDA, kjer je vaš junak nekaj časa opravljal prakso?

Ne, nekaj odstavkov o zdravstvu je moj junak izrekel bolj zato, ker je bilo to njegovo splošno stanje ujetosti v slovenski družbi.

Povejte mi, koga vse ste v tej Hvalnici vzeli za model doktorja za mišične bolezni? Koliko vas je v njem in koliko recimo kolegov doktorjev okrog vas?

No, mislim, da nisem razmišljal o modelu doktorja. Hotel sem samo ujeti začetno čustveno angažiranost, ki jo zdravnik velikokrat čuti ob pacientih, ki bi lahko z malo discipline uredili svoje zdravje, oni pa kot trmasti otročaji delajo vse ravno obratno, tudi če vedo, da jih bo čez nekaj mesecev zato treščil infarkt. Če se zdravnik v to vživi, postane res besen, kar seveda ni priporočljivo – za zdravnika namreč.

Kje ste dobili jezik, ki je popolnoma drugačen od jezika, ki ga sicer uporabljate?

Iz Financ. Iz foruma na Financah. Tam sem se izobraževal... (nasmešek) In sprva mi res ni šlo, potem sem začel kar uživati v teh kletvicah in ostalih jebi izrazih...

Na začetku sem hotel imeti grob jezik, ker sem vedel, da bo moj junak z ihto zdravil svoje bolnike, dokler se zgodba ne prevesi na drugo stran, ko začne zdraviti sam sebe.

Ste tako uživali v teh izrazih, ker so tako daleč od vašega govora?

Morda. Jaz nikoli ne govorim tako. Niti približno nočem uporabljati teh besed...

Je potem ta razmišljujoči antijunak verodostojen?

Vsega vam pa tudi ne morem povedati.

Katera od desetih božjih zapovedi vam je v tem življenjskem obdobju najbliže?

Kako to mislite? (nasmešek)

Ker ste v svojih esejih postavili tezo, če skrajšam, da je smisel desetih božjih zapovedi pravzaprav zapisan že v genih in da so ljudje, ki skušajo po njih živeti, srečni in zdravi.

Tega jaz nisem niti rekel niti zapisal.

Citirali so vas v Ognjišču.

Mogoče so malo priredili moje besede.

Ne morete zanikati, da vas vznemirja katoliška ikonografija. Deset božjih zapovedi. Hvalnica rešnjemu telesu.

Naslov sem dal zato, ker zveni v ušesih. Svojim knjigam rad dajem naslove, ki zazvenijo v ušesih. Srebrnik. Salsa... čeprav sem imel najprej v mislih naslov ene od pesmi v zbirki – Balerina, a sem se odločil za Salso, ker bolj zazveni. Ker je lahko latinskoameriški ples ali pa pekoča omaka.

Romanje za dva in psa?

(nasmešek)

Nazaj k zapovedim. Zakaj ste sploh lotili Desetih božjih zapovedi?

Ker me je mikalo dešifrirati tiste temeljne gradnike, zaradi katerih je neko vzhodnjaško puščavsko pleme postalo obstojna družba. Verjetno je bila ta potreba povezana z razpadanjem jugoslovanskega sistema

Nekateri so v šali rekli, da vam prav pri obrazložitvi Ne prešuštvuj! ni šlo najbolje?

(nasmešek)

Od testosterona do estrogena: lahko kot znanstvenik potrdite, je estrogena v naravi res čedalje več – zaradi vsega, kar je človek naredil naravi?

To prvič slišim.

Mislite resno?

Ko sem napisal Hvalnico rešnjemu telesu, sem si rekel: moja naslednja knjiga bo o estrogenu. A v praksi pripravljam naslednjo knjigo, ki bo govorila o Rusih.

O Rusih?

Ja. Zadnje čase sem se veliko ukvarjal z ruskimi farmacevti, ki prek nas želijo registrirati zdravila v Evropi...

V ruski zimi postane kombinacija toplega kamina in vodke dobesedno religiozna izkušnja. Zato v blaženi liturgiji ognijišča in vodke ne izpade nenaravno, ko starešina omizja dvigne kozarec in začne zdravico – najprej z zgodbo o svojem najbližjem sosedu v omizju: o tem, kako je ta človek čudovit in najpametnejši in največji in najmočnejši in kakšen privilegij imamo vsi skupaj, da se je, poosebljen biser, po neverjetni igri srečnega naključja znašel z nami v slavnem omizju, kar bo seveda za prihodnost ruskega naroda in človeštva nasploh imelo usodno velike posledice. (nasmešek) In potem sledi hvalnica njegovemu sosedu in hvalnica naslednjemu v smeri urnega kazalca, dvajset fantastičnih in osupljivih zgodb, dvajset opisov edinstvenih in izjemnih ljudi, vzhičeni polurni esej, v katerem človek začuti, da Dostojevski in Tolstoj in Bulgakov niso ekscesni pojavi, ampak logična posledica ruskega veselja do literarnih opisov, ko kroži vodka okoli mize, zunaj pa strupena zima.

Potem sledi vodka na eks, da poplakne vzhičena grla. In potem vstane naslednji zdravičar in spet po svoje zastavi urni krog. In potem spet vodka na eks. Zjutraj precej boli glava. In, seveda, vse obljube in med zdravicami sestavljene pogodbe je treba pozabiti.

Če bi nas, Slovence, posedli za eno mizo, si upam reči, da ne bi znali o drugem človeku povedati dveh lepih strastnih stavkov, bi pa znali povedati marsikaj, če tega človeka pošljemo stran in si v njegovi odsotnosti olajšamo dušo o vsem, kaj vse z njim ni v redu in česa ni sposoben. To obvladamo.

V kakšni formi boste opisali svoja doživljanja zdravic? Esej ali roman?

Imam že naslov: Esej o vodki. Začne se s pripravo vodke... Že pišem. Začetek sem napisal v hipu.

Presekajva zdaj zdravico, namesto z vodko s Salso: »Tista jegulja, ki sem jo sedemleten usmrtil s harpuno, je potem živela še mnogo dalj časa, kot bi živela katerakoli jegulja.« Prav ta jegulja iz pesmi v Salsi se je zapletla tudi v del Hvalnice... Kako to?

Preprosto: ker mi je padla v to poglavje. Ker sem jo potreboval.

Se koščki vaše poezije dostikrat selijo v vaše eseje, v romane ali obratno?

Se, zakaj pa ne? Če me pokličejo, če pašejo, se pač zgodi. Odkar so računalniki. (nasmešek) Jeguljo sem dal v Hvalnico prav zato, ker mi je neki pacient govoril o svojih nočnih morah in tesnobah – in med poslušanjem sem se zavedel, da gre za isti občutek.

Ste svojo jeguljo iz otroštva predelali, ko ste iz nje naredili pesem?

Ne ravno, da sem jo predelal. Ko sem jo pisal, je bil to spomin na dve, tri more, ki sem jih imel, in na ta dogodek iz otroštva. To se je res zgodilo tako, kot je napisano. S harpuno sem kot otrok ubil jeguljo.

Ni bila katarza. Sem pa vedel, da je dobra pesem, ker me je takrat prevzelo čustvo, ki ga človek doživi, ko prebere nekaj dobrega... Ko ti nekaj zaplapola od znotraj. To pomeni, da obstaja možnost, da bo tako delovalo tudi na bralca.

Kateregakoli poeta bi vprašali, kaj je občutil ob pisanju poezije ali zgodbe, bi vsak odgovoril podobno kot vi – da je imel med pisanjem močna čustva, in vendar se to, kar nastane, ne ujame vedno z okusom ljudi.

Saj ne pišem s čustvi. Jaz pišem zgodbo, ki se mi zdi zanimiva kot zgodba, ampak potem ko jo oblikujem, ko je že napisana, ko jezik po svoje spoliram in potem to preberem, takrat vem, ali je stvar dobra ali ne.

Torej šele po tem, ko je pesem napisana?

Seveda, kdaj pa? Če bi bilo vse tisto dobro, kar napišeš vznesen …

Mnogi se sprašujejo, kaj mora imeti pesem ali pesnik, da se njegova zbirka poezije proda v več kot tri tisoč izvodih, kot se je prodala vaša Salsa. Zakaj se vaše stvari tako berejo? Da s pesniško zbirko, esejem ali znanstveno poljudno knjigo nare dite uspešnico?

Ne vem, to so pač naključja.

Zakaj ima Vlado Kreslin glas, da ga poslušamo tako stari kot mladi? Ravno pri pevcih se to najbolj vidi. Zame je prav petje, človeški glas in to, kar lahko ustvariš z njim, najbolj žlahtna od vseh umetnosti. Gre za to – imaš ali nimaš. Nekdo ta glas ima in ljudje deremo tja, da bi ga poslušali. Ne potrebuje šole, gre za neko frekvenco, barvo, za nekaj iracionalnega … Tega ne zna nihče opisati. Nekdo drug je lahko virtuoz, a njegov glas ne deluje na množico.

Pri igralcih je podobno. Clint Eastwood stoji tam, nič ne igra, samo stoji tam s tistim poker izrazom – in v gledalcu se zgodi cel svet.

Veliko pisateljev pisanje primerja z igro. V Salsi je vsaka pesem zgodba oziroma portret: od Dalile, ki Samsonu odreže lase, do Metalca nožev pa Spovednik, Kurtizana, Carski sel …

Ne bi rekel, da gre za igro. To je bolj racionalizacija ustvarjalnega procesa. Tu gre bolj za … kot ko se tekmovalec v smuku spusti po strmi smučarski progi. To je iracionalno, sledi svojim gonom. To ni igra.

Vsaka strast je spomin, pravi vaša pesem Slonje pokopališče v Salsi. Kam vas vlečejo vaše strasti – praspomini? Na jadranje do Avstralije?

Celo pot lahko narediš brez rinjenja v globok ocean, pa vendar prideš izjemno daleč.