Ana Krajnc: Današnje delo zahteva človekovo dušo

Spoznaj sebe in druge, knjiga pionirke andragogike v Sloveniji, ponuja orodja za razumevanje medsebojnih odnosov.
Objavljeno
04. april 2014 15.12
Alenka Zgonik, Panorama
Alenka Zgonik, Panorama

Glavna motivacija prof. dr. Ane Krajnc, zaslužne profesorice ljubljanske univerze, so ljudje. Izobraževanje odraslih je uveljavila kot akademsko disciplino (1993) in s sodelavci prva v Jugoslaviji razvila slovensko Univerzo za tretje življenjsko obdobje (letos praznuje 30 let in jo obiskuje več kot 20.000 Slovencev). Zaradi obsežnega mednarodnega delovanja jo imenujejo tudi ambasadorka slovenske andragogike v svetu.

Vaše delo temelji na spoznanju, da je človek družbeno bitje, da brez odnosov z drugim ne obstaja, ne preživi. Nimamo izbire, to je človeška narava. Kako da na to pozabljamo?
Prav to je cilj moje knjige: opomniti, da so odnosi človekova vsebina, njegovo življenje. Brez njih zbolimo, znorimo. To pozabljamo v času, ko vsak skrbi zase in za svoj razvoj. Silno poudarjanje razvitega, samouresničenega posameznika zamegljuje dejstvo, da je človek družbeno bitje. Poslanstvo moje knjige je razpršiti to meglo: čim bolj razvit je človek, tem bolj potrebuje ljudi in skupnost. Ne bo se izgubil v njej. Ne bo se bal drugačnosti, ker ga ne ogroža. To je pridobitev razvoja in časa. Nerazvit človek se preda, »proda« guruju in ga posnema. Preveč žalujemo za materialnimi dobrinami, preveč mislimo na materialne krize, premalo pa na to, kar nam novo stoletje prinaša na čustvenem področju: svobodo, novo človečnost in privilegij, da se lahko razvijamo. Zato sem optimist.

Ena od razlik med starejšo in mlado generacijo je, da stara generacija ne govori o svojih občutkih ali le redko. Je to napredek?
Velik napredek je, da govoriš o svojih čustvih. Prvi korak naprej je, da si dovoliš čutiti, da ohranjaš čustvene potrebe v sebi in jih priznaš. Drugi pa, da o njih spregovoriš. Za starejšo generacijo to ni značilno. Treba je upoštevati, da je razvijajoča se industrija v prvi polovici 20. stoletja od množic industrijskih delavcev zahtevala predvsem telesa, mišično moč in konformizem. Če bi ti dali prosto pot svojim občutkom, ne bi vzdržali v industrijski proizvodnji. Prilagodili so se tako, da so zanemarili svoja čustva. Kot so pokazali testi inteligentnosti pri industrijskih delavcih, hira v takih razmerah tudi IQ: delavci, ki so imeli ob vstopu na delo normalno razvite sposobnosti, so bili po dvajsetih letih enoličnega dela v tovarni na robu umske prizadetosti.

Osebnostni razvoj kot potreba, ambicija in nujnost je, sodeč po poplavi knjig, ena od glavnih tem današnjega časa. Potreba oz. ambicija, ker omogoča bolj kakovostno osebno življenje, nujnost pa zato, ker delo v 21. stoletju zahteva razvito človekovo dušo, osebnost.
Današnje delo je kompleksno. Ne samo da ga je treba opraviti, ampak ga mora človek znati tudi umestiti med ljudi. Od človeka zahteva nove temeljne kompetence: da se zna hitro in pravilno odločati, da zna uravnavati medosebne odnose in dobiti tisto, kar zadovoljuje njegove čustvene potrebe, da zna komunicirati z ljudmi, kajti nenehne odzive ljudi potrebujemo. Današnje delo nazadnje zahteva tudi, da se naučimo učiti se, voditi svoje učenje, svoje koncepte in rast. Ena od oblik učenja je tudi osebna rast.

Človek s povprečnimi možnostmi za osebni razvoj po oceni strokovnjakov uresniči le tri do štiri odstotke osebnih potencialov. Menite, da se Slovenci prebujamo, osebnostno razvijamo? V smislu: spremeni sebe in spremenil se ti bo ves svet?
Kar zadeva majhen odstotek uresničenih potencialov, se strinjam z mnenjem ameriške politične aktivistke Angele Davis: »Vemo, kdo smo. Slutimo, kaj bi morali biti, a niti sanja se nam ne, kaj bi lahko bili.« Kar pa zadeva Slovence, lahko kot raziskovalka potrdim, da se spreminjamo. To sem konkretno opazovala pri generacijah študentov. Mladi so začeli izbirati, ker so se razmere spremenile, ker živimo v svetu odprtih možnosti. Diplomanti ne zagrabijo prve ponujene službe, ne zaposlijo se samo za ljubi kruhek, temveč prej presodijo, ali so razmere na ponujenem delovnem mestu ugodne, da bodo lahko dali od sebe vse, se samouresničili. Če niso, počakajo na primerno delo. Naša generacija je po diplomi šla tja, kjer je bilo delo. Nismo se primerjali z drugimi.

Je za osebnostni razvoj kdaj prepozno? Se človek razvija do smrti? Da laže umre?
Da, tudi umremo laže, če se dovolj osebnostno razvijemo. Razvijamo se vse življenje, ker nas vse življenje spremljajo prirojene čustvene potrebe, ki so lastne vsakemu človeku v vseh starostnih obdobjih. Lahko pridejo obdobja, ko so te potrebe tako slabo zadovoljene, da v osebnostnem razvoju zdrsnemo navzdol. In obrnjeno: ugodne razmere, mnogo pozitivnih stikov z ljudmi nam da hrano za osebnostno rast. Kakor hitro pa obstanemo na isti točki, že nazadujemo. Človek nikoli ne raste sam, v medosebnih odnosih smo odvisni drug od drugega, od odzivov drugih na nas ali na naše stvaritve. Meje, ki nam jih drugi postavlja, nam dajejo možnost za osebnostni razvoj.

Kako naj odrasel človek v sodobni ekonomiji sam poskrbi za čustveno zadovoljitev, doseže čustveno zrelost? Zlasti, ker sebe najteže razumemo. Nos je preblizu očem, da bi ga videle. Laže razumemo druge.
Čustvena in socialna zrelost sta pravzaprav zorenje, proces, ki traja vse življenje. Nista neko stanje, ki ga dosežemo. Pred koncem življenja je čustvena in socialna zrelost to, da znaš sprejeti svoje odhajanje, svojo smrt. Pri 20. ali 30. letih je pomembno, da znaš iti v dialog z drugimi. V vsaki fazi pomeni nekaj drugega.
Čustvom vlada podzavest. Ne le učenje, tudi obnavljanje čustvenega stanja je vseživljenjski proces. Kaj lahko za slednje storimo sami? Začeti moramo s tem, da skrbimo za zadovoljevanje prirojenih čustvenih potreb: po varnosti, socialni pripadnosti, ljubezni, spoštovanju, samouresničevanju, lepem, vedoželjnosti. Ko so te potrebe vsaj osnovno zadovoljene, smo v ravnotežju in svet doživljamo pozitivno. A s tem je izpolnjen šele začetni pogoj, da se lahko posvetimo pridobljenim, pozneje razvitim čustvenim potrebam, ki so pri vsakem posamezniku drugačne in se z življenjskimi obdobji spreminjajo. Sami moramo najti pot, kako jih bomo zadovoljevali. To so reči, ki nas veselijo in pomirjajo: narava, hišni ljubljenček, druženje z določeno osebo. Velikokrat nam neverbalna komunikacija pove, kaj je tisto pravo. Vedno je iskrena. Prvi občutek je pravi, je naša resnica.

V odnosih z drugimi smo sužnji lastne preteklosti. Podzavestni konflikti onemogočajo sodelovanje in pospešujejo agresivne in infantilne izpade. Je tega dosti v naši družbi?
Velja enako kot za posameznika: preteklost je treba predelati in potem iti naprej. Poudarjam: predelati, ne potlačiti nepredelano. Predelati, dozoreti do te mere, da sprejmeš preteklost, jo razumeš. Pobite po vojni. Tudi tragedijo je treba znati razumeti in jo sprejeti, čeprav je žalostna. Ljudje, ki nimajo razvitega egostanja odraslega, ker so bili preveč kaznovani, si ne upajo ravnati po svoje, se sami odločati, imeti svoje mnenje. Vedno zahtevajo od sebe in drugih ljudi, da se togo držijo samo enega pravila. To je vzrok za veliko krivic, nesporazumov na nacionalni ali osebni ravni. Če se podzavestno delujočih stvari ne zavedamo, nam krojijo usodo.

V čustvenem doživljajskem svetu medsebojnih odnosov je vedno več resnic, pravite. Ni samo ena.
Pomembno je, kako je otrok doživel situacijo, in ne, kaj je roditelj dejansko sporočal otroku, kako se je dejansko odzval. Če kdo zanika naša doživetja, zanika nas. Starši doživljajo isto stvar drugače kot otroci. Oboje je resnično in oboje je treba priznati. V čustvenem doživljajskem svetu medsebojnih odnosov ne obstaja ena sama resnica. To je treba razumeti in ne misliti, da nekdo nalašč drugače doživlja isti dogodek. Največja napaka, ki jo lahko naredijo starši, je, da negirajo občutke svojega otroka. Njegovi občutki so njegova resnica. Če jih negiramo, negiramo njega samega. Premalo se vživljamo drug v drugega. »Poreden« otrok potrebuje objem. A niti mati ga ne objame, če je »poreden«.

Se strinjate s futurologi, ki napovedujejo, kako se bo v 21. stoletju spremenilo starševstvo?
Napovedujejo kvalitetnejše odnose med otroki in starši. Za otroke se bodo odločili le nekateri zakonski pari, odgovorni in razviti ljudje, ki si jih bodo res želeli in se jim bodo povsem posvetili. Družbena reprodukcija bo priznana kot družbeno pomembna dejavnost in bo tudi finančno nagrajevana. Gremo naproti bolj humani družbi, v njej bo človek kot vrednota na prvem mestu. Dotlej se mora še marsikaj spremeniti, a spremembe so nagle. Razvoj že gre v to smer. Empirični podatki kažejo, da se število samskih gospodinjstev povečuje, da partnerja živita vsak v svojem stanovanju, da se mnogo parov ne odloča za otroke. Menim, da so to odgovorni in razviti ljudje. Ženska brez otrok je spoštovanja vredna. Tisti, ki imajo z otroki veselje, pa jih imajo več. Z razlikovanjem usposobljenosti za starševstvo bomo zagotavljali humano otroštvo. Naj vsak dela, kar ga veseli. Zdaj se je pričakovalo od vsakega para, da ima otroke, pa če je za to sposoben ali ne. Usoda današnjih otrok pri prezaposlenih starših je skrajno nehumana in za nastavke razvite osebnosti neprimerna in neprilagojena. Je enoletni malček, ki ga starša pustita v vrtcu od sedmih do petih, res največja vrednota? Odpovedati se moramo pričakovanju, da ima vsak par otroke, da bomo imeli vsi vnuke. Ta led se že tali. V tej bolj humani družbi bo po napovedih futurologov en otrok imel več babic in dedkov, veliko občudujočih, čustveno naklonjenih starejših, ki mu bodo na voljo.

Prilagodljivost, bistven pokazatelj človekovega duševnega zdravja v 21. stoletju, je nujna za obstanek v hitro spreminjajočem se okolju. A zlasti starejši ob prehodu iz industrijske v informacijsko družbo nimamo pripravljenih ustreznih obrambnih mehanizmov za nove situacije. Kako naj s svojimi občutki ogroženosti ne zamorimo mladine?
Starši nismo živeli v današnjih delovnih in bivalnih razmerah in nismo razvili vzorcev socialnega vedenja, ki bi navajali na spremembe: nismo se izurili v hitrem odločanju, nismo razvili prožnosti, ker smo živeli v statični družbi. A mladi si znajo pomagati – z vrstniki: združujejo se v trdne kohorte, na »žurih«, izletih, v športu in posnemajo drug drugega. Vse tisto, česar pri starših ne dobijo za pot naprej, poskušajo posrkati iz druženja v kohorte. Iz razgovorov v bifejih, kavarnicah itd. razbirajo vzorce socialnega vedenja danes. Druženje z vrstniki je neprimerno pomembnejše kot prej v statični družbi. Že predšolski otroci imajo zabave za rojstni dan, da stkejo trdne prijateljske vezi.

Pomembno poglavje vaše knjige je samouresničevanje. Je to stvar čustev?
Samouresničevanje je dokaj nova tema. Pri nas zelo nova, v razvitem svetu pa znana od 60., 70. let prejšnjega stoletja. Gre za prirojeno, psihosocialno potrebo človeka, ki ga sili, da izraža, kar je: svoje talente, nagnjenja, občutke, sposobnosti in čustva. Najbolj se bo človek gnal za tistim, kar sluti, da je. Ko se samouresničuje, da vse od sebe, izbriše preteklost, pozabi prihodnost, je samo zdaj in tukaj. Uspeh je vrhunski, osebna sreča brezmejna. Zato velja samouresničevanje za primarno človekovo motivacijo. Da pa lahko govorimo o samouresničevanju, morajo v družbi nastati mnogo bolj demokratični odnosi in človek mora postati glavna med vrednotami. Zveni romantično, a k samouresničevanju nas sili narava današnjega dela. Če je delo porazdeljeno na enakovredne partnerje v delovni skupini, mora vsak član svoje delo ljubiti in imeti možnost, da se samouresničuje.
Da, samouresničevanje je stvar čustev. Čustva spodbujajo energijo, preprečujejo občutek utrujenosti in dajejo človeku polet za njegove dejavnosti. Zato pravimo, da je vsak sam svoje sreče kovač. Od stopnje samouresničenja, se pravi, koliko potencialnih osebnih sposobnosti bo nekdo izrazil in uresničil v neki dejavnosti, se z njo predstavil ljudem, je odvisna njegova ustvarjalnost, samoiniciativnost in izvirnost. Samouresničeni dopušča to možnost tudi drugim. Ne moti ga drugačnost ljudi, nasprotna mnenja so mu le nov izziv in ga ne ogrožajo, saj trdno stoji na svojih tleh. Zato samouresničevanje ne ogroža pripadnosti človeka socialni skupnosti, nasprotno, z njo ga poveže trdneje kot tistega, ki dela pod prisilo, kar drugi hočejo. Človek s samouresničevanjem socialni skupnosti največ daje, ker ima svobodo ustvarjanja in delovanja, ne da bi zanikal svojo voljo.

Kaj bi za nas kot narod pomenilo samouresničevanje?
Spremembo osnovnih vrednot. Iz skromnosti, podrejanja in ponižnosti bi se morali podati v samozavestno ambicioznost ter spoštovanje znanja in vzpona. Ta sprememba ne bo nastala sama po sebi, ker je v primerjavi s prejšnjim vrednotami za ljudi prevelik preobrat. Viktor Frankl je Slovencem ob podelitvi častnega doktorata na ljubljanski univerzi 1993 zaželel, da bi iz naroda hlapcev čim prej postali narod gospodarjev. Za to pa sta potrebna spremenjena družinska vzgoja in sodoben šolski sistem. Mladi gredo vedno bolj v to smer pa tudi starejši so se začeli množično samouresničevati na razne načine. Samouresničevanje prinaša osebno srečo.

Ena od prvih tem psihologije v današnjih razmerah bi morala biti manipulacija, v zasebnih in javnih odnosih. Javne manipulacije, komercialne ali politične, nas čustveno ne prizadenejo tako globoko, kot če se to zgodi v odnosih z najbližjimi. A kako jih spregledati in se jih ubraniti?
S kritičnim razmišljanjem in trdnimi osebnimi vrednotami. S komercialnimi manipulacijami trgovci služijo denar, s političnimi pa politiki ohranjajo politično moč. Glavni kanal političnih manipulaciji so mediji. A manipulacija je kratkega diha. Konflikti zaradi manipulacij med politiki in ljudmi se čedalje bolj poglabljajo.
Kako prepoznamo manipulacijo? Znanstveniki so dokazali, da se samo 10 odstotkov ljudi ne odziva čustveno na manipulacije drugega. V preostalih 90 odstotkih najdemo zelo različne kategorije ljudi, od nerazvitih osebnosti do samostojnih, a zaupljivih. Tistih deset odstotkov je tako opremljenih z obrambnimi mehanizmi, da hitro prepoznajo manipulacijo in jo preprečijo. Če drugi ni zrel za normalen odnos, iz odnosa izstopijo. Futurologi predvidevajo, da se bo v družbi 21. stoletja stopnja osebnostne zrelosti zvišala, s tem pa naj bi se število ljudi, s katerimi je mogoče manipulirati, zmanjšalo. Hkrati se bo zmanjšala potreba po manipuliranju, povečalo pa število tistih, ki živijo od sebe, v odnosu jaz-ti.

Neomajno zagovarjate permisivno vzgojo. Zakaj?
Ker edinole permisivna vzgoja vodi k celoviti in razviti osebnosti. Vzgaja orle, misleče in ustvarjalne ljudi z osebno odgovornostjo. Te lastnosti zahteva tudi današnji način dela in preživetja. Zahteva veliko pozornosti, vztrajnosti, spoštovanja do otroka in strpnosti staršev oziroma vzgojiteljev. To ni brezbrižen odnos do otroka in vzgojna zanemarjenost, sloni predvsem na nagradi, spodbudi, pozitivnih doživetjih in opori, gradi na osebni odgovornosti. Tudi permisivna vzgoja postavlja meje, brez mej kot plevel rase le vzgojno zanemarjen otrok. Meje, ki nam jih postavljajo drugi, potrebujemo tudi odrasli za osebnostno rast.
Bila sem deležna permisivne vzgoje, ne da bi vedela, kljub težkim vojnim dogodkom: požigu rodne vasi, begunstvu. Imam dosti dovoljenj, da počnem, kar želim. Fizičnih kazni ni bilo in drugih redko v primerjavi z dovoljenji. Ko sem doživljala izrazito represivno vzgojo svojih sošolk, kazni, zmerjanje, poniževanje, obsojanje, sem imela občutek, da bi ob takih starših umrla. To so bile moje prve zaznave o permisivni in represivni vzgoji. Ko gledam nazaj, vidim, da je bila permisivna vzgoja model tudi pri moji mami doma in stricih in tetah. Rezultat: znala sem si vedno pridobivati delo, ki me je veselilo, v katerem sem se našla. Teplo pa me je to, da sem preveč zaupala napačnim ljudem. Nisem bila dovolj oborožena. Zaradi težkih vojnih časov so me starši preveč ščitili. Uspelo mi je predelati čustvene travme vojnih doživetij in begunstva, pa tudi njihovo zaščitništvo do mene.

Kakšno je stanje v Sloveniji? Permisivno vzgojo preradi enačimo z nepostavljanjem meja.
Vzgoja je še zmeraj pretežno sinonim za represivno vzgojo tako v družini kot šoli. Represivna vzgoja ubija ustvarjalnost, ravno ta pa je nujna za obstoj v 21. stoletju. Vendar mladi starši znajo permisivno vzgajati: v trgovinah, na igrišču in v čakalnicah vidimo krasne primere permisivne vzgoje. Je pa permisivna vzgoja za starše in vzgojitelje napornejša. Priznati otroka kot osebnost, ga spoštovati in ohranjati medsebojno zaupanje in bližino je teže kot zapovedovati mu. Rezultat je razvita osebnost. Represivno vzgajan otrok zavrže sebe in ne zasluti, kaj bi lahko v življenju bil. Ko sebe izgubiš zaradi prepogostih kazni, ko ne čutiš več potrebe, da bi se samouresničil, izgubiš vse. Permisivne vzgoje ne smemo zamenjevati z nepostavljanjem meja. Nepostavljanje meja je nevzgoja, pri nas celo kaznivo dejanje, to je vzgojna zanemarjenost. Prava permisivna vzgoja dela daljnosežno, ustvarja podlago samouresničenju.

Čutite se privilegirano, da s pozitivnimi občutki gledate na razvoj nove civilizacije, mnogo bolj humane od dosedanje …
Glejmo novi svet in bomo bolj optimistični! Časopisi, mediji nas silijo, da tiščimo nosove v gnilobo starega, razpadajočega sveta. Zato ni čudno, da nekateri vidijo vse tako črno in so pesimisti. Zakaj smo lahko optimisti? Nismo v tehnološkem zaostanku. Svetovne razmere in globalizacija so dosegle tudi nas. Vse to moramo pozitivno predelati in pridelati.