Ante Mahkota: Vsak alpinist ima svojo Sfingo

Ante Mahkota je plezal po vsem svetu, vendar, pravijo, vselej z mislijo na Sfingo, večstometrsko previsno steno v Triglavu.
Objavljeno
26. junij 2011 12.59
Posodobljeno
26. junij 2011 13.11
Boris Jež, Sobotna priloga
Boris Jež, Sobotna priloga
»Sedela sva na robu previsa. Ne vem, ali me razganja od ponosa ali veselja. Kmalu mi veselje malo zagreni fovšija, ko opazim mladce, ki plezajo kot mački ... Kmalu čez zadnji previs iz zajede priplezata še Gregor Kresal in Miha Kajzelj. Ta dva plezalska vraga se še zadihata ne.« Ante Mahkota v svoji že četrti izdaji Sfinge, imenitne knjige, ki se bere kot detektivka Agathe Christie, vendarle samo »poroča« o entuziazmu slovenskih alpinistov, ki so naš alpinizem iz zakotnosti povzdignili v svetovni vrh.

Ena najbolj vznemirljivih zgodb je bila Sfinga, večstometrska previsna stena v Triglavu, ki je dolgo veljala za neosvojljivo. Ante Mahkota in Peter Ščetinin sta jo preplezala v štirinajstih urah. O tem podvigu so posneli film in prav filmarji so oba junaka po desetletjih spet posadili na rob previsa. Ante Mahkota je pozneje plezal po vsem svetu, vendar, pravijo, vselej z mislijo na Sfingo.

Kako se pravzaprav gre v steno? Od spodaj navzgor ali od zgoraj navzdol?

Gledano fizično, seveda od spodaj navzgor – je pa treba tudi dol priti. Torej od zgoraj navzdol, in sicer po dvojni vrvi. Zabije se klin, vtakne vrv, se jo spusti štirideset metrov, spet se zabije klin in tako naprej.

Kline se verjetno izbije?

Ne, izbiti se jih pa ne da.

Torej ni nevarnosti, da bi se kaka stena, kot je Sfinga, nekega dne zaradi vsega železja, ki so ga vanjo zabili alpinisti, preprosto­ prevrnila?

To ravno ne, sicer pa je kar nekaj nesreč pri spuščanju v dolino; pri nas ne, ker so markacije. V Dolomitih, Centralnih Alpah, da ne govorimo o Himalaji, pa je ponavadi bolj nevarno iti dol, kot priti gor.

Ko pristopiš k steni, kakršna je Sfinga in podobne, kakšni so občutki? Te obliva mrzel znoj, imaš erotične vzgibe ali je kako drugače. Kje je več vznemirjenja, spodaj ali na vrhu?

Seveda si bolj vznemirjen spodaj; vselej sem zahteval, da grem prvi raztežaj naprej, ker sem imel tako tremo.

Zakaj je mladega Anteja Mahkoto tako vznemirila prav Sfinga? Zato, ker je bil mlad, ker je šlo za žensko ime, ker ji je hotel prav on vzeti nedolžnost? Napoleonovi vojaki so Sfingo v Gizi objestno obstreljevali in ji odbili nos, Mahkota in Ščetinin pa sta jo preprosto preplezala.

Mnogi so me spraševali, zakaj Sfingo, ne samo Sfingo, tudi druge težavne stvari. 
V Sfingi sem bil tudi z Nadjo Fajdiga, vendar nisva prišla čez. Prišla sva do roba velike strehe. Bili smo trije, še Tone Sazonov. Bil sem na robu te šestmetrske strehe, kjer je tehnično pač najtežje, in ko sem bil na robu ter spodaj videl Nadjo in Sazonova, se je 
v meni nekaj obrnilo. Nisem mogel dopustiti, da bi Nadja šla za mano, verjetno bi prišla čez, ampak nisem mogel.

Gre tu za neke vrste žensko vprašanje? Z Nadjo Fajdiga sta skupaj preplezala – kaj vse že?

To se bo morda slišalo prenapeto, toda bila sva trikrat svetovna prvaka v mešanih navezah; preplezala sva eno smer v Dolomitih, ki je bila tam sploh najtežja, zahodno steno Druja, ki je bila tedaj najtežja smer v granitu, in, ne čisto do vrha, severno steno Matterhorna.

Kako je plezati v mešani navezi, torej s soplezalko? Je drugače kot s soplezalcem?

Absolutno gre lažje z moškim. Ne vem, kakšne so druge najboljše plezalke na svetu, vem pa, da je Nadja v Messnerjevem muzeju med tremi najboljšimi alpinistkami na svetu. Plezala je izključno samo kot druga v navezi, nič naprej. Imela je briljantno tehniko, orientacije pa nobene. Nekoč smo se z nekim Avstrijcem znašli v strašni nevihti. Po treh dneh je bilo tako hudo, da z Nadjo niti nemško nisva mogla več govoriti in sva se po slovensko menila, ali naj kar skočiva dol ali pa bova umrla. Nadja je rekla, da bi se pred smrtjo še ljubila.

Malce neokusno vprašanje: če ponoči obvisiš v mreži nad tisočmetrskim prepadom in je treba dočakati svetlobo za nadaljevanje – se v takšnem položaju da seksati?

Ne da se. Ko sem jaz plezal, mrež še ni bilo. Sicer pa ti kaj takega še na misel ne pride.

Govorili ste o orientaciji. Prvi v navezi mora očitno imeti zelo dober občutek za orientacijo, saj se v steni lahko tudi izgubiš.

Ja, lahko se izgubiš, še posebej v prvenstveni smeri, se pravi, da tistega ni pred teboj še nihče preplezal. Imeti moraš izjemno orientacijo.

Kaj plezalec začuti, ko ugotovi, da se je nevarno zaplezal?

Ima samo dve možnosti: ali poskuša naprej in tvega, da bo padel, ali pa se spusti nazaj. Na dvojni vrvi, na kateri poskuša zanihati levo in desno ter najti prehod.

To nihanje levo in desno verjetno ni ravno veseli vrtiljak. Si, recimo, tisoč metrov visoko, pod tabo pa smrt.

Ni druge možnosti. Saj poskusiš vse, ampak v Eigerju je Hinterstoiserjeva prečnica. Splezali so ob strani, dali dvojno vrv in se zaguncali čez, vrv pa seveda potegnili za sabo. Nakar jih je dobil vihar, tam, kjer so bili, so obtičali, ker vrvi za nazaj ni bilo več. In so vsi štirje umrli.

Je s tega vidika ekstremno plezanje sploh šport?

Če dobro znaš, če se spoznaš na vreme (to je zdaj, ko so sateliti, mnogo lažje), ni tako smrtno nevarno. Čeprav je na Eigerju mnogo plezalcev umrlo in se je govorilo, da si tam plezalci zdravijo manjvrednostne komplekse. Na vprašanje, zakaj ljudje plezajo najtežje smeri, je ogromno odgovorov. Eni pravijo, da zaradi lepote, da se na lepoto sploh ne oziraš. Še najboljši odgovor je v nemščini – ABC: pustolovščine, izzivanje, preverjanje samega sebe, pa »šarm« mora biti. To je sicer malce poetičen, ampak kar dober odgovor.

Slovenci silimo v vse nevarne športe: padalstvo, alpinizem, potapljanje, divje vode itd. Ali ni v tem nekaj prikrite suicidnosti? Bo ta ABC veljal tudi za slovenski značaj?

Menim, da ja, čeprav se je marsikaj spremenilo. Zdaj plezajo tudi domačini. Včasih so bili plezalci v glavnem iz velikih mest; Dunajčani so bili zelo dobri, Münchenčani, Ljubljančani, domačini pa v tistih časih niso plezali.

Messner je zelo hvalil slovenski alpinizem, pred leti je dejal, da je svetovna špica.

Z njim delim to mnenje, absolutno, čeprav je zdaj neka majhna vrzel. Ne vem, kaj je zdaj v svetovnem merilu, ampak Silvo Karol, Kresal, Humar so bili absolutna svetovna špica. Česen pa se je zapentljal, ko je objavil tisto fotografijo z Lhotseja, ki je ni posnel.

Kaj je težavnejše: alpsko plezanje ali Himalaja, torej tisto mukotrpno sopenje v goro?

To je zdaj drugače. Prej je šlo za to, da prvi prideš na vrh, zdaj pa tudi v Himalaji plezajo kot v Alpah. Na goro jih lahko gre tudi samo šest. Slovenci, prva odprava, so preplezali Everest po najtežji strani. Tedaj je odprava zaradi Stipeta Božića veljala za jugoslovansko, vendar je bil Božić v drugi navezi, ki je malce »pogoljufala«. Brata Zaplotnik sta bila v prvi navezi in sta bila izredno dobra.

Alpinisti očitno veliko razmišljate o smrti. Nekoč vam je v Vratih kamerad, Durus, gledal v dlan in nerodno mu je bilo povedati, da imate prekratko življenjsko črto. Takrat ste, kot pišete v Sfingi, prepevali: Če pa jaz se ne vrnem z visokih gora, / ne joči mi draga nikar, / saj vem, da me nisi ljubila, / da zame bilo ti ni mar.

Ja, pel je Marko Duler. On se je namreč ubil. Smrt v visokih gorah ali v domači postelji? Mislim, da je lepša v hribih. Manj se »matraš«. Zdaj imajo sicer zdravila, da tudi pri raku ne boli več, ne sme boleti. Če pa najdeš v skalovju mrtvega planinca, je druga reč. Sam sem jih nekaj našel. Planinca sta bila na planjavi, usekala je strela, žensko je vrglo na eno stran, moškega na drugo; žensko so reševalci pobrali, moškega pa ni bilo nikjer. Našle so ga lisice. Če je kakšen problem v Alpah, so tri stvari: severna stena Matterhorna, severna streha Eigerja in severna stena Grandes Jorasses. Nadja je na vsak način hotela preplezati Eiger, pa ni bilo pravih razmer. Tako sva šla na Matterhorn in zvečer sem si šel ogledat položaj. Našel sem truplo z rdečimi nogavicami, takimi, kot sem jih imel sam. Me je tako stisnilo, da sva šla domov »ko šus«. Drugič, bili smo v navezi, najprej midva z Nadjo, potem italijanska vodnika, pa dva Nemca. Začelo je padati kamenje, zadelo me je v ramo, Nadji kot zmeraj ni bilo nič, italijanskemu vodniku je zlomilo hrbtenico, enega Nemca pa je ubilo. Pa smo šli v navezi z dvema Poljakoma; eden se je ubil, padel je osemsto metrov globoko. Ljubljanske srajce so opravljale, da ni dobro iti z menoj v navezo, ker so se že štirje ubili.

Zdi se, da je imel alpinizem nekdaj spoštljiv odnos do smrti. Zdaj pa beremo o truplih na Everestu, ki jih nihče ne odnese in pokoplje, trume oblegovalcev gore gredo kar nonšalantno mimo.

Razlika je bistvena. Če imaš 75.000 dolarjev, te šerpe dobesedno prenesejo gor. Prej te seveda natrenirajo, da se navadiš na redek zrak, dajo ti kisikovo bombo. Sam sem bil na sedem tisoč metrih, tako da ne vem, kako hudo je, če je zelo redek zrak, čeprav tudi na sedem tisoč praktično že dihaš z jetiji.

Ko sta s Petrom Ščetininom stala ob vznožju strašljive in zagonetne Sfinge, ki se ni dala ljudem, vaju je bilo kaj strah?

Niti ne. Bila je že do treh četrtin preplezana, veliko streho sem že preplezal. Ja, to je previs, ampak bolj strop, ga je šest metrov. V strop ne vrtaš, ampak zabiješ kline v razpoke. Pri strehi je ponavadi na robu razpoka in v tisto razpoko zabijaš kline.

Pa si lahko prepričan, da bo klin zdržal?

Ja, to je pa tako: ko smo snemali film, se je zadnji klin izpulil in so mi ga prinesli za spomin.

Sfingo sta preplezala v štirinajstih urah. Sliši se kot baletna točka.

Saj je tudi bila. Šla sva, kot bi naju hudič z gajžlo preganjal. Peter je namreč odličen plezalec. Vedela sva, ker smo do roba strehe že preplezali; kako od tam naprej, nisva vedela, ker je še en rob. Ko je Peter prišel čez, sva vedela. Je pa seveda res, da so se klini majali, vendar se ni nobeden izpulil.

Ni malce čuden občutek, ko se ti klini majejo?

To pa je. To pa je! Meni se ni nikoli zgodilo, da bi padel, kajti oporo moraš vselej imeti v treh točkah.

Kako ste se počutili spet na vrhu Sfinge?

Prešerno. Gor sem prišel s helikopterjem, pred tridesetimi leti po klinih. Vse se seveda spreminja, zdaj v steni tudi vrtajo z vrtalniki na baterijo. V mojih časih ni bilo vrtalnikov, toda tudi ročno vrtanje nam je bilo v čast.

Vodili ste akcijo Podarim-dobim, vaša zamisel je tudi vsakoletni dogodek Sto žensk­ na Triglav. Koliko let je trajala Podarim-dobim?

Devet in pol, potem se je spremenila zakonodaja. Z zbranim denarjem nismo podprli samo zimskih, temveč vse športe. Akcija je bila absolutno moja zamisel in sem v začetku zanjo angažiral Delovo ekipo: Jureta Apiha, Meto Dobnikar, Jako Judniča... Celoten organizacijski odbor, »direkcija«, je bil z Dela.

Je v Sloveniji 2011 še mogoče tako široko organizirati ljudsko voljo v podporo športu, v humanitarne namene in podobno?

Mislim, da ne.