Blatilni stroj

Kako sta se sploh upala lotiti vsemogočne italijanske okoljske mafije? So vama med pripravo zgodbe ali po objavi mafijci kaj grozili, smo na predstavitvi projekta Toxic Europe pred dvema letoma v Perugii spraševali mlada novinarja Cecilio Anesi in Giulia Rubina. Sploh ne, sta odgovorila presenečenemu občinstvu. Kriminalci so naju včasih celo sami povabili na obisk in nama razložili, kako potekajo nezakoniti posli s strupenimi odpadki.

Najini sogovorniki so bili prepričani, da naša objava ne bo imela nobenih posledic. Na žalost se niso motili, mi je po dogodku povedal Rubino.

Italijanska okoljska mafija na leto zasluži že več kot dvajset milijard evrov, saj edina v državi ponuja »celostno storitev« na področju odpadkov. Njihove stranke so skoraj vsa domača in tuja podjetja, ki delujejo v Italiji. Tuje multinacionalke odlaganje nevarnih odpadkov zaupajo lokalnim »poslovnežem« in pravnim svetovalcem, ki znajo priskrbeti ustrezne papirje in potne naloge. Poceni odlaganje industrijskih ostankov izboljšuje konkurenčnost italijanskih podjetij, zato politiki ne upajo obremeniti domačih podjetnikov z odločnejšim preganjanjem ekološkega kriminala. Enako preračunljive so tudi lokalne oblasti, saj so številna pristaniška delovna mesta odvisna od dela, ki ga priskrbi nezakonit prevoz nevarnih odpadnih snovi.

Italijanski ekomafijci niso bili mirni samo zaradi tesne prepletenosti organiziranega kriminala z gospodarstvom in politiko, je pojasnil Rubino. Množični mediji so njihovo poročilo spregledali, enako pravosodje in policija. Številni novinarski kolegi so v zasebnih pogovorih pohvalili njihovo delo in pogum, a te naklonjenosti nikoli niso javno pokazali. Dokumentarca Toxic Europe ni prikazala nobena domača televizijska postaja. Večine postaj tema »ni zanimala«, druge so se izgovarjale, da posnetek ni tehnično ustrezen, ali so poiskale različne birokratske izgovore. Bežno so jih omenili samo na nacionalkinem kanalu Rai 3, ko so poročali o veliki krizi z odpadki v Neaplju in nekaterih drugih italijanskih mestih.

Še bolj kot medijski molk pa jih je bolelo prikrito lobiranje, s katerim so interesne skupine in celo nekateri novinarji relativizirali njihove ugotovitve, brskali po politični preteklosti in zasebnem življenju preiskovalcev ter namigovali na domnevne Italiji sovražne motive mednarodnih organizacij, ki so pomagale financirati projekt (v Italiji niso našli podpornika). Vsakič, ko smo zgodbo ponudili kakemu mediju ali se pogovarjali s politikom, smo morali odgovarjati na enake očitke: kakšni so naši politični motivi, kdo nas je plačal, kdo se v resnici skriva za našimi mladimi obrazi. Bili smo ogorčeni. Objavili smo preiskovalno zgodbo o okoljski mafiji, ki uničuje našo družbo, in se nazadnje sami počutili kot obtoženci, je bil kritičen mladenič.

O najinem pogovoru sem razmišljal med branjem knjige Roberta Saviana Pojdi z mano stran, ki mi je prejšnji teden delala družbo na dolgem čezoceanskem poletu.

Znani italijanski novinar in pisatelj je po izidu knjižne uspešnice Gomora doživel zelo podobno izkušnjo kot avtorji projekta Toxic Europe. Pričakoval je mafijske grožnje in sprejel življenje v nenehnem policijskem varstvu, saj je vedel, da se je z Gomoro lotil izjemno nevarne teme. A so tudi njega najbolj prizadeli napadi javnih intelektualcev in novinarskih kolegov, ki njegove knjige niso videli kot jedke kritike uničujočih družbenih razmer, ampak so v njej iskali politično zaroto, avtorjevo željo po samopromociji in aroganco. Za novinarja, politika ali intelektualca, ki se postavi na pot organiziranemu kriminalu, niso najbolj nevarni kriminalci in grožnje s smrtjo, temveč mogočen »blatilni stroj«, s katerim lahko v Italiji prav vsakogar spravite ob dober glas, je zapisal Saviano.

Delovanje blatilnega stroja je prikrito in učinkovito. Če kot župan, član kakega odbora, zdravnik ali novinar izrečete nekaj kritičnega – o politični oblasti, kriminalu, korupciji ali škodljivih poklicnih praksah –, bodo vaši napadalci iztrgali kako besedo iz konteksta ali poiskali podrobnost iz vašega zasebnega življenja. Ta podrobnost največkrat nima zveze z vašim javnim delovanjem, a vas lahko učinkovito očrni in vas prisili, da se branite pred obtožbami. Namen blatilnega stroja je utrditi prepričanje, da nihče ni čist, da nikomur ne moremo zaupati, da so razmere brezizhodne in je svet pač takšen, kakršen je. Ta metoda je zelo učinkovita, kadar v državi prevladujeta obup in razočaranje, saj v takšnih okoliščinah ljudje radi slišijo, da smo vsi isti in se nihče niti ne trudi biti boljši.

Saviano je pokazal, da lahko blatilni stroj uniči vsakogar – celo tako izjemnega posameznika, kot je bil sodnik Giovanni Falcone, ki je v osemdesetih letih napovedal vojno mafiji in v Italiji izpeljal nekaj največjih protimafijskih procesov doslej. Ker je začel ogrožati politične in uradniške mogočneže, je bil v protimafijskem boju vse bolj osamljen. Zaradi nenehnih medijskih napadov in kritik je prijateljem potožil, da lahko njegov ugled reši samo še nasilna smrt, če ga ne bodo celo v tem primeru obtožili, da hoče še z lastno smrtjo vzbujati pozornost (to se je zares zgodilo po prvem poskusu atentata, ko so se razširili namigi, da ga je uprizoril sam). Govorice in očitki so potihnili šele po tem, ko je mafijski morilec Giovanni Brusca 23. maja 1992 sprožil petstokilogramsko bombo in poleg Falconejevega avtomobila razstrelil še nekaj deset metrov avtoceste med Palermom in mestnim letališčem. Falcone je smel šele po smrti postati junak.

Savianovi zapisi ne veljajo samo za Italijo, saj bi lahko zelo podobno knjigo napisal tudi opazovalec sedanje slovenske družbe.

Ker sta se po državi razlezli razočaranje in malodušje, so prebivalci zelo dojemljivi za sporočilo, da so vsi isti in se nima smisla truditi biti boljši. Oblastniki, interesne skupine, mediji in drugi upravljavci blatilnega stroja nam to sporočilo nenehno ponavljajo in spodkopavajo zaupanje v družbene skupine in ustanove, ki so potrebne za delovanje države: politiko, sodstvo, šolstvo, javni sektor in medije. Ko je velik del javnosti prepričan, da novinarji pišejo po nareku politike, gospodarstvo vodijo »osebe iz ozadja«, profesorji podpisujejo prepisane diplome, sodniki ščitijo barabe in so vse javne osebnosti enako pokvarjene, je utemeljeno kritiko skoraj nemogoče ločiti od klevete ali pričakovati javno razpravo, kjer bo moč argumenta prevladala nad argumentom moči, populizmom in moralistično histerijo. V takšnih družbenih okoliščinah so vnaprej obsojeni tudi posamezniki, ki pogumno opozorijo na napake v stranki, podjetju ali poklicu. Njihovo dejanje lahko izniči že najmanjša pretekla napaka, neprimeren sorodnik, podpisana peticija ali neprijetna podrobnost iz zasebnega življenja. Kljub temu da je informacija očitno predstavljena brez konteksta in je njen edini namen odvrniti pozornost od resničnega problema.

Strah, da nas bodo zaradi zapisane ali izrečene kritike že naslednji dan javno oblatili nasprotniki in izobčili poklicni kolegi, še krepi moč blatilnega stroja, ščiti kriminalce in pokvarjene politike, ohranja slabe prakse ter spodkopava demokracijo, je prepričan Saviano. Vendar njegova moč ni absolutna. Blatilnemu stroju se lahko upremo, če javno opozarjamo na njegov obstoj, razkrivamo njegove upravljavce ter se upremo njihovemu sporočilu, da so vsi isti – tisti, ki zločine zagrešijo, in tisti, ki nanje opozarjajo. V resnici namreč niso vsi isti. Številni izpostavljeni posamezniki sicer delajo napake – nujne spremljevalke vsakega odgovornega dela –, a večinoma niso skorumpirani in kljub človeškim slabostim ne podlegajo podkupovanju ali izsiljevanju. Njihovo zasebno življenje pa morda ne ustreza idealizirani javni morali, a kljub temu ne vpliva na opravljanje zaupane funkcije in nima negativnih vplivov na sodržavljane (nepotizem, negativna selekcija, kršenje pravil, nesmotrna poraba javnega denarja …).

Pozitivne družbene spremembe so zato mogoče tudi v Sloveniji – kljub hromečemu občutku nemoči in vse bolj priljubljenim slovencološkim teorijam, ki dokazujejo zgodovinsko, psihosocialno in celo biološko neizogibnost sedanjega stanja. A jih bomo sprožili šele takrat, ko se bomo naučili prepoznavati razlike med upravljavci in žrtvami blatilnega stroja ter jih nagrajevati na volitvah in podpirati tudi v domačem okolju in delovnem kolektivu.