Tiskane izdaje
Bojan Bugarič je profesor na katedri za upravno pravo ljubljanske pravne fakultete, magistriral in doktoriral je v Združenih državah (UCLA, Harvard, Wisconsin), tri leta je predaval na kalifornijski univerzi. Je deklarirani levičar, nekaj časa je bil insajder v politiki, bivši Pahorjevi vladi se je ognil.
Povsod po Evropi opazujemo bolj ali manj drastično varčevanje. V imenu »vitke države« se krči vse, kar zagotavlja država, od varnosti do sociale, povečuje se neenakost. S tem se ožijo tudi pravice nas, državljanov. Lahko pojasnite, kaj se dogaja?
Pri politiki strogega varčevanja pogosto pozabljamo, da ima taka politika eksplicitne redistributivne učinke. Paradoksno je, da skušajo v obeh političnih polih prikazati varčevanje kot nevtralno, ekonomsko zahtevano in edino možno politiko. Diskreditirati skušajo vsako alternativo, jo prikazati kot takšno, ki ne razume osnovnih ekonomskih zakonitosti. V bistvu gre za vračanje k temu, kar sta začela že Thatcherjeva in Reagan, to je zmanjšanje države; skratka, država je po definiciji neučinkovita in slab gospodar, potrebni sta obsežna deregulacija, privatizacija. Pozablja pa se, kakšni so in še bodo učinki te politike na različne družbene sloje. Še posebej paradoksno v tej krizi je, da bodo tisti, ki so najmanj odgovorni zanjo, najbolj prizadeti in jo bodo najbolj občutili.
Paradigma krčenja, rezanja, zategovanja pasu je Grčija, ne nazadnje je bila model neodgovorne javne porabe. Toda ali obstaja kaka analiza tega, kako je bil porabljen denar, ki so ga trošile tamkajšnje elite, oziroma kolikšna je soodgovornost ljudi? Ali to sploh koga zanima?
V tej krizi ni nedolžnih. Na pojav dolga je treba gledati kot na novo obliko reševanja socialnega konflikta v družbi, nekateri pravijo temu psevdodemokratizacija dolga oziroma privatni keynesianizem. Namesto naraščanja javnega dolga je po Clintonovi politiki obsežne deregulacije naraščal zasebni dolg. To je bila nova oblika lajšanja napetosti med socialnimi zahtevami prebivalstva in politiko strogega varčevanja, ki jo je začela Clintonova vlada. In s to politiko zasebnega keynesianizma so vlade reševale tisto, kar se je včasih reševalo na politični fronti, v političnih programih. S tem se je financiralo, o tem je nedavno govoril profesor Berend na predavanju, ameriške sanje, lastništvo hiš, vzgojo otrok, ki vedno več stane, in še marsikaj drugega. Pri analizi vzrokov, ki so pripeljali do krize, moramo poleg neodgovornega finančnega sektorja upoštevati vse te faktorje.
Ekonomska kriza je politično spremenila Evropsko unijo, ena od pomembnih posledic je spreminjanje načinov odločanja. Kako komentirate premike: prenos suverenosti z nacionalnih držav in parlamentov na nadnacionalne institucije?
S krizo se je zgodilo nekaj, kar je bilo prej videti politično popolnoma nemogoče. Pripeljala je namreč do tega, da se je zgodila centralizacija na ravni, na kateri pred krizo nobena od vlad sploh ni bila pripravljena razmišljati. Stara Monnetova ideja o »prelivanju« močnejšega trga na druga področja se je v devetdesetih letih v bistvu končala. Večino velikih projektov v Evropi sta podpirali leva in desna stran, v devetdesetih je logika nehala delovati, ko se je začela politika močnega skupnega trga zajedati v originalno zaščitene »izključne« domene nacionalnih držav: socialo, davke, pokojninski sistem itn. Treba je vedeti, da je bila rimska pogodba zelo zanimiv kompromis, rekla je ja skupnemu trgu, torej neoliberalizmu na evropski ravni, a sociala je ostala na nacionalni ravni. Ekonomski temelji tega so se porušili že v sedemdesetih s hudo krizo in propadom sistema Bretton Woods in desetletjem stagnacije Evropske unije. Z Enotno evropsko listino in Maastrichtom se je originalni kompromis radikalno spremenil, soglasja o krepitvi integracije ni bilo več. Kriza pa je pomenila nov moment; dobili smo centralizacijo, ključno vprašanje pa je, ali je to prava centralizacija.
Ne verjamem, da lahko centralizirana politika na evropski ravni spregleda velike razlike med evropskimi ekonomijami. Moč, ki jo dobiva center, tudi avtomatično sproža vprašanje o redistribuciji moči v Evropski uniji. Vse ključne institucije so v rokah desnega centra: od komisije, parlamenta, evropskega sveta do nacionalnih vlad. Tako močne hegemonije v zadnjih dvajsetih, tridesetih letih ni bilo na ravni EU. Navidezno centralizacijo vsi zelo prehitro pozdravljajo, ne da bi razmišljali o njenih potencialnih problemih. Eden od motov razvoja Evropske unije je bila ves čas ravno »enakost v različnosti«. Argumenti nekaterih ekonomistov, da je evropska unitarna unija iz časa Maastricha nepopolna monetarna unija, ki da ji manjka le še fiskalni del, so preveč enostavni. Pozabljajo, da obstaja več stopenj povezave in da ni nujno, da bi morali imeti celotno fiskalno politiko preneseno na EU. Sicer pa vidite, kar se dogaja zdaj: Merkozy v bistvu postavlja in odstavlja vlade. V nekaterih državah je demokracija praktično suspendirana.
Ali se vam ne zdi, da se te vseobsežne spremembe dogajajo mimo zavedanja javnosti?
Za širšo javnost je vedno pomembno, da ima na prizorišču političnega agenta, stranko ali gibanje, ki skuša predstavljati njene poglede. In v tem trenutku manjka nekdo, ki bi izražal zaskrbljenost. Ljudje imajo v glavnem vprašanja, odgovorov pa nimajo, in ker ni nobene politične stranke, ki bi takšne stvari problematizirala, sta dva možna rezultata. Eno je občutek, da je ta politika edina možna – to skušajo pripovedovati tudi politika desne sredine in finančni centri. Drugo pa je zelo nevarna politika frontalnega napada na Evropsko unijo, to je nastanek populističnih gibanj, ki problematizirajo idejo EU kot take. Tega pa se je treba bati.
Medtem ko velika imena, Habermas, Beck, Badiou, govorijo o degeneraciji evropskih vrednot in krčenju demokracije, je javnost videti malodušna. Kako se je zgodilo, da je evropska javnost tako zelo otopela?
Evropa je s povezovanjem skupnega ekonomskega trga dolgo časa prinašala številne prednosti, socialna država pa je ostajala relativno nedotaknjena. Kljub retoriki, da bo Evropska unija kot taka spodkopala socialno državo, se, empirično gledano, v osemdesetih in devetdesetih letih to ni zgodilo. Obseg socialnih izdatkov velikih držav, skandinavskih in nekaterih drugih, je ostal dokaj nespremenjen. Ostajale so torej otipljive koristi članstva, poleg tega še vedno obstaja nezavedno prepričanje o neki drugi pomembni koristi Evropske unije. Mlajše generacije sicer Evropsko unijo vse manj razumejo kot projekt miru, preprečitve vojne, ampak to se vseeno prenaša z generacije na generacijo. V tem smislu je bila EU izjemen uspeh: v Evropi so v prejšnjem stoletju sami Evropejci ubili preveč ljudi. Z nastankom Unije je bilo ubijanje preprečeno. Zaradi teh koristi je med ljudmi obveljalo, da elite v Evropi že vedo, kaj počno. Tudi če poslušate večino analitikov, še vedno čakajo, češ, Evropska unija vedno najde odgovor. Tako je bilo v sedemdesetih, osemdesetih, zaradi tega ima tehnokratsko-unikatna tvorba podporo. V prepričanju Evropejcev Bruselj po svoji naravi tako ali tako ni bil institucija, o kateri bi odločali na volitvah. Reziduum tega razmišljanja je ostal, a problemi se polarizirajo in kličejo po demokratičnem odločanju. Kajti dati Bruslju pravico odločanja o sociali, davkih – to so natanko tiste stvari, ki jih je originalna rimska pogodba hotela prihraniti državam, ker je vedela, da so eminentno javna vprašanja. In od tu nova potreba po iskanju demokratičnih kanalov za odločanje, čeprav tehnokrati, Bruselj in IMF še vedno skušajo prikazati aktualno politiko strogega varčevanja kot edino možno in ekonomsko utemeljeno.
Kakšen problem so tehnokratske vla de? Ne glede na to, da je Monti za Italijo v mnogočem blagodejen, so tehnokratske vlade postale nadomestek za demokratično izvoljene garniture. Je v času krize demokracija odveč?
Pri teh vprašanjih gre vedno za primerjavo, koga s kom primerjate. Seveda ima Mario Monti eno veliko prednost: če ga primerjate s Silviem Berlusconijem, je videti kot rešitelj Italije. Po drugi strani pa moramo vedeti, da je Monti, potem ko ni bil več evropski komisar, delal za Goldman Sachs, tako kot Mario Draghi. Zelo skeptičen sem do tehnokratskih vlad, do neke točke so lahko trenutna rešitev, a v ozadju je točno ta ideja, tako komisije kakor drugih: izpraznitev demokracije v imenu tehničnih rešitev, ki jih tehnokrati bolje obvladajo kot državljani in ki lahko pripeljejo države iz krize. Dokler je izhod iz krize samo politika strogega varčevanja, tehnokratske vlade lahko delujejo, ampak one nimajo nobenega drugega programa razen tega. Ta politika, kot sva prej govorila, je strogo redistributivna, in ko bo prišlo na dnevni red vprašanje, kaj z novimi reveži, z novimi brezposelnimi, takrat bo potrebna močna demokratična legitimacija vlade, da reši te težave.
Italijanska vlada tačas izvaja reforme delovne zakonodaje, odpira vrata odpuščanju...
Pri nas je bilo zelo podobno. Že prejšnja vlada se je sklicevala na tehnokratske razloge, na OECD in IMF, zaradi katerih je treba reforme narediti tako in ne drugače. Treba je biti skrajno previden. Tehnokratskih vlad ne vidim kot tistih, ki bi lahko predstavile odgovor. Če pa izbirate med večjim in manjšim zlom, je zagotovo Mario Monti manjše zlo, kot je bil Silvio Berlusconi. Nima avtoritarnih tendenc in je zagret Evropejec, a je z njim povezana vrsta problemov, ki sem jih prej omenil.
Kako razložiti, da je ob tolikšnem oženju demokracije Irska edina, ki je predlagala referendum o fiskalnem paktu? Kako je mogoče, da je to osamljen primer?
Irci pravijo, da zato, ker to zahteva njihova ustava, referendumi pa so tudi del irske tradicije, Irska je bila troublemaker tudi v procesu spreminjanja evropske pogodbe. Je pa šokantno, da si to upa narediti samo ena država.
Smo Evropejci pozabili na referendum kot instrument državljanov, da se branimo?
Ja, in tudi politika to pozablja. Zdaj so vsi zelo živčni zaradi irskega referenduma. A končno ne bi bilo slabo, ko bi tudi državljani v Sloveniji in drugih članicah EU povedali, kaj si mislijo o tem. Referendum postaja eno redkih demokratičnih orodij za to, da državljani pošiljajo svoje odgovore političnim elitam.
Prej ste omenili hegemonijo desnice v Evropski uniji. Kaj to pomeni?
Pomeni, da na ravni ponudbe politik ni levih alternativ. Pot v to smer je bila tlakovana v devetdesetih letih z redkim obdobjem hegemonije socialdemokracije. Med letoma 1997 in 2000 so imeli socialdemokrati vlado v trinajstih od petnajstih držav EU, nikoli prej se ni zgodilo kaj takega. In že v tem času je socialdemokracija v svojem programu zaplula močno proti sredini. Njen program se je zelo oddaljil od socialdemokracije; spomnite se Blaira, ki ni maral srečanj s sindikati, podobno kot Thatcherjeva je v njih videl nasprotnike. V svojem programu je namenoma črtal vse izraze, ki so spominjali na staro, povojno laburistično tradicijo. Skratka, levica se je močno približala centru in prevzela velik del njene politične ideologije – drugače od povojne socialdemokracije, ki je imela to prednost, da je lahko delovala še v drugačnem mednarodnem finančnem sistemu, ki je dovoljeval nacionalno avtonomijo – desnici se je približala tako zelo, da je njena politika postala nerazpoznavna. Danes ni več bistvenih razlik med tem, kar ponujata leva sredina in desna sredina, celo izrazi so se spremenili; govorimo o levi sredini in desni sredini, ne uporabljamo več izrazov levica in desnica. Premik levice proti sredini je tudi povzročil, da se je odpovedala tezi, da ponuja drugačno ideologijo upanja. Teza Blaira in levice »tretje poti« je bila: Mi smo boljši upravljavci vaše ideologije. Praktično je prodajala neoliberalizem s 50-odstotnim popustom, ponekod je mehčala program, ampak v bistvu je šlo za to. Zaradi tega je nastal vtis, da na prizorišču ni ničesar razen desnih programov.
Kako je kriza kapitalizma hkrati postala kriza »levice«? To je bil vendar njen trenutek; ona je vendar tista, ki bi lahko izkoristila gospodarski zlom in razumela globino krize.
Pričakovanja so bila taka. Če kdaj, je bila ravno leta 2008 enkratna priložnost za ponovno rojstvo levice. Kajti večinsko mnenje je bilo, da gre velik del odgovornosti za krizo pripisati desnici, njeni politiki popolne deregulacije finančnih trgov, z znanim priznanjem tedanjega guvernerja ameriške centralne banke Greenspana vred, ko je rekel, da je bil presenečen, da se je to zgodilo. Toda levica je, zanimivo, na zadnjih evropskih volitvah leta 2009 skoraj v celoti podprla sedanjega predsednika komisije Barrosa in se odpovedala iskanju skupnega kandidata, kar kaže na njeno dodatno šibkost. Moramo vedeti, da je bila levica izjemno močna na ravni nacionalnih politik socialne države, v spremenjenem prostoru po letu 1986 in po Maastrichtu, ki je postal bistveno bolj globaliziran in odprt, pa je bila slabša. Prehod iz politike nacionalnih držav na raven evropske integracije je bil zanjo izjemno težak. Socialdemokracija je nastala kot politika redistribucije na ravni držav članic. Govorim o standardnem načinu upravljanja levice. Sledila je desnici in ji ni uspelo poiskati odgovora na evropski ravni. Ta problem ima še dandanes; paradoksno je, da do sprememb pri razmišljanju levice prihaja zaradi hegemonije desnice. Pretekli teden so se v Parizu sestali voditelji evropskih socialdemokratskih in socialističnih strank in se dogovorili, da bodo šli na nove evropske parlamentarne volitve s skupnim kandidatom, vsi so tudi podprli francoskega predsedniškega kandidata Hollanda in vsi nasprotujejo fiskalnemu paktu. Predsednik evropskih socialistov Swoboda je rekel, da bodo najprej »zavzeli« Pariz, potem pa še Bruselj. Levica se očitno prebuja, a stimulus je očitno prišel z desnice. Ta je s fiskalnim paktom sprovocirala levico, da je sploh začela razmišljati o evropskih dimenzijah svojega delovanja.
Kaj bo pomenilo za to opcijo, če v Franciji aprila zmaga François Hollande?
Če pustimo ob strani detajle njegovega programa, je to lahko trenutek, ki pripelje do sprememb v Evropi. Manjše države ponavadi sledijo spremembam v večjih državah, velika neznanka je, kaj bo sledilo v Nemčiji. Z vidika neoliberalne politike strogega varčevanja bi njegova zmaga lahko bila krepitev opozicije fiskalnemu paktu. Zdaj navidez enovita politika Merklove in Sarkozyja bi dobila močnejšega tekmeca. Nervozo kanclerke zaradi kampanje kažejo že neobičajni načini, da Hollanda ne bi sprejeli. V Evropski uniji se dogajajo velikanski premiki, po mojem prepričanju ne preveč dobri. Vedeti moramo, da so veliki evropski voditelji ob velikih evropskih projektih v preteklosti ves čas stali skupaj. Zanimivo pa je, da se je oglasil Kohl in kritiziral svojo »učenko« Merklovo. Način upravljanja Evropske unije se je odmaknil od modela, ki je prevladoval v preteklosti. Imamo že nekaj demokracij, kjer demokracije ne smejo več prakticirati, to so države pod mednarodnim protektoratom.
Koliko je danes sploh še razlik med strankami, ko se vsi gnetejo na sredini in je celo govorica skrajne desnice v marsičem prešla v mainstream?
Evropska socialdemokracija je v zelo hudi krizi. Ni naključje, da je politična geografija takšna, kot je. Socialdemokracija je že kmalu po drugi svetovni vojni opustila svoje zgodnejše ambicije po korenitejših reformah. Ko je Bernstein zmagal kot nov ideolog socialdemokracije v Nemčiji, to ni pomenilo samo boljše tehnokratske metode upravljanja kapitalističnega sistema, ideja socialdemokracije je bila tudi sprememba kapitalizma, sprememba sistema. Danes ideje o spremembi sistema od socialdemokratov ne boste slišali, je prepovedana tema, tabu. Najbolj radikalna stvar, ki jo lahko slišite, pa še te ne uporabljajo politiki, je ideja različnih kapitalizmov. Poleg tega ni ideologije, na kateri bi takšna nova usmeritev temeljila. S padcem berlinskega zidu je ta vrsta levice dobila izjemno močan udarec. Vsaka politika, ki hoče biti učinkovita, mora imeti tudi ideologijo, v politiki ne gre samo za pragmatično upravljanje, ampak za ponujanje pogleda o boljši družbi. S padcem zidu je bil ta del spodmaknjen. Zagovorniki levice so danes vsi zelo skeptični: če berete vplivno intelektualno glasilo levice New Left Review ali zgodovinarja Hobsbawma, nobeden ne vidi načina, kako naj bi se levica spet pobrala.
Toda ni samo brez ideološke zgodbe, je tudi brez volilne baze. Delavskega razreda ni več. Potrebuje novo volilno telo.
Povojna emancipacija levice, socialdemokracije, ki je bila volilno najbolj uspešna, je izrazito gradila na delavskem razredu, sindikatih in industrializaciji, ki je pripeljala do kritičnega števila volivcev, ki so tvorili zelo zvesto volilno bazo. S spremembo ekonomske mednarodne ureditve, z globalizacijo, deindustrializacijo in drugimi trendi se je ta del izjemno skrčil. Nima več naravne baze v takem obsegu, hkrati pa se ni znala približati novim vrstam volivcev, zato v stari socialdemokratski levici zelo pogosto najdete tudi močno rasistično, patriarhalno komponento, veliko nenaklonjenost do feminizma, tujcev … Vse te stvari je socialdemokracija bolj ali manj prespala in velike spremembe pričakala popolnoma nepripravljena. Medtem ko je desnica ponudila neoliberalizem, levica ni imela odgovora.
Evropa dveh hitrosti je postala neizogibna. Kaj bo to pomenilo za Evropo, za evropsko idejo?
Do tega sem zadržan, čeprav razni faktorji kažejo, da naj bi bili dve hitrosti nujni in se dejansko že dogajata. Na Evropo gledam predvsem kot na dejavnik zagotavljanja miru. Pomembneje je, da Evropa ohrani to funkcijo, pa čeprav za ceno tega, da se njena želja po vedno bolj poenotenem skupnem trgu nekoliko omeji. Evropa je šla pri ideji skupnega trga nekoliko predaleč. Samo en primer: zelo močna je bila vloga Sodišča evropskih skupnosti, politične volje ni bilo dovolj, to je zapolnilo sodišče s številnimi sodbami, ki so pogoste šle prek mandata v ustavnih tekstih EU. Predstavljajte si, da skuša BMV izpodbijati omejitev 70 milj na uro na britanskih avtocestah kot prepoved svobode gibanja. V sedanji praksi sodišča ni ničesar, iz česar bi lahko sklepali, da sodišče tega ne bo naredilo. Ukrep pa bi bil absurden. Sodišče in tudi zakonodaja sta v svoji želji po kreiranju skupnega trga šla pogosto tako daleč, da sta tudi povsem normalne nacionalne izjeme v obliki različnih zakonov, ki ščitijo socialne in druge pravice, razglasila kot takšne, ki ovirajo prost pretok blaga, kapitala, storitev znotraj Evropske unije. Zelo veliko prostora je za nekoliko manj integriran, pa še vedno dovolj skupen in delujoč skupni evropski trg. Ne smemo si delati iluzij, da lahko Evropa funkcionira kot federalna ekonomija, tako kot Združene države z eno federalno vlado. V Evropi je preveč različnih držav in zdravo je zgolj določeno poenotenje ekonomskih politik, hkrati bi Evropa morala državam članicam pustiti dovolj prostora, da same razvijajo svoje ekonomske politike. Z idejo, ki je zdaj v mainstreamu, z Evropo članic in nečlanic evra, bo simbolna vrednost Evrope izgubljena. To bo Evropa članic A-skupine, jedra in B-skupine, brez kohezivnosti.
O Evropi miru, ki jo omenjate, že dolgo ne slišimo nič. Kdaj pa je Merklova kaj rekla o tem? Venomer govori o BDP, odstotkih, številkah.
Sedanja generacija presenetljivo pozablja na ta vidik Evrope, ampak hkrati je treba poudariti, kar pravi Garton Ash, da je za Evropo premalo, če bo gradila samo na integraciji, ki preprečuje vojno. To je osnova, manjka še nekaj, potrebna je vizija. V taboru socialdemokratskih strank pripravljajo skupno platformo drugačne Evrope, ki ne bo temeljila na politiki varčevanja, vračajo se k ideji socialne Evrope. Evropi je uspelo v povojnem obdobju doseči nekaj, kar je večina ekonomistov razglašala za nemogoče: združila je hitro gospodarsko rast z zelo ambiciozno socialno državo. Danes ekonomisti pravijo, to je logično nemogoče. Ne verjamem, da bi lahko prišlo do hitrih sprememb, a če govoriva o obdobju dveh, treh let, sem prepričan, da bodo te stranke pripravile novo, drugačno platformo.
Kje je sredica tega, o čemer govorite?
Za zdaj v defenzivni reakciji socialdemokratov na hegemonijo desne sredine v Evropi. Je zelo šibka, zelo prekarna, zelo fragmentirana. Levica se bo morala drugače organizirati: socialdemokracija, bolj radikalna levica in zeleni bodo morali poiskati skupni jezik. Premislek levice o drugačnih smereh odpira možnost za ponovno združitev. Oprijemljivi agenti, in to je bilo vaše vprašanje, pa so zdaj zgolj v sferah razmišljanja o drugačnih strategijah strank, intelektualcev, v člankih, think-tankih.
V času krize gre krčenje na račun socialne države. Je država blaginje res tako nevzdržna, da si je Evropa ne more privoščiti?
To je klasičen repertoar neoliberalizma, s tem sta začela Thatcherjeva in Reagan in v tem iskala glavnega krivca. Zgodovina tega ne potrjuje. Hirschman, politolog s Princetona, ima zanimivo teorijo, da se nihaji med državo in trgi vračajo v trideset- do štiridesetletnih ciklusih. Imamo obdobja absolutnega zaupanja v trge, potem obrat v države in spet obrat. Zgodovina kaže, prvič, da sta bila oba pola vedno prisotna, govor zaslepljenih teoretikov, ki govorijo, kako je država po definiciji neučinkovita in koruptivna, tega ne potrjuje. Drugič, primeri ponekod po svetu kažejo, da večanje izdatkov za socialo nujno ne vpliva negativno na gospodarsko rast in da je to bolj problem ideologije neoliberalizma kot dejanskih učinkov na ekonomske rezultate. Dandanes pa je problem ta, da zaradi hude ekonomske krize navidezno res ni druge poti kot zgolj zmanjševanje socialne države. Ključno vprašanje je, kje je fiskalni pakt za finančni sektor, ki bi lahko zajel precejšnje vsote denarja, s katerimi bi recimo blažili krizo, a se ga nihče ne upa načenjati. Ena takih idej je zgolj Tobinov davek na ravni Evropske unije, ampak manevrskega prostora je veliko več. Vračava se k temu, da manjka agent, ki bi agresivneje zagovarjal to politiko. Socialna država, nasprotno, ne samo da ni nezdružljiva z gospodarsko rastjo, ampak je celo njen pogoj. To je danes skoraj šlo ven iz učbenikov in zgodb, ki jih poslušamo vsak dan.
Koliko se je skrčila evropska socialna država v času krize?
Te stvari se ne zgodijo čez noč, analize, ki spremljajo začetek, odkar desnica že več kot desetletje obvladuje Evropo, kažejo, da gre padanje izjemno počasi. Skandinavske države so vedno protizgodba mainstreamu in še vedno počno oboje; imajo zelo obsežno socialno državo, med 40 do 50 odstotkov BDP namenjajo za javno porabo, po drugi strani pa imajo še vedno zelo uspešno gospodarsko rast. S tem kažejo, da je logična nujnost te teze izmišljena. Sedanja kriza ima bistveno močnejše potencialne negativne učinke: v imenu fiskalnega pakta in podobnih stvari se lahko predlaga nekaj, kar sicer politično ne bi bilo možno. Ena od skrbi je, da bo fiskalni pakt praktično postal veto točka. Ob vsakršnem poskusu sindikatov in zagovornikov delavskih pravic, da bi problematizirali drastične ukrepe, bo odgovor vlad na oblasti isti: saj nam ni všeč, kar počnemo, a tu so fiskalni pakt in pravila, ki drugega ne dopuščajo. Drug problem, ki nastaja, je, da so vsi tisti, ki nasprotujejo fiskalnemu paktu, takoj zagovorniki avtomatičnega trošenja, skratka, keynesianizma v najslabšem pomenu besede. Kar seveda ni res. Prava debata ni samo med strogim varčevanjem ali trošenjem. To je preveč zožen okvir razprave. Razprava mora iti v smer premisleka o okvirih kapitalizma, ki si ga stranke še ne upajo načenjati. Živimo v času hegemonije finančnega kapitala, ki dela te agente zelo ranljive.
Evropo poganja samo še ena politika, politika ponovne izvolitve, zmage za vsako ceno. Kako komentirate to popolno izpraznjenost politike?
Ne bi rekel, da je politika popolnoma izpraznjena, a absolutna prevlada desnice, neoliberalizma oziroma nemškega ordoliberalizma je naredila prostor navidezno nezanimiv. Ni politične konkurence. Zaradi tega je videti, da je vse skupaj stvar tehnokratskega odločanja, neodvisnih institucij, kot so centralne banke, ne politikov, strank, vlad. To vpliva na percepcijo, da se v Evropi s tega vidika ne dogaja nič in da nima odgovorov. Moja diagnoza je, da se bo s ponovno vzpostavitvijo politične konkurence stvar spremenila. To je antipod politiki strogega varčevanja in frontalnega napada na socialno državo.
Državljanski upor je postal stalnica zahodnih demokracij. Kako močna sila je globalno nezadovoljstvo, jeza, bes demosa?
V Evropi se ne bodo zgodili prevrati kot v arabskih državah, dokler ne bo vzpostavljene politične alternative, ki bo pokazala možnost drugačnih politik. To je glavna šibkost, veliko je nezadovoljstva, a manjka ideologija v pozitivnem pomenu besede. Danes ima ideologija zgolj pejorativen pomen, a ideologija pomeni tudi ponujanje vizij o drugačnem, boljšem, pravičnejšem svetu. Ko je neoliberalizem začel prevladovati v Evropi in svetu, se je začela gonja zoper politike, ki so trdili, da imajo vizije. Zdaj potrebujemo politike z vizijo in teh je v Evropi malo. Razmere kličejo k temu.
