Boris Pahor, naša glavna blagovna znamka v Evropi

Je pričevalec fašističnega in nacističnega barbarstva, groze taborišč ter realistični aojd intimne upornosti človeštva.
Objavljeno
05. julij 2013 13.48
Boris Jež, Sobotna priloga
Boris Jež, Sobotna priloga
Boris Pahor je izredno zanimiva osebnost: nekoliko zahteven, vedno pozoren, včasih bojevit, vnet nasprotnik vsakršne krivice. To je človek, ki je preživel lagerski pekel. Najbolj ga v tem pogledu izpričuje Nekropola. Miran Košuta, pisatelj, esejist, prevajalec, docent slovenskega jezika in književnosti na filozofski fakulteti tržaške univerze, pravi, da ga je že marsikatero kritiško pero razglasilo za slovenskega Prima Levija.

Tudi Levi je bil deportiran v koncentracijsko taborišče v Auschwitz. Z italijanskim kolegom in sotrpinom Borisom pa tudi s sorodnimi pisci, kot so Imre Kertész, Edith Bruck ali Robert Antelme, naj bi jih bratilo predvsem oleposlovljenje »absolutnega zla«, dejstvo, da so na lastni koži izkusili zgodovinske ujme 20. stoletja. Boris Pahor je s svojimi najboljšimi deli (Mesto v zalivu, Vila ob jezeru, Nekropola, V labirintu itd.) postal pričevalec fašističnega in nacističnega barbarstva, groze koncentracijskih taborišč pa tudi realistični aojd intimne upornosti, osebne in narodne svobode, laične misli, pietete in človečanstva, ki s svojim etičnim nabojem plemenitijo tako posameznika kot etnos, ko metafizično premagujejo nasilje ideologij, totalitarizmov in nacionalizmov, pravi Košuta. Pahorja vidi kot izrazito eksistencialističnega, ki ga je že Drago Jančar primerjal s Camusovim upornim človekom.

Vendar Pahor ni samo »taboriščni avtor«; v večini svojih del je predvsem slovenski, primorski, obmejni bard in leposlovni avtobiograf. Vsekakor mu je 20. stoletje namenilo posebno usodo, ki jo bo treba še razčleniti in umestiti ne samo v naše in svetovno leposlovje, temveč tudi v zgodovino kot tako. S povojnim dogajanjem v Sloveniji in predvsem v slovenski kulturi je povezanih preveč stvari, da bi smeli Pahorja obravnavati površno, antološko. Ob pisateljevi 90-letnici je Claudio Magris definiral Pahorja kot »slovenski glas vseh nas«, Alojz Rebula pa je zapisal, da je v Pahorjevih delih »Trst spregovoril po slovensko«.

V intervjuju z Alojzem Rebulo pred desetimi leti se je Pahor opredelil za demokratičnega socialista ali socialdemokrata; to je, odkar je po vojski študiral Prepeluha, Dermoto in masarikovce. »Na to sem mislil, ko smo z Ubaldom, Vrabcem in Špangerjem začeli Slovensko levico. Pa so nam udbovci pobrali staro in mlado. (…) Poseg proti Slovenski levici je bil nadaljevanje dominantnega internacionalizma. (…) Resnični zgodovinski zločin komunistične matice in njenih dveh depandans nad usodo naše in koroške narodne skupnosti.«

Letos boste dočakali sto let, česar se vsi veselimo. Boste izraz metuzalem vzeli kot žaljivko? Metuzalem je bil biblijski očak, Noetov ded, ki je menda doživel izjemno starost, kar 969 let. Noe pa je preživel vesoljni potop. Kaj bo z našim svetom čez 969 let?

Ne moti me citat iz Svetega pisma, ko pa so si judovski modrijani po svoje krojili usodo. Mi jo za zdaj poskušamo odkrivati v znanosti, saj če bo kak večji meteorit zadel v trebuh našega planeta in mu spremenil smer, bi bilo verjetno huje kot ob vesoljnem potopu. Saj imamo v naši zemeljski krogli ogenj in vse snovi, ki rade gorijo. Kakšna katastrofa bi nastala, ko bi se zunanja skorja razpočila, kje bi vse skupaj končalo!

Gospod Pahor, kakšen »nagon« žene pisatelja? Notranji odziv na okolje ali oboje? Pisati je pravzaprav trpljenje, garanje, tu so dolge in neprespane noči. Sokrat, na primer, ni znal pisati, a ga je nekaj podobnega gnalo (k Resnici?), da je žrtvoval vse svoje življenje; ni pobegnil iz Aten, ampak je popil tisto trobeliko. Platon je »popravljal« za njim, da je vse to skupaj zapisal. Tako nam je ostalo neprecenljivo pričevanje o grških koreninah naše skupne evropske kulture.

Menim, da je potreba po zapisovanju težnja po samopodobi, po potrditvi razumnega bitja o svoji biti, o svojem bivanju, eksistenci. Ponavadi ima ta prednost, se je prej zavedamo kot svoje biti, kakor je po vojski poudarjal Sartre. Seveda pa imamo osebnosti, kot je Sokrat ali Jezus, ki so tako prepričane o svojem pogledu na svet, da ne čutijo potrebe, da bi zaupale pisavi – to se jim zdi zguba časa; hkrati pa so prepričane, da morajo tudi druge poučiti o tem, kar so spoznale kot bistveno za človekovo eksistenco. Pojavljajo pa se tudi drugi razlogi: olajšanje po preizkušnji, premagovanje samote, želja po pričevanju, izražanje veselja v izbranih podobah in v besedah na smrt obsojenega jezika. To zadnje je posebna slast. In morebiti prav zaradi nje vztrajam pri pisalnem stroju, kot da bi želel, da se ne bi nikdar nehala in se je čas ne bi lotil ...

Se poezija, literatura itd. rojevajo iz nekega globljega podzemlja človeške zgodovine ali je morda ravno nasprotno – da moraš najprej prisluhniti valovanju morja in šumenju oljk, potem pa se iz tega izvijejo bolj »abstraktne« misli?

Prej sem že skoraj odgovoril. Pri meni je bil odločilen prvi primer: ob travmi, ki je nastala ob požigu Narodnega doma, ki sem ga doživel sedemleten neposredno na kraju samem, in potem šoku zaradi odvzema šolanja v slovenskem jeziku sem bil nekako duhovno-psihološko oropan smisla svojega obstoja. In to dvanajstleten. Postal sem faliran dijak, z občutkom ponižanja in v bistvu kriv, ne da bi se zavedal česa, je pa bila seveda za vse slovensko občestvo v veljavi uradna obsodba. Šele kasneje, ko sem v zavodu ob dveh razvitih fantih odkril, da fašizem ni večen in da se mu drugi upirajo, je moja duševna anormalnost začela odmirati. Tako se je začel prikazovati moj biti, moje bistvo in se pojavljati možnost pravilne eksistence. Kmalu je ozdravitev priklicala »valovanje morja«, kot omenjate vi. In moji prvi zapisi so prav z morjem povezani, s pomolom in jadrnico.

Kaj je bolj pomembno: spomin na otroštvo, na prašne ceste, drevorede in vozove, na katerih je vselej kraljevala kaka zgovorna mama ali nona – ali urbani utrip, kakršen je v Trstu in drugih srednjeevropskih mestih? Je sploh možna literatura brez mest in meščanstva?

Nedvomno je možna, ne smemo črtati vasi, ko pa ima v svetovni in tudi v naši književnosti kar spoštovanja vredno mesto. Tudi v mojem življenju je vas odigrala pomembno vlogo – poleg povezave s predniki tudi kot področje, kjer sem kljub nadzoru lahko srečno doživel zven in uveljavitev slovenske besede. A nekaj mojih prednikov je bilo tudi v mestu. Seveda, starša mojega očeta, nono in nona, sta stanovala prav zraven Rusega mosta, onkraj Kanala, tako da je bil obisk s trga, kjer je bil moj oče branjar, čisto pri roki. Nekaj tega okolja ob zelenjadnem trgu, ki ga zdaj ni več, sem opisal in spada v urbano preteklost mesta, ki je po koncu prve svetovne vojske zgubilo svoj sijaj. Avstrijske palače so bile in so kot na razstavi razočarane vdove, mi pa ob njih zavrti otroci, ki smo poleti z našimi materami hodili na ženski del kopališča ob starem svetilniku, pozimi pa se spoprijemali z burjo med hojo v šolo, kdaj, kot je bil moj primer, pod očetovim dežnikom, ki ga je burja vzdigovala s tal kot uporno padalo. Ko smo nekoliko odrasli, smo odkrili, da živimo v čudovitem mestu, ki ima namesto parka celo kraško pokrajino na razpolago, začenši z vasmi, ki so z leti postale mestni okraji ... A tisto pravo, neotroško mesto sem vzel v poštev v delih, kot sta Parnik trobi nji in V labirintu. Oba romana sta zdaj v zelo dobrih, lahko rečem odličnih prevodih, tako da se vpliv okolja uveljavlja, kakor je treba.

Pravijo takole: Pahor sicer res vse svoje vedenje črpa iz preteklosti, iz ponižanosti ter marsičesa oropanega otroštva in mladosti, a navzlic temu ostaja veder in pozitiven, izjemno miselno vitalen, s pogledom v prihodnost ter z občutljivo in s kritično angažiranostjo za vse, kar je vezano na slovenstvo. Je to posledica mediteranskega zraka in kraške burje? Navsezadnje se je prav v tej klimi kotil tudi fašizem.

Žal je res, a ne zaradi klime, zaradi hotenja po dominaciji. Kot hitlerizem, ki nima nič opraviti z mediteranskim podnebjem in oljčnimi nasadi. Pri nas se je fašizem rodil iz iredentizma, ta pa je imel korenine daleč nazaj, saj je na zidu vojnega poveljstva kralja Carla Alberta leta 1840 visela podoba Julijskih Alp!

O biološkem delu mojega bitja, naj tako rečem, je bilo marsikaj hudega, s čimer je organizem sam opravil brez zdravilnih in zdravniških posegov: tako s španjolko, ki mi je vzela štiriletno sestrico Mimico, tako vnetje pljučne mrene v študentovskih letih, tako bula na desni dlani in driske v Struthof Natzweilerju, tako jetika, ki se je vdala s poldrugoletno vodoravno lego na ležalnem stolu v francoskem sanatoriju.

Tam je zdravju prišla na pomoč ljubezen, tako za telo kot za duševni svet; oba sta namreč vstajala od smrti in imela pred sabo, kot je zapisal Jean Cayrol v knjigi Lazar parmi nous (Lazar med nami), da je smrt pustila povrnjencu neizmerno svobodo. To je bila renesansa, kljub vsemu spet napoved zaupanja v človekovo sposobnost, da se odreče vsaj tisti smrti, ki je od njega odvisna, da bi ona razpolagala z masovnim uničevanjem. Seveda je povojno človeštvo doslej to upanje zanikalo in svobodo, ki jo je smrt dala povrnjencem na razpolago, po Cayrolu, vrnilo spet nji na prosto splošno uporabo.

Zame je, kot sem že večkrat rekel, vsak dan novo darilo, tako da omenjam preteklost samo zato, da bi se, kdor razume, zmodril. Sem optimist in obenem zelo skeptičen, ob slabem tudi stoik. Samo kar se reši, kar zmaga v lepoti in dobroti, me gane.

Mimogrede: Slovenija ni v tako hudi ekonomski krizi, kot je v krizi vrednot, morale, sprijene politike in sploh vsega tistega, kar je Cankar poimenoval s Šentflorjansko dolino. Je morda čas, da proti Ljubljani zapiha primorska burja in malce razpiha tamkajšnjo meglo?

Slovenija je najpoprej v krizi, ker nima prave narodne zavesti, ker jo je namreč komunizem vzgajal v jugoslovanskem patriotizmu, ki je bil v bistvu zvestoba komunističnemu internacionalizmu. Tako imamo državo brez resničnega interesa zanjo, ker narodna zavest pomeni negacijo egoizma individua in posameznih družin, narodna zavest, po Emmanuelu Mounieru, je zaščita pred državo, pred tujo silo, ki je zdaj mednarodni kapital, globalizacija tehnike. Tako bi svet potreboval pouk o etiki, kot predlagata Stéphane Hessel in Edgar Morin v brošuri z naslovom Pot upanja. Druga pomembna lekcija, ki jo dajeta dva očaka, je: dà globalizaciji v vsem, kar je koristno za človeštvo na Materi Zemlji, vendar moramo skrbeti tudi za vse partikularno, za posamezne občine, dežele, narode, na eliten način moramo razviti njihovo kulturo.

Posebnost slovenske tragike je njen medvojni spopad med komunizmom in centralnim vodstvom Cerkve. Zaradi ekonomije in neupoštevanja nacionalnega principa (Camus) je komunizem propadel, medvojna cerkvena vojskujoča se oblast je tudi bila poražena, tako sta zdaj dva poražena pola, ki se spoprijemata. A medtem ko je Cerkev vzpostavila svoje tradicionalne forume, operira bivša oblast v ilegali. A doslej je imela predsednika države in zveze združenj borcev na svoji strani, ko pa ji je umanjkal predsednik in je postal predsednik vlade Janez Janša – Borut Pahor pa se je, ko še ni bil predsednik države, izjavil za sodelovanje –, vodstvu v ilegali ni ostajalo nič drugega kot organizacija ljudstva, kar je bilo zelo lahko delo, ko pa je zaradi splošnega varčevanja marsikdo prizadet.

Prišlo je do natančno organiziranega vladnega udara z obsodbo protikorupcijske komisije v pravem trenutku, da je koalicija razpadla. To je trezno mnenje vsakogar, ki bi sledil kot s politično neprizadetega področja. Kar se mene tiče, sem bil kritičen do Janševe vlade, ko je izključil rdečo zvezdo in Tigr iz državne slovesnosti, pa ko ni bil noben njen predstavnik na slovesnosti v Kopru za vrnitev Primorske v matično domovino. Bil sem proti ukinitvi samostojnega ministrstva za kulturo – in to jasno izjavil v govoru pri odprtju knjižnega sejma z izjavo, da naši klasiki, ki so nam dali književnost v času tujega gospodstva, zaslužijo, da se z ministrstvom za kulturo ne igra pingpong, zdaj ja, zdaj ne.

Kar se tiče kraške burje, seveda ne bi nič škodilo, če bi od časa do časa prevetrila slovensko prestolnico. Ta bi si lahko vzela za zgled primorsko modrost, ki je v najtežjih časih imela Društvo Edinost z dnevnikom Edinost, ki ga je fašizem zatrl, ko je v demokratični Evropi izvedel doslej zamolčani kulturni genocid nad Primorsko.

Boris Pahor je naša glavna blagovna znamka v Evropi. Kajpak tudi Slavoj Žižek, ampak Slavoj je čisto druga zgodba. Je to znamenje, da se je kultura sposobna odpreti proti Mediteranu, da je sposobna vdihniti s soljo nabiti morski zrak?

Slovenija je šla v Evropo mimo Trsta, in to zavestno, s pogledom zviška, kot da gre za staro primorsko šaro in kot da so ogromna skladišča v rokah klošarjev. Vsaka omemba Trsta ni bila samo prezrta, ampak zasmehovana. Zdaj kaže, da bo Evropska zveza posegla po svoje, medtem ko Slovenija razprodaja Koper.

Kdaj bomo dočakali, da »zamejcev« (v Križu nad Trstom se temu izrazu posmehujejo, pravijo, da so predmejci) ljubljanska politika in kultura ne bosta obravnavali več kot nekaj obrobnega, ampak integralno – tako kot je, denimo v Italiji, integralno italijanstvo kot tako? Včasih na račun drugih narodov.

To je to. Kot je bilo prej rečeno, Ljubljana nima organa, ki bi čutil organsko enotno; leta 2013 misli in čuti kot glavno mesto Vojvodine Kranjske. Začeti bi seveda morali vzgajati mladino v slovenskem in hkrati evropskem duhu, kot sta predlagala navedena Hessel in Morin.

Je obstoj takšne »integrirane« nacije z jekleno konstrukcijo kulture pomemben ali celo bistven za preživetje v svetu kapitala in sprijene politike? Moramo ohraniti celo fizično kondicijo, kot jo vi, ko se po vsakem kosilu napotite na petinštirideset minut sprehoda, menda celo do Kraškega roba?

Pri govoru o naciji je treba paziti na besede, ker se rado zgodi, da se obsoja naravna skrb za narodno skupnost kot nacionalizem. Rešiti pa se moramo manjvrednostnega kompleksa, ki so nam ga vsilili drugi. Gre za vprašanje zavesti, ne za fizično okrepitev, ki je ponavadi pomemben sestavni element prav fašistične organizacijske vneme.

Se nekakšna dekadenca sveta, kot jo zaznavamo, pozna tudi v poeziji in literaturi? Nekdaj se je pisalo mogočne romane à la Vojna in mir, Bratje Karamazovi itd., zdaj so pripovedi vse tanjše in hitro minljive. Nimamo več celovitega pogleda na svet? Če ga ni v intelektualnih elitah, potem ga je še toliko manj v politiki in ekonomiji.

Velike romane zdaj zamenjujejo pričevanja, ki so obenem nekakšen nov način historiografije, kakor jo je napovedal kak zgodovinar. Seveda je vprašanje, ali ne bodo televizija, internet itd. po svoje preplavili prikazovanje 20. stoletja, tako da bo uničena možnost regeneracije družbenega življenja.

Je to, kar se dogaja v slovenski politiki (v povezavi s politično skorumpirano Cerkvijo), nova perpetuacija nekakšnega novega mini fašizma, kakršnih v Srednji Evropi ni nikoli zmanjkalo? Saj ni nujno, da ravno z bodečo žico ograjujejo taborišča in kurijo v Rižarnah; fašizem ima lahko tisoč obrazov in obrazkov. Brati je treba Gramscijeve Lettere dal carcere, Pisma iz ječe.

Strinjam se z mnenjem, ki ga v Sobotni prilogi Dela izraža Drago Bajt, ko odklanja nastop Društva slovenskih pisateljev ter poulične demonstracije s prostaškim ščuvanjem. A v glavnem sem že v enem izmed prejšnjih odgovorov povedal, kako mislim o sedanjem položaju v Sloveniji. Kot pravilno v nekem sobotnem Večeru ugotavlja Lukšič, v Sloveniji ni levice, vprašanje pa je, bi rekel, ali misli graditi novo levico, sledeč preoblečenim zagovornikom stare oblasti, namesto da bi, preden bi prišlo do nove slovenske levice, (po skandinavskem zgledu) sledil modremu nasvetu Boruta Pahorja že izpred izvolitvijo za državnega predsednika: o enotni politiki za rešitev države. To je namreč danes prva skrb, vse drugo lahko počaka.

Glede Janševe izjave o 'levem fašizmu' bi rekel, da so bili nekateri nastopi v načinu in geslih zelo podobni tržaškim ob napadu na Narodni dom leta 1920, a bolj prav bi bilo, če bi Janša rekel 'leva diktatura', ki glede metode ni zaostajala za desnico.

Se človek kdaj utrudi od vsega, fašizma, komunizma, barbarstev vseh vrst? Od nenehnega premišljanja sebe in sveta? Gotovo je sto let nekaj zelo napornega, česar se ne da »zrelaksirati« samo z vsakodnevno hojo, ampak je nujno tudi utrjevanje notranjosti, srca in možganov. Kdo je na dolgi rok močnejši: človek, posameznik ali »Sistem«, ki ga obkroža?

Prednost ima človek; je pa res, da marsikaj prinaša s sabo, tako biološko kot duhovno posredovano po skupnosti, iz katere je izšel. S tem se je bavil Jung, zdaj so na vrsti odkritja genetike. Tretje je vzgoja, okolje in vzgoja sta lahko absolutna dominanta. Kakor Cerkev tako so fašizem, nacizem in komunizem izoblikovali kasnejšega izvrševalca že v otroških letih, večkrat že kar v vrtcu. Napor? Najbolj zahteven napor je bil, ko je bilo treba spremeniti smer po ugotovitvi, da si na zgrešeni poti. Gre za napor, ki je kdaj dolg, a se splača, ker okrepi samozavest in dá na razpolago nove energije.

Dvajseto stoletje je bilo po Ericu Hobsbawmu »čas skrajnosti«, čas ideologij, taborišč, vojn in ubijanja. Vi ste ga preživeli, čeprav nedvomno s hudimi ranami na duši. Se je 20. stoletje sploh končalo? Ali morda polzimo v kako novo grozljivost?

Na sebi čutimo, ne da bi se zavedali, posledice 20. stoletja: na eni strani smo ob ideologije, zato v praznini, svobodni v brezdušnem ozračju, na drugi brez načrta in tudi brez opozicije nihilizmu, katerega tehnični razvoj nekako skriva, hkrati pa zaslanja tudi izgubo upanja v nastanek kakšne socialne države ob izroditvi tiste, ki naj bi bila zgled pravične razdelitve dobrin.

Priznati si moramo, da smo v nekakšnem posebnem premirju, v katerem družba ne išče, ampak čaka na nekakšno spremembo, ki se sicer že javlja z razvojem tehnologije, s propadom podjetij, z množicami brezposelnih itd., a ji ni videti zasuka. Enako se seveda dogaja v sferi duha, ki se zaveda predominacije hladnega, brezvestnega liberalizma ali egoizma, a se ne zna izraziti z nekim skupnim hotenjem, skupno zahtevo po preobratu, ki bi moral biti radikalen. Tudi Cerkev, ne glede na krizo svojega vodstvenega kadra, je ujeta ob spremembi značaja ljudi, katerim ponujanje poudarjenih obredov ne zadošča več. Tu pa tam imamo kak kvaliteten upor, kot je bil tisti francoske elitne osebnosti, že navedenega 94-letnika Stéphana Hessla, ki je klical na dostojanstven miren uklon sedanje družbe. Potem je, skupaj s filozofom sociologom Edgarjem Morinom, predlagal novo etiko, a takšna preusmeritev bi lahko bila odrešna, ko bi se uresničila kot množično gibanje, kot je nekoč obstajalo v potem žal skaženi levici. Morebiti bi lahko tako vlogo danes prevzela krščanska Cerkev, a bi se morala poprej sama radikalno vrniti k ljubezni in uboštvu evangelija brez dogem, miter in pastoralov in vse druge odvečne opreme.

In kje je človek, posameznik sredi tega?

De facto vlada anarhičen liberalizem v družbi, ki se tako ali drugače rešuje vsakega etičnega normiranja. Tako da sta zgoraj navedena Stéphane Hessel in Edgar Morin v knjižici z naslovom Pot upanja navedla vrsto nasvetov, izpolnitev, katerih bi bila pogoj za zdravo spremembo. No, poleg vseh drugih tehtnih nasvetov je, po mojem, zelo pomemben predlog o izoblikovanju sveta za etiko ali etičnega sveta.

S Stéphanom Hesslom (bila sva, ponavljam, v istem taborišču Dora, ne da bi se poznala) sem 30. novembra imel javno srečanje v Parizu. Govor je bil o sedanji Evropi in bo tudi objavljen. Meni je šlo najpoprej za to, da povem o fašizmu na Primorskem in o okupaciji dela Slovenije ter o vsem zamolčanem, potem o zamolčanih taboriščnikih – političnih zapornikih, seveda pa tudi o Evropi brez etike ob vseh, ki so dali življenje za svobodo. Hessel je zelo poudaril potrebo po solidarnosti, v zvezi s tem tudi skrb za Palestino.

Veste kaj, posameznik, ki danes – naj bo laik ali veren ali religiozen in neveren – ni brezbrižen ob krivicah, lakoti, dominaciji kapitala, bi čutil zadoščenje ob resničnosti prave spremembe. In mogoče, če se ne bi skotila kakšna nova protihumanistična sila, tudi odkril pravi smisel nastanka razumnega človeka v nekakšni solidarnosti, v dobrem razmerju do sočloveka, kar bi pomenilo odklon slehernega dejanja, ki bi lahko ogrožalo življenje sočloveka.

Kaj pa morje, gospod Pahor, nas bo še oblivalo toplo Jadransko morje in nas osrečevalo? Morje srednjega spola, ampak zdi se mi, da je v njem mnogo več ženskosti kot surove moškosti. Bo to to?

Če je ne bo ali če človek ne bo sprožil kakšne zemeljske apokalipse, nas bo morje zmeraj spremljalo, čeprav je nekoč pesnik Gradnik izrekel prerokbo, da nam morje ne bo nikdar v srečo. Najbrž je mislil na položaj, ki ga imamo, in na tuj pohlep z vseh strani. Žal so vsi dolgo skrbeli, da bi nam ukrivili hrbtenico, tako da je precej popustila; zdaj bi se morali sklicevati na enakopravnost, a je videti, da nastopamo kot delno invalidni. Kar bi, če vzamem v poštev vaš izraz, ustrezalo ženskemu ravnanju. Nekje pa smo vsaj glede intelekta suvereni; to potrjuje tudi srednji spol za morje, ker morje ne more biti zmeraj gladka površina, neskončna milina, saj ko podivja, je surovo, v Tržaškem zalivu imamo valobrane in mogočne skale vzdolž obale, da jo obvarvajo.

Tudi moje morje je bolj ženske narave, mirujoče, polno iskrenih se biserov v solnčnih dneh in obenem metafora svobode, kot je zapisal Baudelaire: Homme libre, toujours tu chériras la mer. A kdaj, ko sem bival skoraj ob bregu, sem se odpravil na pomol, tudi ko so me spremljali burjini sunki in so se razjarjeni pljuski metali na kamnite skrli.

Ste preboleli ponižanja in razčlovečenja, že kot otrok, ki je gledal požig Narodnega doma, bil oropan svoje kulture in preživel fašizem – ne pa dočakal njegovo kesanje? Bo držalo, da dogodki v otroštvu lahko zaznamujejo vse življenje, dolgo tudi sto let?

Seveda lahko, predvsem če so vtisi močni pa če trajajo, če vztrajajo. Kot da je danes, se vidim z očetom pred pogoriščem kulturnega doma v Trstu, v okraju Sv. Ivan ali Vrdela. Ko sva bila tam, je prišel mimo očetov znanec (bila sta skupaj na žandarmeriji, kjer je bil oče fotograf pod Avstrijo) in mu rekel: Bolje je, da se ne ustavljaš tukaj. In takrat fašizem še ni bil na oblasti.

Od takrat je v meni živ upor proti krivici, zato zmeraj zahtevam, da se govori o fašističnem zlu, da se navede, kaj je fašizem počel na Primorskem in med okupacijo dela Slovenije. Zahtevam od Italije, ki taji in se spominja samo fojb in istrskih beguncev. Zahtevam od Ljubljane, ki govori o prijateljstvu, obenem pa brezbrižno stopa po svojih mrtvih.

Kdo so vzorniki vašega, 20. stoletja? Bodo to stoletje zaznamovali vzorniki, novi mesije, novi tirani?

Moj prvi vzornik je bil tržaški škof Luigi Fogar, ki smo zmeraj v slovenščini njegovo ime pisali Alojzij. Bil je po rodu Furlan, bil je postaven in lep moški, gosposkega ubranega nastopa in prisrčne komunikacije. Vendar odločen in neuklonljiv; ko je šlo za pravice slovenskega prebivalstva glede rabe jezikov v bogoslužju, proti kateremu je vztrajal fašizem, je škof Fogar izjavil: v Cerkvi nimajo kaj iskati, tudi če bom ob mitro in pastoral! A žal na ukaz Vatikana je moral iz Trsta, kakor je prej moral nadškof Sedej iz Gorice. Moj prvi pomembni spis govori o njem in tudi njemu sem pisal. Potem so bili moji vzorniki mladi fantje, ki so plačali z življenjem upor proti fašizmu. Potem prijatelj Edvard Kocbek, ki je vztrajal pri svojem socialnem pojmovanju krščanstva in se kot kristjan odločil za sodelovanje s komunizmom, v prepričanju, da je boj za svobodo nujen za potrditev slovenske identitete.

Kakšna bo prihodnost, ne vem, žal so ljudje tako brez cilja in brez upanja, da so pripravljeni tako na mesijo kot na tirana; videti je, da preizkušnje 20. stoletja ne jemljejo v poštev. Morebiti pa se bodo nekateri voditelji mogočnih sil spametovali in našli moder kompromis za rešitev prihodnosti, sporazum za neko osnovno etiko, ki bi se uveljavila nad globalizmom tehnike in kapitala. To predlagata v svoji skupni knjigi Hessel in Morin Pot upanja že 2011. leta!