Branko Šturbej: Ranjen nisi takrat, kadar blefiraš in lažeš

Pred tednom dni briljiral kot Rihard III.v predstavi Tomaža Pandurja v Drami; aprila bo v filmu Atomski z desne Srđana Dragojevića.

Objavljeno
11. april 2014 14.19
Vesna Milek, Sobotna priloga
Vesna Milek, Sobotna priloga
Doživlja renesanso, čeprav mu ta beseda ne bi bila všeč. Ker – renesansa v odnosu na kaj? Najprej ponovno srečanje v laboratoriju Tomaža Pandurja, v naslovni vlogi Shakespearjevega kraljevskega psihopata, Riharda III.; hkrati resna filmska vloga v črni komediji Atomski z desne Srđana Dragojevića, ki se bo v slovenskih kinematografih zavrtela 24. aprila.

Prejšnji teden je pred premiernim občinstvom v ljubljanski Drami briljiral v vlogi Riharda III., najbolj krutega angleškega vladarja, ki je s svojo psihopatologijo očitno fasciniral samega Shakespearja. Šturbej je maziljeni hinavec, laskač, norec, hinavec, spletkar, brezčutni morilec, psihopat ...

»Odlični Šturbej kot Rihard III. je dejansko videti kot gnusen križanec med Bradom Pittom in Petrom Sellersom .../... in ne nazadnje samim s sabo v vlogi kneza Miškina v Dostojevski-Korunovem Idiotu,« je zapisal Marko Crnkovič v Pogledih.

Sedela sva na vogalu, ki si ga je izbral sam; pred slaščičarno hotela Slon. Vrvež mesta, hektičnost vsakdana, priletel je iz predavalnice AGRFT, čez slabo uro je drvel na glasbeno akademijo. Vmes sva iz drobcev, okruškov misli, hrupa mestnih avtobusov, taksistov, ob prekinitvah prodajalcev Kraljev ulice poskušala spregovoriti o skrivnostnih mehanizmih igre, o tem, zakaj mislimo, da mora obstajati en sam jaz, o iskanju božanskega v vsaki vlogi

»Ne pomnim, da bi kdo v zadnjem času na naših odrih naredil kaj primerljivega. To ni samo igra, to je igralsko besnenje, igralska norost, ekstatična igra, ki te okuži, kot virus,« je po premieri Riharda III. + II. za vaš nastop rekel Dušan Jovanović.

Vidim, da me hočete že na začetku pogovora spraviti v zadrego. (nasmešek) Dušana sem srečal danes; tudi meni je rekel, da je predstava izjemna, močna, pisana na kožo temu času, v katerem smo.

Prva predstava Tomaža Pandurja po osemnajstih letih, kot pravi sam, v Sloveniji je hkrati tudi vajina prva skupna predstava po vseh teh letih.

Tako. Tudi za Raca [Radka Poliča] in Lojzeta Sveteta, s katerimi smo dobesedno živeli tisto gledališče takrat. Zdaj, ko gledam nazaj, se tistega sedemletnega obdobja v Mariboru spominjam kot najbolj srečnega v mojem življenju. Vsi smo bili prežeti z gledališčem. Kar noro, pravzaprav, da smo vse to zdržali.

Kako ste princip dela doživljali tokrat, glede na to, da dobro poznate njegov način dela? Je bilo začaranje ponovno?

Absolutno. Lahko rečem, da se je Tomaž v vsem tem času, ko nisva sodelovala, zelo spremenil. Kot da ima drugačen odnos do gledališča, do igralca. Kot bi – zavestno ali ne – raziskoval prav ta vmesni prostor med eksistencialnim in transcendentalnim. In ta vmesni prostor je igra, kot pravi Mile Korun. Mislim, da je to tisto, kar Tomaža zdaj najbolj vznemirja. Tudi koncept, ki ga je zastavil z združitvijo obeh dram, je odličen; okrogla miza, ki je že sama po sebi vzbuja številne asociacije in reference. Vse velike drame človeštva so se odigrale za okroglo mizo.

Se motim, ali niste ste že pred leti v intervjuju za Delo rekli, da vas je med vsemi vlogami najbolj vznemirjal prav Rihard III.?

Res je. A ko me je poklical Tomaž in ko sem slišal, za kaj gre, me je najprej stisnilo. Takoj sem si še enkrat vzel Shakespearjeve drame v roke. Zanimivo je, da sem Riharda III. tokrat bral popolnoma drugače, kot recimo prvič, ko sem ga bral predvsem kot igralec. Tokrat sem se začel zavedati pomena te osebnosti, sporočila, ki ga prinaša. In sem se, priznam, te vloge malo ustrašil.

Zakaj?

Ker sem ... v zelo občutljivem ciklusu. In se mi zdi, da ne bi smel delati nič drugega kot tipske vloge.

Poosebljeno zlo kot Rihard III., v filmu Srđana Dragojevića razčlovečeni menedžer hotela, ki gre za povečanje profita prek vsega. Dva fašista.

(nasmešek) Ti vlogi sta me doleteli, ja. Na filmu in na odru. Ne bom se pritoževal. Čeprav bi bil v tem obdobju najraje spet Miškin iz Idiota.

V Korunovi režiji. Ruski Kristus. Prav tako ekstrem.

Kot je rekel Dostojevski, se je trudil napisati zgodbo o najlepšem človeku, notranje lepem človeku, po vzoru najlepšega romana na svetu, kot pravi sam, to je Cervantesov Don Kihot.

Zadnjič je bila spet objavljena lestvica najlepših romanov vseh časov in Don Kihot je na prvem mestu.

Očitno hrepenimo po tem idealu, ki ga nosi Don Kihot. Kafka je zapisal, ljubim lahko samo, kadar si postavim cilj tako visoko, da ga ne morem doseči.

Bi se radi pogovoru o Rihardu izognili s trubadursko ljubeznijo?

Ne bom se izogibal. Takim likom se tako ali tako ne moremo izogniti. Vse več jih je. Če pogledamo samo naš parlament ... Mehanizmi so podobni.

In ko na drugi strani gledam mlade ljudi, opazim apatičnost, niti zlu se več ne upiramo. Pritožujemo se, jamramo, ampak ne upiramo se ničemur več. Tisti, ki so nas spravili do točke, v kateri smo, se lepo sprehajajo naokrog brez kazni.

Kako že gre vaš monolog? »Napletem spletko naskrivaj / in zmerjam druge: Sram vas bodi, krivci!«

Vzorec je povsod podoben, tudi v tej mali državi. Spletka, ki jo namestiš drugemu, da preusmeriš pozornost.

Vaš kolega Matjaž Tribušon je nekoč rekel, da je laže igrati diametralno nasproten lik, lik, ki je najdlje od tebe samega. In vi?

Res je, da je Rihard III. človek, ki ne pozna vesti. Sam se, ravno nasprotno, ves čas ukvarjam z njo. Z občutki krivde, z očitki ... Kako upodobiti človeka, ki nima vesti, če si njegovo nasprotje? Sicer pa črpam iz lastnih demonov. Demoni so živi v vseh nas.

Mislite, da v resnici obstajajo ljudje brez vesti?

Obstajajo.

Ni s tem tako, da so večinoma mojstri v preoblačenju svojih podlih namenov, »v biblične cunje«, kot pravi vaš Rihard III.? Večina diktatorjev skozi zgodovino, o katerih posredno govori predstava, si je svoja strahotna dejanja upravičila z veliko idejo. Kakšno je opravičilo Riharda?

Krona. Oblast. Moč. Nič drugega. Mislim, da je za dosego tega cilja počasi, počasi opuščal etične norme, merila, dokler ni ostala samo sla. Ki ga je požirala.

Tudi ko si na koncu reče – in sem svetnik, ko sem najbolj hudič; ali sovražim sebe, ljubim sebe –, najbrž drži oboje. Verjetno je k temu prispeval tudi občutek manjvrednosti, zaradi nesrečne fiziognomije, pohabljenosti ... Čeprav mi je zadnjič Mladen Dolar omenil, da je bral študijo, v kateri piše, da so potem, ko so našli njegov skelet, ugotovili, da sploh ni bil tako pohabljen. Najverjetneje je bila to antipropaganda Tudorjev, ki so Plantagenetom prevzeli krono.

V okostju, ki so ga našli na parkirišču v Leicestru, »pod črko R« (umrl naj bi leta 1485, star 32 let), so ugotovili, da je imel samo zvito hrbtenico, nobene grbavosti; s 3D-posnetkom njegove lobanje pa so ugotovili, da je bil njegov obraz – presenetljivo – »videti miren in zamišljen«.

Fascinantno, pravzaprav. Da se petsto let po tistem, ko genij napiše zgodbo o človeku, ki velja za največjega dramskega negativca, vladar, ki slovi po svojih spletkah, krutosti, potem pojavi, dobesedno vstane od mrtvih, in nam podre podobo o njem.

Zanimivo je tudi, kako Angleže še vedno vznemirja ta vladar, imajo celo društvo privržencev Riharda III.

Vaš Rihard je seveda Shakespearjev, strašen, iznakažen, grbav, a na začetku še ne zaslutimo njegovega zla, lahko bi verjeli njegovemu maziljenemu obrazu ...

Ja, ker sem pri Rihardu spet dobil občutek, da ga moram zagovarjati, da moram biti njegov odvetnik. Namenoma sem že na začetku ustvaril referenčni prostor, da lik vstopi, ne pa da je že takoj poosebljenje zla … in te grozljive sle po oblasti, po kroni. In ko takšen tip po vseh teh dejanjih pride na prestol, je to najbrž orgazmično stanje. Tega si mi, običajni ljudje, ne znamo niti predstavljati.

Kot je zapisal Jan Kott v Mehanizmu zgodovine, krvniki postanejo žrtve, žrtve krvniki; tisti, ki so bili krvniki, so bili gotovo žrtve nekoga drugega in tako dalje.

To, ja. Da se iz nenehne spirale istih vzorcev nič ne naučimo. Vzpon na oblast, kot da že nimamo matrice, kako ne bi smeli živeti.

Mislim, da zlo ljudi privlači. To je očitno. Iris Murdoch se v Suverenosti dobrega sprašuje, zakaj lahko opišemo vse, zlo, ljubosumje, ne moremo pa opisati dobrega. Kako opisati dobro? Njena definicija je, da je »dobro empatija do sočloveka, s tem, da ne zanikaš samega sebe«.

Zaključni monolog Radka Poliča je mojstrovina zase. Skozenj spregovorijo vse vladarice in vladarji s krvavimi rokami do komolcev, zlepljeni iz okruškov besed Shakespearja ...

Ja, mislim, da sta Livija [Pandur] in Lada [Kaštelan] ta monolog sestavili iz Shakespearjevih stavkov, tako iz obeh Rihardov, pa tudi iz Hamleta, Viharja, Henrika IV. Fascinanten monolog, igra v igri. Pravzaprav je to res nekakšen epilog smrti. In dobil sem občutek, da je Rac to zelo osebno doživljal. Vsakič, ko sem ga gledal na vaji, me je pretreslo. Ker je to naredil kot svoj podpis. Morda tega zdaj ne bi smel reči, ampak ... ta monolog sem razumel tudi kot nekakšno slovo; igralsko slovo od tistega, kar mu pomeni največ, od gledališča.

Kolikokrat je na odru ljubil, ubijal, se boril za krono, umiral ...

... in preigraval vse čustvene registre, od ljubezni do ljubosumnosti in sovraštva ... Zato se mi zdi, da v tem zaključnem monologu ni samo pogled od zgoraj na krvavo slo po oblasti, je tudi igralčev pogled na tisto, kar mu je najbolj sveto, za kar je pripravljen do konca, do smrti, prek svojih meja. Kri na njegovih rokah je tako tudi kri igralca, ki jo je pustil v vseh teh desetletjih na odru, da bi se približal božanskemu, in to v vsaki predstavi. Ne vem, ali se je kdorkoli, ki ga poznam, tako predal odru, tako scela, do konca.

Vas še vedno kot igralca zanimajo predvsem ekstremi, kot ste nekoč rekli?  Zločin, zlo ali popolna čistost in ljubezen.

To me je včasih zanimalo iz igralskih nalog, zdaj me pa mejne stvari bolj zanimajo pri meni samem. Z raziskovanjem sebe poskušam ujeti to, o čemer se je spraševal že Čehov: kaj sploh je človek. Da sploh razumem, kako delujemo, po kakšnih principih. Zdaj mi je prišel na misel prizor iz filma, ne vem niti naslova, niti film sam po sebi ni bil dober, ampak ta prizor me je pretresel: moški in ženska, ona je igralka, sta sredi konflikta, ko jo moški nenadoma vpraša: In zdaj, ali zdaj igraš? Ona je zgrožena. Ne, ne igram, pravi. To me je pretreslo. Se pravi, da ima igra v našem življenju grozljiv pomen. Seveda vemo, da lažemo, da prirejamo resnico, a to, da ne vemo niti, ali oseba, ki jo poznamo desetletja, čustva, ki jih kaže, igra ali ne ... To me je res pretreslo.

Kako ljudje, takoj ko odvržemo eno masko, zavestno ali pa nezavedno namestimo drugo, in ko se strga ta, imamo spet naslednjo … Kako ne morem prepoznati, ali ti pred mano govoriš resnico ali ne. In priti do tistega jaza, olupljenega vseh mask, je pravzaprav skrivnost. To, kar raziskuje Henrik Ibsen, razkosavanje, lupljenje čebule, dokler ne prideš do jedra.

In ne vemo, kaj jedro v tem primeru je. Vemo samo, da je na poti do njega veliko solz.

Tako. (nasmešek) Solze so praviloma stranski učinek.

Včasih se vprašam, kdo sem jaz, kaj bi mi sploh ostalo, če bi mi odvzeli poklic? Kdo bi potem bil? Kje med vsemi temi jazi se skriva pravi jaz, če se? In to ne velja samo za igralce. Vsak od nas nosi številne maske, ki si jih natikamo vsakič, ko vstopimo v novo komunikacijo z nekom.

Greš na banko, uslužbenka komunicira s tabo v okviru njene vloge, povsod so forme. Tudi v prijateljstvu. Z enim prijateljem imaš odnos tolažnika, drugi ti predstavlja navdih, tretji je prijatelj iz otroštva ...

In pogledam majhne otroke, ki imajo čistost, neposrednost, radost. Ne veš, kdaj v tem mehanizmu družbe in okolja to zgubiš. Vem samo, da zgubiš. Zato ker nas takšne hočejo. Te vloge so nekakšne varovalke, ker nas je strah biti zares. Vsak dan se trudim, da ne bi izgubil svoje preprostosti, človečnosti, in tak želim ostati.

Po nekaterih socioloških teorijah je človek, ki je sposoben odigrati čim več različnih vlog, bolj elastičen, prilagodljiv, bolje funkcionira v družbi. Ste igralci v tem smislu privilegirani? Ali ste utrujeni od vlog na odru, pa bi bili zasebno raje zgolj »vi sami«?

Mislim, da igralci nismo zaradi tega privilegirani v družbi, niti zaradi česa drugega. Naš privilegij je le ta, da se zaradi naše strasti po kreativnosti lahko izražamo in ustvarjamo. Preziram blef, manipulacijo in laž v življenju in na odru.

Pa vendar, glede na to, kar sva govorila, kako veste, kdaj ste »zares«?

Vem. Ker sem bil tolikokrat v življenju ranjen. Ranjen nisi takrat, kadar blefiraš in lažeš. Ranjen si takrat, kadar svoje srce in dušo daš na pladenj brez rezerve; in ti to nekdo potepta.

Ko so Petra Sellersa spraševali, kako se tako vživlja v svoje vloge, je rekel: zato ker nimam osebnosti. Genialno. Najbrž se je šalil, a je to tudi eden od možnih odgovorov. Če nimaš osebnosti, si lahko kdorkoli. (nasmešek)

Peter Sellers se zadnje čase nekam sumljivo pogosto pojavlja v zvezi z vami. Omenja ga Marko Crnkovič v kritiki, pa vaš filmski režiser Srđan Dragojević. Naključje?

Bom vzel kot kompliment.

Vedno me je zanimalo, ali na odru veš, da si dober ali ne? Morda čutiš, da si »globoko v čustvenem stanju«, pa je morda za gledalce to premočno, »preveč«?

Tudi to je možno. Čeprav mislim, da na odru skoraj vedno veš. Da to z enim delom sebe na odru čutiš, čutiš, kako vibrira občinstvo, slišiš dihanje. Veš, kdaj se zgodi ta čarovnija.

Čeprav ste bili ravno z vašim Rihardom tudi vi v nevarnosti, da s takšnim, »ekstatičnim načinom igre« zdrsnete čez?

Zelo. Saj sva se s Tomažem pogovarjala, da se bomo potikali po robu. S tem tvegaš, da zdrsneš čez.

Čez rob?

Čez moj igralski rob, da ne bo pomote. Ki ga dosežeš z uporabo vseh razpoložljivih sredstev. Ne morem reči, da sem vse to, kar je bilo na odru, zares doživljal; to se vse meša s transformacijo in z uporabo igralskih sredstev, ki so za igralca ključna.

Ker sicer lahko končaš v psihiatrični ustanovi.

No, to je ena plat. Druga je, da ti preprosto zmanjka izraznih sredstev. Svoje notranjosti ne moreš vzpodbuditi, če nimaš ustreznih orodij. Vse to pomaga, da predramiš podzavest, ki se mora odzvati. Zato je tehnična obrt za igralca zelo pomembna. Tako kot za vrhunskega pianista. Lahko je največji talent, a če ne bi do skrajnosti obvladal instrumenta, talenta ne bo mogel niti pokazati.

So zato običajno naturščiki lahko res dobri v eni ali dveh vlogah, in to praviloma na filmu, kjer odigrajo lik, ki je približek njih samih?

Seveda. Režiser jih izbere prav zato, da bi kar najbolj prepričljivo in naravno odigrali sebe. In to deluje. Ko si ti primoran vsakič znova v drugo vlogo, in to na odru, desetletja, ti talent ne bo pomagal. Zato pa obstajajo šole. Da se tisti, ki so malo bolj talentirani, priučijo obrti.

Pozabljam, da govorim s profesorjem na AGRFT. Kot pedagog ustvarjate nove igralce. Kar gledamo in kar bomo gledali na odru v prihodnjih letih, bo deloma tudi vaša zasluga? Precej odgovorno, ne?

In se je zelo zavedam, te odgovornosti. Včasih še preveč. (nasmešek) Vse bolj mi daje zadoščenje to, da prenašaš znanje na mlade generacije, tak lep občutek je. Nekakšen antipod temu, kar igralec v osnovi je. Torej egocentričen, vase zaverovan. Kot pedagog razvijam drugo plat.

Kaj delate na filmu z enim najbolj razvpitih srbskih režiserjev Srđanom Dragojevićem?

(nasmešek) Delal sem in neizmerno užival v njegovi družbi. Stvari so se lepo zložile, tudi po zaslugi Branka Đurića in Tanje Ribič, ki sta me priporočila. Zelo sem bil vznemirjen, ko me je povabil.

V Atomski z desne ste slovenski menedžer, ki nekje na Jadranu ustvari hotel po vzoru tistih najhujših brezdušnih hotelov all inclusive, ki iz najbolj nebogljenih posameznikov poskuša iztisniti največ. Takšnih hotelov na Jadranu še ni.

Na srečo ne, lahko pa se nam zgodijo zelo hitro. Dragojević je rekel, da je bil enkrat v podobnem hotelu na Tenerifih; sicer je to povsod, kjer je ceneni masovni turizem. Podobni abotni zabavni program, da bi iz njih iztisnili vse več, neokusno, nasilno prodajanje, kričanje animatorjev po zvočniku, petje, in to se mu je zdela lepa metafora za kritiko turbokapitalizma, v katerem smo se znašli na tem teritoriju dvajset let po vojni.

Vaš lik Metoda je karikatura slovenskega menedžerja, ki za dosego cilja potepta vse moralne vrednote.

Ko sem bral scenarij, sem zgodbo razumel precej drugače, kakršna je zdaj. Mislil sem, da bo bolj v Srđanovem žanru, skratka tipske vloge, črni humor, satira, kot smo to videli pri Ranah ali v Paradi; a je zgodbo v montaži zasukal v drugo smer.

Ste ga vprašali, zakaj je v glavni vlogi kapitalista prav Slovenec in njegova prav tako pridobitniška, hladna žena?

Ni mi ga bilo treba niti vprašati. Jasno je, da je to naredil zato, ker se je ravno v Sloveniji tako imenovani turbokapitalizem najprej začel. Mi smo se prvi v nekdanji skupni državi odločili za ta način življenja, za katerega se je zdaj izkazalo, da ga ne znamo, ne zmoremo živeti.

Poznam take tipe, kot je moj lik. Za večino menedžerjev, ne bom omenjal imen, je tale filmski junak še mala riba.

Tako kot pri Rihardu III. ste se tudi pri tem liku morali ukvarjati s telesno hibo. Le da v filmu »igrate lik, ki igra«, da ne more hoditi.

Invalidnost je v njegovem primeru tudi obramba. Igra na morebitno usmiljenje gostov, če bi se počutili oškodovane. V nekem prizoru se moj lik Metod spozabi in vstane z vozička, to vsi gostje vidijo in se v besu spravijo nadenj. A tega ni v filmu. Kot sem rekel, zasukal ga je v presenetljivo smer.

Komedija se spremeni v tragedijo; stranski lik gosta v hotelu, Bosanec, s travmatično izkušnjo iz vojne, ki ga igra Branko Đurić, postane glavni lik.

Moram reči, da sem bil na prvi projekciji filma prav pretresen. Za zgodbo, film je bila Dragojevićeva odločitev gotovo boljša. Ni vsak režiser sposoben brezkompromisno odrezati pol svojega materiala, da bi dvignil del zgodbe, ki se mu nenadoma zdi ključen. Niti nisem vedel, da je to možno.

Dragojević je analitik družbe, ne samo dober psiholog, kar je med drugim študiral, ampak tudi sociolog. Flamingo predstavlja mesto za srečanje žrtev in krvnikov, tistih, ki upajo na ugodni nakup poletnih apartmajev, in mreže brezčutnih prodajalcev, ki so za ceno lastne eksistence pripravljeni storiti vse. Flamingo je metafora za družbeni prostor. Da bi se pokradlo, kar se da pokrasti.

Niste samo odrska, ampak tudi politična žival?

Po duši sem socialist. Verjamem, da bi morala država zagotoviti pravico do zdravstva za vse in za brezplačno šolstvo. To bi, glede na to, kakšne davke ji plačujemo, morala zagotavljati. In ravno v teh resorjih, sploh v zdravstvu, so bile največje korupcijske afere. Zadnjič sem na Televiziji Slovenija gledal oddajo, v kateri so politiki prišli do sklepa, da lahko tudi posamezniki kaj naredimo za državo. Kaj pa naj še naredimo za državo? Če ne naredim dovolj s tem, da ji dam 70 odstotkov od svojega prihodka, medtem ko mi 30 odstotkov od mojega dela država milostno poklanja? Kaj naj ji še dam? Kaj več lahko še naredim zanjo? Skrajni čas je, da država naredi kaj zame.