Tiskane izdaje
Ko se je razvedelo, da je Hilda Tovšak poniknila in ni dosegljiva roki pravice, se je v javnosti vzbudil revolt nad neučinkovitostjo sodnega sistema. Ta je spet na udaru, proti njemu kaže s prstom tudi politika.
Premierka Alenka Bratušek je sklicala sestanek in zahtevala pojasnila, pristojni minister Senko Pličanič je zahteval odgovor specializiranega državnega tožilstva, zganili so se strankarski govorniki in zahtevali tako imenovano objektivno odgovornost.
Tudi generalni državni tožilec Zvonko Fišer je uvedel nadzor nad odločanjem državnega tožilstva, predsednik vrhovnega sodišča Branko Masleša je na višji sodišči v Ljubljani in Mariboru naslovil zahtevi za pregled poslovanja. Mediji skorajda enotno komentirajo, da se je zgodilo nekaj nedopustnega, kar se za odgovorne ne sme iziti brez posledic itn.
Nismo Skandinavci
Poskušajmo tezo postaviti takole: Primer Tovšakova je edini primer kriminalne zlorabe te vrste in teh dimenzij v zgodovini Slovenije. Poštena slovenska javnost je z občutljivostjo dokazala skorajda skandinavsko protikorupcijsko zavest in zaradi objektivne odgovornosti je že v prihodnjem tednu pričakovati številne odstope odgovornih v pravosodju.
Vse v zadnjih dveh stavkih povedano seveda globoko ne drži. Gre le za enega od ne največjih kriminalnih primerov, gre le za enega od pobeglih obsojencev, slovensko javnost od skandinavske protikorupcijske zavesti ločijo svetovi in zaradi tega primera ni pričakovati prav veliko odstopov odgovornih, kajti obstajale bodo strokovne razlage, zakaj se je to lahko zgodilo bodisi brez krivde udeležencev bodisi zaradi napake, ki ne bi smela biti strokovno usodna.
Na to je res mogoče povedati dvoje: Tovšakova je ne glede na vse pravnomočno obsojena, kar pomeni, da pravosodni sistem ni odpovedal tako radikalno, kot je videti na prvi očitek javnosti. Drugič pa se pravosodje ne razlikuje od povprečne delovne metodologije javnih služb, kakršne poznamo iz vsakdanje izkušnje. To ga seveda ne opraviči, postavlja pa ga v kontekst in v kontekstu bi ga bilo bržkone treba tudi obravnavati.
Zato poskušajmo tezo predrugačiti: Primer Tovšak je pri nas precej splošen, čeprav ekscesni primer kriminalne zlorabe te vrste, ki se je na vidnem delu ledene gore znašel predvsem zato, ker je ta ledena gora nadvse podobna tisti iz zgodbe o Titaniku, Slovenija pa nesrečni križarki, ki je usodno trčila vanjo. Ko javnost motri pobeg Hilde Tovšak, se čuti prevarano v celotni zgodbi, katere varuh naj bi bilo slovensko pravosodje in se imenuje slovenska država.
Zato ni naključje, da se je predsednik vrhovnega sodišča Branko Masleša postavil v bran pravosodju prav s poudarkom, da pravosodje ne more biti nosilec posledic nezadovoljstva, ki ima širše oprijemališče; če je bilo kaj narobe, bo to moralo biti razčiščeno znotraj ustavne kategorije ločitve vej oblasti. V sodstvu, je dejal, ne glede na vse deluje »avtooimunski sistem«, saj so nekaterim sodnikom že odvzeli mandat zaradi nestrokovnega ali kakorkoli ekscesno nepravilnega sojenja.
Poiskati vzorec
Za Slovenijo je dejstvo, da so gradbeni goljufi pravnomočno obsojeni, vsekakor pomembnejše od dejstva, da je Hilda Tovšak sploh lahko pobegnila. Dogodka namreč ni mogoče pravilno ocenjevati, če si ne predočimo razvoja primera Čista lopata in primera Hilda Tovšak. Začelo se je z odmevnimi aretacijami februarja 2008. Vzrok je bil javni razpis za gradnjo novega kontrolnega stolpa na brniškem letališču, točneje koruptivno dogovarjanje, podkupovanje in urejanje posla po domače. Glavni igralec v tej širše zastavljeni korupcijski praksi pravzaprav nikoli ni bila Hilda Tovšak, temveč Ivan Zidar, direktor in eden od lastnikov SCT.
Tudi dimenzije in politično omrežje tega megalomanskega podjetja to dokazujejo. Ko so leta 2011 mediji prinesli novico o koncu gradbenega giganta SCT, je bila splošna medijska klima toliko »omehčana«, da so celo v agencijskih pregledih padale ocene o sistemski korupciji in Zidarjevem globoko političnem omrežju ter »prijateljstvih«. Pisalo se je, da je bila državna družba za avtoceste (Dars), že ko je bila ustanovljena, pravzaprav »odvodna firma« SCT. Prek nje je pridobivala posle in krožile so informacije, da je bil vzpostavljen sistem izigravanja zakonodaje: posel je kandidat lahko dobil le na podlagi najboljše ponudbe, toda ko ga je dobil – in praviloma ga je z najcenejšo ponudbo tudi dobil –, so pogodbe finančno nadgradili z aneksi.
Znana šala tistega časa je bila, da se je, kadar je ceste ali predore gradil SCT, nenadoma spremenila geološka struktura tal, da je prišlo do nenadnega vdora vode iz stropov ipd., nekaj, skratka, kar je gradnjo podražilo in kar je Dars seveda priznal in z javnim denarjem tudi plačal.
Druga podjetja in drugi direktorji (tudi Hilda Tovšak) so bili bolj ali manj učenci SCT, lahko tudi kooperanti, toda nikoli niso mogli ogroziti njegovega primata. Toda k temu gre še politična ugotovitev, ki so si jo leta 2011 mediji na širšem vzorcu prav tako že upali prinesti pred javnost: ta pajkova mreža je segla tudi v vse ideološke smeri politike, v gospodarstvo, ki je bilo seveda premreženo s politiko, pa tudi v Katoliško cerkev.
Znano je bilo, da je Zidar prijateljeval s kardinalom Rodetom in da je bil tudi njegov sponzor, most do Cerkve pa si je Zidar že za časa nadškofa Šuštarja zagotovil prek politične mreže SKD, kjer je poleg Izidorja Rejca pomembno vlogo med drugimi igrala tudi Hilda Tovšak. Zidar, ki je v Jugoslaviji veljal za varovanca Ivana Mačka - Matije, je s pojavnostjo v času tako imenovane tranzicije na praktičnem primeru dokazoval model zaprtosti slovenskega gospodarstva, povezanega z lastništvom države in politike. V tem modelu so bile že vidne konture bančnega, »pidovskega« ter lobijskega mreženja v lastninskih procesih, prav tako so se lepo videli obrisi dogovora o razdelitvi interesnih sfer med dvema tradicionalnima ideološkima igralcema v Sloveniji, liberalno levico in narodnjaško desnico, v še bolj rudimentarnem oporišču – med Cerkvijo in partijo.
Janez Janša je kot vmesni igralec s svojo stranko in gibanjem predstavljal motnjo, saj se mu na levici pri modernizaciji starih vlog ni pustila izriniti ZSMS in se je preoblikovala v LDS, na desnici je trajalo do leta 2004, da je v bolj ali manj brezobzirnih taktičnih manevrih zavzel mesto vodje desnice.
Podrtje »Zidarjevega« imperija mnogi povezujejo z dejstvom, da Zidar in Janša nista našla skupnega jezika, toda Janševo neuspešno zavzetje starih trdnjav je bilo kljub temu začetek novega, še bolj katastrofalnega poglavja v zgodovini sistemske korupcije, kakršna se kot problem kaže zdaj, pred skorajšnjim finančnim zlomom Slovenije. Toda to je drugo poglavje v zgodbi, ki piše novo slovensko zgodovino.
Kdo pere roke
Zato Hilda Tovšak ni le direktorica med drugimi slovenskimi direktorji, temveč je bila politično podprta direktorica. V devetdesetih letih je bila generalna sekretarka slovenskih krščanskih demokratov in ti so bili v mandatih najbolj motivirane prve privatizacije družbenega premoženja najpomembnejši koalicijski partner Drnovškove LDS, ki je pravzaprav večino naporov vložila v ta projekt. Zdi se, da smo prišli prav do bistva dolgoletnega problema pravosodja (sistemske korupcije), saj se mnogi strokovno podkovani opazovalci ne morejo znebiti vtisa, da je politika, tako kot v sistemski korupciji pri Darsu, z vgrajevanjem »hroščev« v zakonodajo skrbela tudi za programirane pravne spodrsljaje tožb in sodb, skratka sodnih postopkov, po katerih se kazensko ali odškodninsko preganjanim v končni posledici ne bi moglo dogoditi nič hudega.
Spomnimo se le sodnega primera Danila Kovačiča, torej politično dobro omreženega direktorja, ki je bil junija 2000 pravnomočno obsojen na štiri leta zapora zaradi zlorabe položaja v zadevi Hit. Po vseh političnih spletkah, advokatskih taktikah in unovčevanju »hroščev« v sodni zakonodaji je proces trajal od leta 1993.
In kaj se je zgodilo. Leta 2006 ga je pomilostil predsednik države (tedaj predsednik LDS) Janez Drnovšek, nato je državo tožil na evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu, češ da so mu bile kršene temeljne pravice do sojenja v razumnem roku in aprila letos prejel sodbo tega sodišča, da mu mora slovenska država v odškodnino plačati 8000 evrov.
Kljub temu je vpliv EU v slovenskem pravosodju bržkone napravil tektonske premike. Mogoče je verjeti, da se resnično dobro vzpostavlja, toda na eni strani ga pesti velikokrat še nedodelana zakonodaja, na drugi pa organizacija dela, ki je imela tradicionalne težave z operativno učinkovitostjo ter kadrovsko in finančno podhranjenostjo.
Končno je vtis, da pobeg Hilde Tovšak nima toliko opraviti z omenjenimi dejstvi, kot verjetno s čisto človeškimi napakami vpletenih tožilcev in sodnikov. Iz tega je mogoče skleniti dvoje in oboje kliče k temu, da se javnost na podlagi pobega ne bi smela pustiti zvleči v dimenzije, ki jih ta nima.
Prvič je Hilda Tovšak, čeprav kriva in polna pravnomočno dokazanih kriminalnih dejanj, le vrh leden gore sistematiziranega in lobijsko-politično peljanega kriminala, drugič pa kritika sodstva slovenski politiki ne bi smela biti alibi, da si opere umazane roke na eni napaki, potem ko je dvajset let sistematično vgrajevala napake v pravosodni sistem.
