Človek je živalska vrsta, mahnjena na seks

Morda je končno prišel čas, da se ugledamo takšne, kot smo v resnici; homo sapiens je neizogibno spolno bitje.

Objavljeno
25. april 2013 12.41
Irena Štaudohar, Sobotna priloga
Irena Štaudohar, Sobotna priloga
Malo evolucijske psihologije človeku nikoli ne škodi. Včasih se je koristno zazreti v svoje živalske korenine. Tako kot je Hamlet v slavni Shakespearjevi drami ustvaril mišnico oziroma predstavo v predstavi, v kateri je glavnim akterjem razkril, kdo je morilec njegovega očeta, je tudi obisk živalskega vrta, razumevanje primatov ali branje knjig o biologiji neke vrste mišnica, v kateri se pred nami najlažje razkrijejo odgovori na vprašanja, zakaj smo takšni, kot smo.

Knjiga Seks ob zori (Založba Modrijan, prevod Uroš Kalčič), ki sta jo napisala raziskovalni psiholog Christopher Ryan in njegova žena psihiatrinja Cacilda Jethá, je odlična poljudnoznanstvena mišnica. Temelji na najnovejših antropoloških, evolucijskopsiholoških in psihoseksualnih dognanjih in je vznemirljivo provokativna. Morda bi jo morali izdati, ko je potekal referendum o družinskem zakoniku, saj je odlično orožje proti najrazličnejšim predsodkom in osvežilec zraka za patriarhalno postanost, ki jo je v teh prostorih vedno več. Avtorja v njej med drugim trdita in dokazujeta, da poroka ni najbolj naravna in logična zveza moškega in ženske, da pri spolnosti prenašanje genov ni najpomembnejša stvar, da so ženske veliko bolj seksualna bitja, kot si to moški in one same želijo priznati, in da smo ljudje živalska vrsta, ki je zelo mahnjena na seks.

Knjiga je mešanica različnih teorij in njeni zaključki so sicer optimistični, a ne najbolj jasni, je pa polna odličnih poglavij, ki pričajo o tem, da so bili naši predzgodovinski predniki v resnici velikokrat bolj humanistični od nas. Govori še o bolj zabavnih in poučnih podrobnostih, recimo, da je prostitucija dejansko najstarejša obrt, saj jo poznajo že živali, in da so ženske pri spolnem aktu glasne zato, da bi o tem, kar delajo, obvestile še ostalo »zainteresirano javnost«. Zanimiva je zgodba o dveh velikih ameriških čistunih; Johnu Harveyju Kellogu in Sylvestru Grahamu, ki še danes veljata za guruja zdrave presne hrane, v resnici sta krekerje in koruzne kosmiče ustvarila zato, ker sta verjela, da je to hrana, ki odvrača otroke od samozadovoljevanja. Knjiga nam razloži, da so bili prvi ameriški svingerji piloti, ki so sodelovali na najbolj nevarnih akcijah med drugo svetovno vojno in so si žene delili s kolegi zato, da bodo redki preživeli potem poskrbeli za njihove vdove in otroke.

Ko preberemo knjigo, nam postane jasno, da so vprašanja o tem, kaj je naravno in kaj ni, bolj absurdna kot najboljše Ionescove drame.

V vojni z erotiko

Vsaka knjiga o evolucijski psihologiji se ne začne z besedo, ampak s trditvijo, da nismo potomci primatov, ampak da smo primati. Smo ena izmed petih preživelih vrst velikih opic. Z bonobi in šimpanzi imamo skupnega prednika, ki je živel pred petimi milijoni let. Človek misli, da je nad naravo, da je nekaj posebnega, a kot pravita avtorja, je nad naravo le toliko, kot je deskar nad vodo – vsak hip ga lahko potegne v ocean.

Smo potomci hiperseksualnih prednikov in vendar so različni kulturni premiki pred približno deset tisoč leti povzročili, da je spolnost postala za družbo nevarna. Različne vere so ji kasneje za dolga stoletja pristrigle krila, jo povezovale z boleznijo, z nečim, kar ni naravno, in znanstvenikov ni preveč zanimala.

Glavno vprašanje knjige je, kaj je bistvo človeške spolnosti in zakaj je takšna, kot je. Kakšna je pravzaprav? Če poskušamo nanjo pogledati iz sodobne perspektive, je ta podoba zelo dvoumna. Spolne frustracije, zmedenost, sram, razočaranja ... Srečni monogamni odnosi so redki, partnerji svojo spolno slo žrtvujejo za družinsko trdnost in prijateljstvo. Kaj zamori poželenje? Ali se moški in ženske res tako razlikujemo v svojih sanjarijah in željah? Kar 42 odstotkov Američank menda trpi za spolno disfunkcijo, prodaja viagre pa podira rekorde. Pornografska industrija obrača milijone in Američani zapravijo več denarja v striptiz barih kot za vse gledališke, operne in baletne predstave ter klasične in džezovske koncerte skupaj.

Tiste, ki najbolj pridigajo o strpnosti in morali ter prisegajo na družinsko življenje, od konservativnih politikov do verskih vodij, pogosto zalotijo s spuščenimi hlačami. Zakaj ta dvoličnost? Avtorja omenjata spolne škandale v Katoliški cerkvi in podatek, da je bila kar dobra petina žrtev mlajša od desetih let, ter se sprašujeta, koliko hudodelstev se je zgodilo šele v vseh sedemnajstih stoletjih, kolikor je minilo od prvega znanega papeškega odloka, ki je duhovnikom prepovedoval spolnost. Ali omejevanje spolnosti pelje v dvojno moralo? V zločine?

Ljudje smo ves čas v vojni s svojim eroticizmom, bojujemo se s svojimi hrepenenji, pričakovanji in razočaranji. Ampak če bi lahko odmislili vse družbene omejitve, kakšna je v resnici človekova spolnost?

Psihologa se ozreta daleč v zgodovino in avtentično spolno življenje najdeta pri naših lovsko-nabiralskih prednikih, ki so si delili vse; hrano, zavetje, zaščito in spolne radosti. Romantična ljubezen jim ni bila neznana, a spolnost ni bila vedno povezana z reprodukcijo.

Potem se je življenje spremenilo in pojavili so se poljedelci, družba se je preoblikovala v hierarhično politično strukturo. Kar naenkrat je postalo pomembno, kje se konča sosedova njiva in začne naša. Ženska, ki je v lovsko-nabiralski skupnosti zavzemala pomembno oziroma osrednje mesto, je zdaj postala le ena od lastnin moškega, tako kot zemlja ali živina. Spolnost nabiralca je temeljila na načelu delitve in komplementarnosti, spolnost poljedelca je postala zatiralska, voajeristična, homofobična in je bila tu predvsem zaradi razmnoževanja, širjenja gospodarjevih genov in ohranjanja njegove lastnine, ki se je potem prenašala na njegove potomce. »Kmetje so se bali vsega divjega in sklenili so, da bodo to uničili.« Zemljo je bilo treba obdelovati, jo ubraniti, si jo prilastiti in prav zaradi zasebne lastnine je prvič v zgodovini naše vrste očetovstvo postalo pomembna skrb.

Izvor vrst in mavrahi

Če poskušamo poljedelsko spolnost razložiti z evolucijskim besednjakom Charlesa Darwina, gre za to, da si želi moški čim bolj raztrositi svoje seme in po drugi strani natančno nadzorovati svojo žensko, da mu ne bi bilo treba preživljati otrok, ki niso njegovi. Naloga ženske je, da natančno izbere očeta svojih otrok, saj sama veliko investira v potomstvo (nosečnost, dojenje, skrb za otroka). Želi si, da bo njen moški njunim potomcem in njej ponujal varnost in dobro življenje. Zato, kot pravi Robert Wright v knjigi Moralna žival (Mladinska knjiga), nad vsako poroko že od nekdaj visi strah: »Strah pred poroko je pri moškem srhljivo dejstvo, da bo moral z eno samo žensko preživeti življenje, strah neveste pa je, ali se je odločila za pravega.«

Darwin, ki je oboževal svojo mamo, ki jo je zgodaj izgubil, je svoje poveličevanje žensk, ki jih je imel za nedolžne angele, vpletel tudi v svoje teorije. Verjel je, da ženska ni najbolj vneta za spolnost, da ji je treba ves čas dvoriti, da je plašna in zadržana. Ampak v resnici je bila viktorijanska doba, kar se tiče spolnosti, izjemno dvolična. John Fowles v romanu Ženska francoskega poročnika piše o spolni hipokriziji, ki je bila značilna za tisti čas. Anglija je bila v 19. stoletju »doba, ko je bila ženska nedotakljiva; pa tudi čas, ko si lahko za nekaj funtov kupil trinajstletno deklico – celo za nekaj šilingov, če si jo hotel za uro ali dve. (...) Ko je bilo žensko telo tako skrito moškim pogledom, kot še nikoli; a ko so ocenjevali kiparje po spretnosti klesanja nagih žensk. (...) Ko je veljalo za vse splošno sprejeto dejstvo, da ženske ne doživljajo orgazma; a ko so vsako prostitutko poučili, kako naj ga hlini.« Viktorijanski čas je imel do erotike odpor, po drugi strani pa je bil obseden z njo.

Če je bil Darwin pri opisovanju spolnosti v svojih knjigah bolj skromen in puritanski, je še tistih nekaj zapisov o spolnosti med moškim in žensko natančno cenzurirala njegova najstarejša hči Henrietta. Izbrisala je vse, kar se ji je zdelo neprimerno. Ni bila le zatiralka neprimernih stavkov, ampak je nadvse sovražila celo gobo mavrah; preveč jo je spominjala na moški spolni organ, zato je, oborožena s košaro, vsak dan hodila po posestvu in pobrala vse gobe ter jih kasneje zažgala v kaminu, da le ne bi prestrašile kakšne nedolžne deklice, ki se je sprehajala naokoli.

Če vse, kar so glede spolnosti zagotavljale prve evolucijske teorije, res drži, se pojavlja kar nekaj vprašanj, ki begajo: Zakaj je čas ženske ovulacije prikrit (v živalskem svetu je dobro viden in le takrat so samice voljne za spolnost)? Kaj je z ženskim orgazmom? Zakaj, če je ženska res tako angelska, velika večina country in blues pesmi govori o njeni nezvestobi?

Kdo bolj uživa?

Večina kultur verjame to, kar je pisal tudi Darwin, da ženske niso posebej spolna bitja. Če to drži, zakaj si moški od nekdaj prizadevajo obvladovati ženski libido? Ženske so v zgodovini zažigali kot pohotne čarovnice, nadevali so jim deviške pasove, še danes jim pohabljajo spolovila, jih zakrivajo, razglašajo za vlačuge in nimfomanke.

Grška mitologija pripoveduje drugačno zgodbo. Tejrezij se je rodil kot mladenič in se je, ko je zaljubljeni kači ločil s palico, spremenil v žensko ter se kasneje zaradi istega dejanja vrnil v svoje moško telo. Ker je imel izkušnjo obeh svetov, sta ga Zevs in Hera nekoč poklicala k sebi, da bi jima povedal, kdo bolj uživa v seksu, moški ali ženska. Tejrezij je povedal, da ženske uživajo bolj, kar devetkrat bolj od moških.

Avtorja knjige trdita, da je morda končno prišel čas, da se ugledamo takšne, kot smo v resnici; homo sapiens je neizogibno spolno bitje; smo pohotni razuzdanci in razvratneži. Vsa ta nagnjenja so normalna. Ženske in moški, pravita psihologa, sicer različno doživljajo erotiko, a kot je trdil že Tejrezij, oboji v njej nemalo uživajo.

O tem priča že samo žensko telo. V živalskem svetu prikrite ovulacije skorajda ni in velja za pomembno žensko izjemo. Velika večina samic sesalcev daje jasno vedeti, kdaj so plodne, in jih v drugih obdobjih seks niti malo ne zanima. To, da je ženska zmožna, predvsem pa voljna spolno občevati kadarkoli in kjerkoli, je značilno le za ljudi in bonobe. Ena teorija pravi, da se je to zgodilo zato, da bi se pari z redno spolnostjo še bolj navezali drug na drugega in da bi ženske pri sebi obdržale svojega razvnetega partnerja. Druga uči, da nekateri samci primatov pobijejo vse otroke drugega očeta in da so se samice morda zato ves čas parile še z drugimi samci, da tako nihče od samcev ne bi bil gotov glede očetovstva.

Planet opic

Poglejmo si bliže te naše najbližje sorodnike. Ko kupimo vstopnico za živalski vrt, se moramo zavedati, da smo precej bliže šimpanzom in bonobom, kot so oni gorilam in orangutanom. Naša DNK se od šimpanzov in bonobov razlikuje za bornih 1,6 odstotka. Bonobom smo osupljivo podobni. (Ni čudno, da se pomembni znanstveniki in biologi od Dawkinsa do Goodallove trudijo, da bi velikim opicam priznali takšne pravice, kot jih imamo ljudje: pravico do življenja, svobode in prepoved trpinčenja.)

Bonobi so turboseksualci, zelo so socialni in spolnost pri njih ni povezana le z reprodukcijo. Ker imajo zelo svobodno ljubezen, so izjemno kooperativni, miroljubni, njihova skupnost je zato varnejša za mladičke in odrasle.

Šimpanzi so čisto drugačni; mahnjeni so na oblast, so nasilni, ljubosumni in zahrbtni. Med različnimi skupnostmi ves čas divjajo vojne, so morilci in posiljujejo samice iz sovražnega tabora. Primatologi ugotavljajo, da so zelo podobni nasilnim ljudem.

Bonobi so na drugi strani zelo prijateljski drug do drugega, njihova skupnost ni hierarhična, parjenje je mnogožensko in mnogomoško. Pri šimpanzih so glavni samci, ki se ves čas bojujejo za oblast, zato je njihovo življenje stresno in kratko.

Bonobi so nežni ljubimci. Pred spolnim odnosom si pošiljajo dolge zaljubljene poglede, se poljubljajo, hodijo naokoli z roko v roki. Samice so spolno dejavne že leto dni po porodu. Med spolnim odnosom si gledajo v oči, možnost spolnih kombinacij je velika in homoseksualnost običajna (pri šimpanzih je redka). Tako kot ljudje so bonobi izjemno socialna bitja in spolnost je zelo pomembno vezivo celotne skupnosti.

Veliki možgani, veliko prijateljev

Če je največja značilnost žirafe dolg vrat in geparda hitrost, kaj je najbolj značilno za človeško vrsto? Prav kompleksni medsebojni odnosi, ugotavljata avtorja knjige. Kaj pa veliki možgani? Veliki možgani so le posledica naše klepetave družabnosti. Antropolog Terrence W. Deacon pravi: »Človeške možgane so izoblikovali evolucijski procesi, ki so razvili sposobnosti, potrebne za jezikovno sporazumevanje, ne pa samo splošna potreba po večji inteligenci.« Druga lastnost človeka je poudarjena spolnost. Nobena žival namreč ne porabi za spolnost več časa kot ljudje, saj moramo upoštevati, da so spolni akti bonobov ali šimpanzov zelo kratki. V naravi vse monogamne živali, ki so povezane v pare, »seksajo po vatikanskih priporočilih; neredno, zadržano in zgolj zavoljo razmnoževanja«. Ljudje in bonobi uporabljajo erotiko, da se imajo lepo, da utrjujejo medsebojne odnose, nereproduktivna spolnost je zanje nekaj naravnega.

»Razum,« je dejal fizik Frank Oppenheimer, »je zelo podoben seksu; njegov namen je praktičen, a ljudje ga običajno ne uporabljajo zaradi tega.«

O očetovstvu

V družbah in plemenih, ki ne poznajo klasičnega očetovstva, je življenje otrok prijetnejše. Vsak član plemena Ačejcev v Paragvaju ima tako kar štiri očete; tistega, ki je spal z mamo; tistega, ki je zmešal; tistega, ki je izlil; in tistega, ki je poskrbel za očetovo bistvo. Otroci več očetov ne veljajo za pankrte in imajo srečno otroštvo, saj zanje skrbi več moških. Varni so, saj če bo eden od njih umrl, bodo zanje skrbeli drugi.

V knjigi so omenjeni tudi drugi primeri plemen, v katerih celotna skupnost skrbi za vzgojo in zdravje otrok, pri vseh so matere in otroci bolj zdravi. Seveda so nekoč hoteli misijonarji različne staroselce prepričati o nemoralnosti njihovega početja, češ, da to ni pravo starševstvo in da za žensko ni častno, če ljubi še koga drugega razen moža. Član enega od plemen je nekoč jasno povedal: »Kako ste neumni! Vi Francozi imate radi samo svoje otroke, pri nas pa imamo radi vse otroke svojega ljudstva.« Če se spomnimo na strašne razmere, v katerih so v preteklosti na zahodu in drugod po svetu živeli sirote in nezakonski otroci, je jasno, da ta njegov stavek še kako drži. Leta 1912 je zdravnik Henry Chapin obiskal deset sirotišnic v ZDA in odkril, da je v devetih od njih umrl vsak otrok, preden je dopolnil dve leti. »Vsak otrok!« Otroke v sirotišnico niso odlagale le nesrečne matere, ampak tudi humanistični očetje, ki se niso imeli časa ukvarjati z njimi. Razsvetljenski filozof Jean-Jacques Rousseau je dal vseh svojih pet otrok kar v sirotišnico, čeprav je vedel, da je umrljivost malčkov tam kar 85-odstotna.

Hodeči zakon

Primeri matriarhata v knjigi opisujejo bolj sočutno družbo, a tudi bolj svobodno v spolnosti. Recimo ljudstvo Mosujev, ki živi v gorah okrog idiličnega jezera Lugu blizu meje med kitajskima provincama Junan in Sečuan. Jezero častijo kot mater boginjo, gora nad njimi pa je zanje boginja ljubezni. Imajo svoj jezik, ki ga zapisujejo piktografsko. V tem jeziku ni besed za umor, vojno ali posilstvo. Moški in ženske so pri njih popolnoma svobodni in avtonomni. Način njihovega življenja je zmedel vsakega obiskovalca, med njimi je bil celo Marco Polo, ki se je čudil, zakaj se tamkajšnjim moškim ne zdi čudno, če se tujec speča z njihovimi ženskami. Mediteranski mačo si je spolno razpoložljivost žensk razlagal kot tržno blago, ki bi ga moški morali nadzorovati, a pri njih ni šlo za to. Verjeli so, da če ženske spijo s tujci, jim postanejo naklonjeni tujčevi bogovi.

Družine pri Mosujih živijo skupaj. Mati je glavna in ženske imajo otroke z moškimi, ki ne živijo pri njihovi, ampak pri svoji družini. Odnosu med moškim in žensko pravijo »hodeči zakon«. Moški je čez dan pri svoji družini, zvečer pa pride k svoji ženski in spi pri njej ter odide s sončnim vzhodom. Ženske večinoma opravljajo vsa dela na polju. Vsako dekle, ko dopolni trinajst let, dobi svojo sobo, ki se imenuje cvetlična soba in ima svoja vrata. Svobodno se odloča, koga bo spustila v sobo, in lahko ima vsako noč drugega ljubimca. Njene otroke vzgaja cela družina. Moški je odgovoren za otroke svoje sestre in ne za svoje. Tako moški kot ženske so spolno živahni in brez sramu razlagajo, da so imeli že na stotine ljubimcev. V času kitajske revolucije so želeli te njihove navade izkoreniniti z nasiljem in ustrahovanjem, a jim jih je uspelo trmasto obdržati do danes. Prav danes je ta, eden redkih matriarhatov, še najbolj ogrožen, saj so k njim začeli romati kitajski turisti – in skupnost je začela razpadati. Ta primer kaže, da patriarhalnost ni univerzalna.

Seks za kamenčke

Leta 2005 je kinematografe po svetu polnil dokumentarec Popotovanje kraljevskega pingvina. Občinstvo je navdušila pingvinja skrb za potomce, tesno sodelovanje med samcem in samico, da bi v kruto ledenih pogojih čim bolje vzgojila svojega mladička. Mnoge verske skupnosti so film prikazovale vernikom kot idealen primer izjemne monogamije. A resnica je čisto drugačna. Ko enajstmesečni mladiček zapusti starše in zaplava v ocean, sta njegova oče in mama že na preži za novim partnerjem. V tridesetih letih plodne dobe si pingvin ustvari skoraj dva ducata novih družin. Zelo pogosto je življenje v troje, saj trije odrasli lažje skrbijo za dragoceno jajce. Biologi radi opisujejo, da je med pingvinkami pogosta tudi prostitucija: »za nekaj onegavljenja dobijo od samcev nekaj prvovrstnih kamenčkov za gradnjo gnezda«.

Labodi, kot ugotavljajo ornitologi, niso ravno primer zvestobe, kot smo dolgo verjeli in kot so opisovali pesniki. Mnoge ptice veljajo za monogamne, saj lahko le oba starša uspešno nahranita vedno lačen zarod. Z raziskavami DNK so ugotovili, da pri mnogih mitološko »zvestih« pticah kar v 20 odstotkih mladički v gnezdu niso sad samčka, ki jim vsak dan nosi gosenice.

»Je nuklearna družina res po meri človeka?« Če je nekaj naravnega, se sprašujeta avtorja, zakaj potrebuje tako budno zakonsko zaščito? Zakaj jo prepovedujejo istospolnim parom?

E. O. Wilson, ameriški biolog, pravi, da vse, kar lahko sklepamo po genetski zgodovini človeštva, govori v prid liberalnejši morali, v kateri je treba na spolne prakse gledati predvsem kot na povezovalna sredstva in šele potem kot na sredstvo za razmnoževanje. Naš um so sicer, kot uči Richard Dawkins, ustvarili sebični geni, a so ga ustvarili tako, da bi bili čim bolj socialni, zaupanja vredni in kooperativni. Dawkins verjame, da je nesebičnost le orodje, s katerim lahko ustrezni geni najbolje uresničijo svojo korist.

Kaj hoče ženska?

Vrnimo se k ženskam. Je torej res, kot pravijo strokovnjaki za evolucijo, da ženske ponujajo spolne usluge moškim le v zameno za njihovo pomoč pri skrbi za otroke, hrano in zaščito? »Zakaj ženske iz drugih kultur ne čutijo potrebe po takšni trgovini?« Vprašajmo se, tako kot se je Sigmund Freud, ki se je trideset let poglabljal v žensko dušo: Kaj hoče ženska?

V kontekstu zgodovine, ki je ves čas zatirala njeno seksualnost, je na to vprašanje težko odgovoriti. Daljše poglavje v knjigi je posvečeno histeriji, ki velja za eno od prvih bolezni, ki so jo formalno opisali in o kateri je razpravljal že Hipokrat v 4. stoletju pred našim štetjem. In kako so zdravniki zdravili to skrivnostno žensko bolezensko stanje? Vzburjali so jih do orgazma in da bi potešili svoje pacientke, so začeli patentirati različne mehanske naprave. Leta 1902 je nastal prvi vibrator za domačo rabo. Na eni strani so potrebe ženskega libida razglasili za bolezen in hkrati zatrjevali, da ne obstaja.

Včasih je veljalo, da če je ženska duševno normalno razvita in lepo vzgojena, je moralo biti njeno spolno poželenje majhno. V knjigi iz leta 1873 Zdravje in bolezni žensk piše, da je bilo kar 75 odstotkov Američank histeričnih in potrebnih potešitvenih posegov pri svojem zdravniku. Sredi 19. stoletja so posegali po radikalnejših rešitvah, saj je britanski ginekolog Baker Brown trdil, da je treba, če želimo ženske obvarovati idiotizma, odstraniti njihov klitoris. Takšni posegi so bili v zahodnem svetu pogosti do šestdesetih let prejšnjega stoletja. Vsako leto kar 137 milijonov deklet po svetu doleti takšna ali drugačna oblika genitalnega pohabljenja. Potreba po kaznovanju ženskega spolnega poželenja kot nečesa zlega, nevarnega in patološkega je še vedno živa.

A vendar znanstveniki ugotavljajo, da je žensko spolno vedenje neprimerno bolj prilagodljivo kot pri moškem. Na nekem eksperimentu so moškim in ženskam kazali različne videe s spolno vsebino, heteroseksualne in homoseksualne odnose, moškega in žensko med masturbiranjem, golo žensko, golega moškega ... Poskusni zajčki so morali pritisniti na tipko, ko se je pojavila podoba, ki jih je vzburila. Merili so tudi njihovo telesno vzburjenost. Moški so se mentalno in telesno odzvali, ko so videli spolni akt med moškim in žensko ali golo žensko, homoseksualci, če so videli gole moške. Kaj pa ženske? Sporočale so, da se mentalno niso vzburile, vzburjenost njihovih teles oziroma spolnih organov pa je občutno narastla prav pri vseh podobah, ki so jih videle. Ali svoje vzburjenosti niso priznale? Morda zaradi represivne zgodovine teže prepoznajo ali sprejemajo to, kar čutijo?

Eden od pomembnih dejavnikov pri doživljanju spolnosti pri ženskah so hormoni. V knjigi je opisana raziskava škotskega raziskovalca Tonyja Littla, ki je ugotovil, da lahko na to, kateri moški se ženskam zdijo privlačni, močno vplivajo kontracepcijske tabletke. »Ženska si, medtem ko jemlje tablete, izbere partnerja, potem pa jih neha jemati, da bi zanosila, in ker se ji zaradi tega spremenijo merila, na katera vplivajo hormoni, utegne odkriti, da se je poročila z napačnim moškim.«

Knjiga Seks ob zori je polna zanimivih dognanj o ženski spolnosti, o tem na primer, da se njena erotična hrepenenja in želje z leti razvijajo in spreminjajo, pri moških pa so zelo ukalupljena in jim redkokdaj pridodajajo nova.

                                                                           * * *

Danes je moderno reči, da so ženske z Venere, moški z Marsa. Resnica je, kot pravita avtorja, da so moški iz Afrike, ženske pa tudi. Nismo si tako različni, kot nas poskušata prepričati zgodovina in družba, in od naših prednikov se lahko marsikaj naučimo o sebi. Pri odnosih med moškim in žensko ne gre le za predajanje genskega materiala, prav tako zakon ni le povodec, s katerim žena drži ob sebi svojega moža. Nismo le plenilci interesov drug drugega. Kaj je rešitev za srečnejša razmerja? Ne vem, ali so to odprti zakoni ali newageevski idealizem oziroma predzgodovinski komunizem, kot omenjata avtorja knjige.

Bolj liberalna družba in čim manj dvojne morale sta za začetek dovolj.