Damir Skomina: Deset let sojenja mi je pomembnejše kot en finale lige prvakov

Na evropskem nogometnem prvenstvu, ki se bo čez mesec dni začelo na Poljskem in v Ukrajini, bo svojo ekipo vendarle imela tudi Slovenija. Enako bo čez dve ali tri leta v finalu lige prvakov. Kapetan te ekipe bo 35-letni Koprčan Damir Skomina, letos eden izmed šestih najboljših evropskih nogometnih sodnikov. Primorec, ki je v tej sezoni pravico delil skorajda vsem največjim evropskim klubom, ni pretirano gostobeseden sogovornik. Pri nekaterih vprašanjih, logično, tudi ne more biti. Konkretnih sodniških odločitev – svojih ali odločitev kolegov – ne sme komentirati. Nekateri domači nogometni vsevedi pravijo, da je Damir Skomina tudi precej samovšečen in nedostopen. To ne drži. Oziroma: če že, potem zgolj tam, kjer mora uveljaviti avtoriteto. Torej na igrišču. Kot pravi, »morajo vsi natančni vedeti, od kod naprej govorim le jaz, ostali so pa tiho«. Razumljivo.

Brazilec Ramires in Srb Ivanović, zvezdnika Chelseaja, ki se bo v finalu lige prvakov čez dva tedna pomeril z Bayernom, tudi zaradi Skomine ne bosta sodelovala na prihajajočem spektaklu. Ker sta si pač zaslužila rumeni karton in v Münchnu nimata pravice nastopa. Ker sta najbrž »govorila, ko bi morala biti tiho«. Kartone iz rok Skomine so videli že mnogi največji nogometni gladiatorji in milijonarji – Zlatan Ibrahimović, Wayne Rooney, Franck Ribéry, Mario Balotelli... Nad njegovimi odločitvami so se pritoževali tudi trenerji, nazadnje je to na svoji denarnici občutil Arsenalov Arsène Wenger.

Edino, kar je pri kaznih za Damirja Skomino pomembno, je »dan potem« oziroma drugo mnenje, ki ga zapišejo njegovi nadrejeni pri Evropski nogometni zvezi (Uefa). To so kontrolorji sojenja, delegati, člani sodniške komisije na čelu s slovitim Pierluigijem Collino in našim Vladom Šajnom. In glede na letošnje prestižne tekme, ki jih je Uefa zaupala Koprčanu, je bil doslej še vsak »dan potem« zanj dober dan. Pa seveda ne zgolj zato, ker ima na računu po vsaki mednarodni tekmi dobrih pet tisočakov več.

Se vendarle zgodi, da kdaj po tekmi ne morete zaspati? Vas katera izmed napačnih odločitev še dolgo razjeda?

Se zgodi, vsekakor. Včasih mi ni lahko, a s tem se je pač treba soočiti. Če bi napake v podzavesti vlekel s seboj, bi trpela avtoriteta. Kar je za sodnika nesprejemljivo. Včasih se potolažim, češ, glej, kaj vse so igralci zgrešili, pa jih za to nihče ni napadel. Zanimivo, mar ne? Vrhunski zvezdnik lahko na eni tekmi trikrat zgreši prazen gol, pa ga nihče ne pribije na križ. Nas s piščalko pač... A motiti se je človeško, kajne?

Si svoje sojenje ogledate v posnetku tekme? Je to del treninga za vaše delo?

Izkušnje so me naučile, da se do konca tekme ne zmenim za svoje odločitve. Da bi denimo že ob polčasu pogledal, ali sem ga kje polomil. Ne. Naslednji dan pa razumljivo s celotno sodniško ekipo pokomentiramo opravljeno delo. Ker je seveda pomembno, da napak ne ponavljaš oziroma da se iz njih kaj naučiš.

Kaj pa napake drugih? Ko gledate tekmo po televiziji, najbrž bolj kot ostali nogometni navdušenci spremljate delo sodnika...

Razumljivo, da vsak sodnik vidi napake svojih kolegov. Toda nihče se ne vpraša, zakaj se pojavi napaka. Razlogov je lahko res veliko. Včasih niti nisem v položaju, da bi pravilno presodil. Včasih moram oceniti povsem na pamet, po občutku. Sodobna tehnologija televizijskih prenosov sodnikom pogosto ni v prid. Kamer na vrhunski tekmi je trideset, sodniki pa štirje ali največ šest. Seveda je zoprno, ko moji odločitvi »pritrdi« pet kamer, šesti zorni kot pa pokaže napako. A s tega kota jaz pač nisem gledal.

Torej niste privrženec modernizacije sojenja? Vrhunski nogomet bi bil dandanes najbrž mogoč celo brez sodnikov, kajne?

To je nehvaležno vprašanje. Odgovorni v svetovnem nogometu se morajo odločiti, ali si na tekmah še želimo stoodstotni človeški faktor odločanja ali ne. Seveda je mogoče, da bi bile tako rekoč vse odločitve res že stoodstotno pravilne, od prekrškov do igre z roko ali žoge čez črto. Toda s tem bi se spremenila celotna igra. Najbrž bi se povsem izgubil čar dvobojevanja. Kaj bi potem počeli mediji, javnost, celo oddaj o sojenju ne bi bilo več.

Pa vendarle gre Fifa vsaj malo v to smer. Zdaj vas je na evropskih tekmah že šest, vsi ste brezžično povezani. Se med tekmo veliko pogovarjate s pomočniki?

Prihajajoče evropsko prvenstvo bo zadnji turnir po dveh letih, na katerem Uefa prek Fife preizkuša šesterico sodnikov, torej tudi dva pomočnika za obema goloma. Žal svojih občutkov o tej temi ne smem deliti z vami, saj imamo strogo navodilo, da do konca testnega obdobja, torej do julija, tega javno ne komentiramo. Po Euru se bo izvršni odbor Fife odločil, kakšna bo usoda dveh dodatnih sodnikov.

Vseeno: ali med tekmo veliko govorite v svoj mikrofonček?

Sem med sodniki, ki se pogovarjamo relativno veliko. Za to komunikacijo, sploh zdaj, ko nas je na zvezi šest, potrebujemo veliko usklajevanja in prakse. Da v vsakem trenutku vsi vemo, kdo lahko kaj pove. Če je sodniška ekipa uigrana, potem so kratki stavki zelo jasni. Generalno gremo že med tekmo skozi vse pomembnejše situacije na igrišču. Seveda pa govorim le toliko, da me to ne ovira pri delu in teku. A za detajle naše komunikacije med tekmo bi zdajle potrebovala vsaj pol ure časa...

Na Euru 2012 boste v povsem drugačni vlogi kot pred štirimi leti. Zdaj boste glavni sodnik s svojimi pomočniki. Bi bilo za vas laže, če bi si vselej sami izbirali pomočnike?

S tem nimam težav. S pomočniki smo že dolgo skupaj, smo zelo uigrano moštvo. Čeprav jih nikoli ne izbiram sam, bi se tudi jaz odločil zanje. Gre pač za dogovor z vodstvom Zveze nogometnih sodnikov Slovenije, torej z Vladom Šajnom, in tu ni nikakršnih težav.

Koliko ste za svojo kariero hvaležni Vladu Šajnu, ki ima že več kot desetletje pomembno vlogo v evropski sodniški komisiji? Brez njega se najbrž noben Slovenec ne bi povzpel tako visoko...

Njemu sem hvaležen predvsem za to, da mi je ponudil priložnost. Brez Šajna je morda ne bi dobil, to je dejstvo. Da so me sploh lahko videli drugi na veliki evropski sceni. Toda od tu naprej nima nihče več nobene dodatne ali celo »zakulisne« vloge. Tudi če bi bil moj oče predsednik Uefe, mi predstav in ocen na igrišču nihče ne bi podaril.

V sodniškem razredu Uefa Elite vas je dvajset. To je sodniška smetana, prav vi pa prihajate iz nogometno najmanj razvite države. Vas zato kdaj igralci pogledajo postrani?

Nikoli. V veliki večini primerov se vrhunski igralci zavedajo svojega imena in vloge. Igralcev ne zanima, ali si iz Kopra ali iz Madrida. Na igrišču je narodnost sodnika nepomembna. In prav je tako. Pomembno je le, da vsi vedo, kje je meja. Da vedo, kdaj govorim le jaz.

Vaše letošnje ocene so menda zelo dobre. Sodili ste kup pomembnih tekem v ligi prvakov. Za finale v Münchnu ste najbrž še premladi, kajne? Pa tudi polfinale evropske lige ste sodili, torej za finale še nimate možnosti?

Sojenje finalnih tekem ni povezano s starostjo sodnika. Lani je finale lige prvakov sodil Madžar Kassai, ki je leto dni starejši od mene. Bili so primeri, ko je sodnik vso sezono prejemal odlične ocene, pa ni dobil finala. Torej tudi s tem niso povezane elitne tekme. Nima smisla razglabljati o tem. Vem za svoje ocene, za ocene drugih sodnikov mi ni mar. Po številu tekem, ki mi jih Uefa zaupa, vidim, da mi gre dobro. Moj cilj je zgolj naslednja tekma, bodisi na slovenski ali mednarodni sceni.

Letos ste »v formi«, za vami je šest tekem v ligi prvakov in dve v evropski ligi. A vseeno najbrž še vedno ciljate na evropski finale.

Ne bom rekel, da sojenje v finalu lige prvakov ni moja ambicija. Ni pa to moj cilj. Toda po drugi strani sem raje dolgo v elitnem razredu, pa ne dobim nobenega finala, kot da sodim enkrat v finalu, pa nato padem. Deset let sojenja na tej ravni mi je pomembnejše kot en finale lige prvakov ali evropskega prvenstva. Seveda, ne bom pa se ga branil...

Po statistiki sodeč ste bili letos zelo »angleški« sodnik. Naključje?

Ja, vsekakor naključje. Sodil sem Manchester Unitedu, Manchester Cityju, Chelseaju in Arsenalu. Le nazadnje pred nekaj dnevi ni bilo Angležev na moji tekmi, ko sem sodil polfinale evropske lige Valencia – Atletico. Tako pač je, zgolj statistika.

Na katerem evropskem stadionu je najboljše razpoloženje?

Uf, na mnogih je navijanje fenomenalno. Morda bi izpostavil Neapelj. Letos na tekmi Napoli – Manchester City je bilo res enkratno. Morda je to trenutno stadion z najbolj norim navijanjem.

Je težje soditi na tekmi Arsenal – Milan ali na tekmi Olimpija – Maribor?

No, prav omenjeni slovenski derbi je posebna tekma. Za svojo prvo tekmo v Stožicah med Olimpijo in Mariborom sem bil motiviran vsaj toliko kot za katero izmed tekem lige prvakov. Sam si postavljam merila in tako pač čutim. Zelo se potrudim na vseh tekmah. Zame ni velikih in malih tekem. Težko je priti na raven, kjer trenutno sem, zato ne želim s sojenjem na tako imenovanih manjših tekmah zapravljati ugleda. Hitro lahko globoko padeš. Vsako sezono sodim tudi kakšno tekmo v slovenski drugi ali tretji ligi. In nihče mi ne more očitati, da tam sodim nezainteresirano.

Toda fizično je nastop na slovenski tekmi zagotovo manj naporen kakor na evropski?

Razlika je predvsem pri pripravljenosti igralcev. Zvezdniki v najboljših evropskih klubih niso kar tako tam, kjer so. Odlični so predvsem zaradi nadpovprečnih fizičnih lastnosti. Fantje imajo ogromno moč ponavljanja, bodisi teka bodisi kontakta. Tekmo zdržijo v zelo podobnem ritmu, pri nas pa je več vzponov in padcev. Tu vidim največjo razliko.

Pa za vas? Najbrž na tekmi slovenske lige pretečete manj.

Pred dvema sezonama so izmerili moje gibanje na stadionu Ljubljane v Šiški, kjer sta igrala Interblock in Maribor. Tam je igrišče majhno, pretekel pa sem enajst kilometrov. Zadnji podatek o svojem teku pa imam s tekme lige prvakov Arsenal – Milan, kjer sem pretekel skoraj natančno dvanajst kilometrov. Naše lige torej ne kaže podcenjevati.

To je pravzaprav več, kot preteče večina igralcev.

Že, že. A vseeno nismo primerljivi z igralci. Nas merijo v treh hitrostnih področjih, nad 25, med 20 in 25 ter pod 20 km/h. Tu so podatki z igralci primerljivi. Toda vedeti je treba, da imajo igralci ogromno »remplanja«, suvanja, neposrednega medsebojnega stika, teka z žogo, eksplozivnosti pri odvzemu žoge in podobno. Igralec mora denimo s skrajnimi napori in hitrostjo izbiti žogo pred tekmecem, pri nas jasno ni takih naporov.

Slišite več kletvic na račun sodnika v slovenski ligi ali na tekmi lige prvakov?

Mislite s tribun ali iz ust igralcev?

Oboje.

Kar se gledalcev tiče, jih več slišim doma. Razumljivo iz dveh razlogov. Ker jih več razumem in ker je na tekmi manj ljudi in se jih pogosteje sliši. Od igralcev kletvic seveda ne pričakujem in jih tudi ne dovoljujem. Ne doma ne v tujini. Vrhunski igralci na igrišču zelo dobro vedo, kaj si lahko dovolijo in česa ne. Ker govorim italijansko in angleško, razumem tudi veliko kletvic igralcev iz Sredozemlja in Južne Amerike. Toda kot rečeno; če že pride do žalitve, jo takoj zatrem. Drži pa tudi, da je treba imeti dober občutek, v kakšni situaciji je bila žalitev izrečena.

Ali kdaj pred 80.000 gledalci na stadionu in milijoni pred televizorji pomislite, kako usodna je za klub ali igralca ena sama vaša odločitev? Z enim piskom je lahko klub ali reprezentanca ob desetine milijonov evrov.

Sliši se res usodno, toda to mi ne pade na kraj pameti. To razmišljanje morate obrniti drugače. No, vsaj jaz bi se vprašal drugače: kaj pa, če je ta klub sto milijonov evrov izgubil predvsem zato, ker je njihov napadalec zgrešil tri izjemne priložnosti, in ne zato, ker sem jaz enkrat zapiskal prepovedani položaj?

Prav. A še vedno ste vi tisti, ki vodite igro z 22 »plačanci«, ki zaslužijo ogromno denarja. Vi jim ukazujete.

Seveda, a ne razmišljam o nogometu kot o velikem poslu, temveč o sojenju kot o svojem poslu. Sem pač tisti, ki so me določili v tej igri, da postavljam pravila. Ne primerjamo se z debelino denarnic.

Prvo tekmo v prvi slovenski ligi ste sodili že leta 2000. Kaj se je skozi vaše oči v teh letih nogometnega spremenilo pri nas?

Predvsem infrastruktura. Ni več stadiona v prvi ligi, ki ne bi bil vsaj delno obnovljen, če ne nov. Pogosto me žalosti skromen obisk na naših tekmah. Imamo fenomen Mure, kjer je glede na zmogljivost obisk res odličen. Lepo bi bilo, če bi se drugod vsaj približali Muri. Zaradi recesije se je spremenila tudi vloga mladih igralcev. Hitro imajo možnost nastopanja v prvi ligi. Zanje je to lepa priložnost. Da imajo že pri dvajsetih letih dobre klubske razmere, denimo. Velika se mi zdi tudi vloga medijev. Resda smo majhni, a pogosto se imamo v nogometnem smislu za še manjše. Kakovost naše prve lige ni tako slaba, kot včasih nekateri skušajo prikazati.

Pa sojenje?

Lahko rečem, da sojenje v naših ligah nikoli ni bilo pod ravnjo lige. Če pogledamo že po naši bližnji okolici, so v zadnjih letih druga prvenstva pogosto zaznamovale razne afere, tudi s sodniki. Pri nas sem ter tja kdo vrže kakšno bombico na račun sodnikov, a zaradi tega si ne kaže beliti glave. Menim, da smo ena izmed najbolj kredibilnih lig v našem okolju. Vidimo, kaj se dogaja s stavami, podkupovanjem in podobnimi nečednostmi v tujini...

No, tudi do naših klubov so segle lovke stavničarjev in kupljenih igralcev... Niste tega nikoli opazili?

Ne. Do mene tovrstna ponudba ni nikoli prišla. Glede na svojo raven sojenja si tudi ne predstavljam, da bi taka informacija ali želja prišla do mene. Vsakdo mora biti pošten do sebe. Imeti pa moraš tudi samospoštovanje.

Ste dovolj dobro plačani? Sojenje vsakogar iz elitne skupine sodnikov naj bi bilo »vredno« 5600 evrov na tekmo. Drži?

Približno. Znesek sicer ni tak, a tu so še bonusi, ki lahko prinesejo nekaj honorarja. Glede plačila pri Uefi je zame vseeno, katero tekmo sodim, znesek je ne glede na tekmovanje enak. Je pa res, da od tega nihče ne bo obogatel. V nekaterih državah, denimo v Angliji, so sodniki profesionalci, toda to je zelo kruta služba. Le ena napaka te lahko stane kariere. Imajo pa Angleži denimo v domačem prvenstvu zelo podoben honorar kot v ligi prvakov.

Pretekli teden ste imeli sodniška preverjanja v Varšavi. Kako je z vašo fizično pripravo, ste nared za junijski Euro? Baje, da ste imeli v mladosti nekaj težav z aritmijo srca.

Ni bila ravno aritmija, kolikor vem, imam tako imenovano mitralno insuficienco. Toda to ni nobena ovira za fizične teste. Pripravljen sem dobro, saj veliko treniram. Nekaj več težav v elitni skupini sodnikov je pri pomočnikih. Oni so v povprečju malce starejši, teste imamo pa zelo podobne. Denimo: 150 metrov teka v 30 sekundah pa nato 35 sekund pavze za 50 metrov hoje. To moramo ponoviti dvajsetkrat. Pri pomočnikih je odmor za hojo pet sekund daljši. To je vsa razlika. A kolikor vem, smo vsi kar dobro prestali testiranja. Že vrsto let treniram pod vodstvom dr. Wernerja Helsna, belgijskega strokovnjaka za fizično pripravo, ki sodeluje z Uefo. Vsakih šest tednov mi pošlje želeni ciklus, ki ga moram izpolniti. Če imam tekmo v nedeljo, je v ponedeljek regeneracija, v torek trening visoke intenzitete, v sredo večinoma počitek, v četrtek so na vrsto šprinti in eksplozivnost, v petek lažji tekaški trening, nato spet vikend s tekmo.

Pa še vseeno vas sem ter tja med tekmo zadene žoga... To najbrž ni odlika vrhunskega sodnika.

Seveda ni zaželeno, da te zadene žoga. Toda zgodi se vsakomur. Vselej predvidevaš, kaj bo igralec storil z žogo. A včasih naredi kdo nekaj zelo nepredvidljivega. Tudi najboljši občutek za igro ti vselej ne pomaga. Bolj pomembno je, da te žoga ne zadene v vitalni del telesa.

Je bolje, da sodnik stoji tri metre ali trideset metrov od žoge?

Generalnega pravila sicer ni, je pa napotek, da je najbolje, če si najmanj pet in največ trideset metrov od žoge. Če si preblizu, imaš manjši vidni kot, če si predaleč, ne vidiš dobro detajla. Kredibilnost piska ni enaka, če si deset metrov za hrbtom igralca ali če stojiš štirideset metrov stran. A tudi tu je najbolj pomemben občutek za igro.

Vaš šef Pierluigi Collina je pred dnevi med predavanjem o avtoriteti dejal, da pozna primer, ko je sodnik v garderobi pozabil kartone, pa je nato rumenega vseeno pokazal. Rekel je, da je to storil tako hitro, da nihče ni opazil, da v roki nima kartona. Kako bi vi to izvedli?

Uf, predvsem moraš ostati miren. Šel bi k pomočniku in od njega diskretno vzel karton. S svojo ekipo sem dogovorjen, da imajo vsi pri sebi kartone. Piščalke pač ne, ker jo imam privezano okoli zapestja (v smehu).